Jedro

Izdani orožni list za revolver, ki je bil kasneje ukraden, ne daje pravice do nabave novega revolverja, ker se orožni list izda za konkretno, že nabavljeno orožje (9. in 13. člen ZOro). Dejstvo, da je tožnik enkrat že dobil dovoljenje za nabavo enakega orožja, ne pomeni, da je treba pri novi prošnji za nabavo orožja prosti preudarek enako uporabiti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Mestnega sekretariata za notranje zadeve ... z dne 26.09.1994, s katero je tožniku odrekel izdajo dovoljenja za nabavo orožja. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da po določbi 1. odstavka 20. člena Zakona o orožju (Uradni list SRS, št. 17/81 in Uradni list RS, št. 44/90, v nadaljevanju: ZOro), ki jo prvostopni organ navaja kot pravno podlago za odločitev, pristojni organ lahko odreče dovoljenje za nabavo orožja, če ugotovi, da ni opravičenih razlogov, da bi prosilec imel tako orožje. Iz tega sledi, da je prvostopna odločba izdana po prostem preudarku in da mora tisti, ki prosi za nabavo orožja, v postopku dokazati, da ima opravičeni razlog za posest in nošenje orožja. Po proučitvi celotne spisovne dokumentacije in pritožbe tožena stranka ugotavlja, da je bil ponovni postopek pred izdajo odločbe pravilen, da je odločba pravilna in po zakonu utemeljena ter obrazložena v skladu s 3. odstavkom 209. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Zato se sklicuje na razloge prvostopne odločbe, po katerih tožnik nima opravičenih razlogov za nabavo orožja - revolverja 357 MAG, ki ga je že imel, pa mu je bilo ukradeno, ker so se spremenile okoliščine, zaradi katerih mu je bilo za nabavo navedenega revolverja izdano dovoljenje v letu 1991. Organ prve stopnje tudi dvomi, da je prejšnji revolver posedoval in nosil zaradi svoje varnosti, saj mu je bilo ukradeno iz drugega stanovanja in ne iz tistega, kjer se je počutil ogroženega; posedovanje orožja ni najprimernejši način za varovanje premoženja, zlasti ne stanovanja; tožnik niti ne navaja, da bi se čutil osebno ogroženega v okolju, kjer živi, saj sta se oba dogodka vloma zgodila pred njegovo preselitvijo. Tudi tožnikove utemeljitve, da bi orožje potreboval tudi za zavarovanje premoženja podjetja, prvostopni organ ni mogel upoštevati, saj za te potrebe lahko nabavi orožje podjetje kot pravna oseba v skladu z veljavnimi predpisi. Glede pritožbenih navedb in ostalih navedb tožena stranka meni, da tožnik svojo ogroženost in ogroženost premoženja poizkuša prikazati v hujši obliki. V kolikor bi bilo namreč premoženje podjetja in varnost delavcev res tako ogroženo, bi podjetje organiziralo svojo službo varovanja in hkrati nabavilo orožje v skladu z veljavnimi predpisi, ali pa bi varovanje zaupalo podjetju, ki se ukvarja s takšno dejavnostjo. Za to bi lahko poskrbel tudi tožnik, ki navaja, da je direktor podjetja s 50 % lastniškim deležem. Pa tudi sicer izrecno navaja, da glede varnosti nima težav. Res je sicer, da so tožniku vlomili v stanovanje M., vendar se je mogoče bolj primerno in učinkovito zavarovati proti tem nevarnostim s tehničnimi in drugimi sredstvi, kot pa z orožjem. To potrjuje tudi dejstvo, da mu je bilo ob vlomu ukradeno poleg drugih dragocenosti tudi orožje. Poleg tega pa je tožnik za izdajo dovoljenja za nabavo orožja v letu 1991 navedel vrsto okoliščin o njegovi ogroženosti na B., vendar mu orožje ni bilo ukradeno na tem naslovu, ko je še tam prebival. Iz navedenega je razvidno, da so si tožnikove navedbe o ogroženosti nasprotujoče. Neutemeljene so tudi tožnikove navedbe, da prvostopni organ z izpodbijano odločbo razveljavlja njegov orožni list, izdan v letu 1991. Ta orožni list namreč daje pravico do posesti in nošenje konkretnega orožja in sicer za orožje, ki mu je bilo ukradeno.

Kolikor pa bi mu bilo izdano novo dovoljenje za nabavo orožja, bi moral zaprositi za nov orožni list za nabavljeno orožje v skladu z 9. členom ZOro. S tem je podana tudi neutemeljenost tožnikovih navedb, da ne prosi za izdajo orožnega lista, ker ga že poseduje.

V tožbi tožnik navaja, da je pri organu prve stopnje dne 19.01.1994 vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za nabavo revolverja 357 MAG, ki ga je imel že pred tem, pa mu je bil dne 28.02.1993 pri vlomu v stanovanje odnešen iz sefa. Organ prve stopnje je dne 23.05.1993 odrekel izdajo dovoljenja, po tožnikovi pritožbi je bila ta odločba odpravljena in zadeva vrnjena v ponovni postopek in z odločbo z dne 26.09.1994 je ponovno odrekel izdajo dovoljenja za nabavo revolverja. Tožnik se je ponovno pritožil in tožena stranka je zavrnila pritožbo. Tožnik zatrjuje, da so ugotovitve in zaključki tožene stranke napačni, ker oba upravna organa ne bi smela uporabiti 20. člena ZOro. Dne 19.01.1994 je zaprosil za izdajo dovoljenja za nabavo orožja potem, ko mu je bilo prejšnje ob vlomu ukradeno, ker mu je upravni organ pred tem že izdal odločbo, s katero mu je podelil pravico do posesti in nošenja orožja in ta odločba je tudi pravnomočna. Tožnik ima tako pravico do posesti in nošenja orožja, orožja pa zaradi kraje nima in zato zahteva, da mu upravni organ izda dovoljenje za nabavo drugega revolverja. V ženinem stanovanju, kjer je dejansko tudi bival, je prišlo do vloma v blagajno, iz katere je bilo odvzeto orožje. V konkretnem primeru je potrebno uporabiti določbe ZUP in upoštevati dejstvo, da izdana pravnomočna odločba o pravici do posesti in nošenja orožja ni bila nikoli razveljavljena in je tako veljavna, na podlagi te izdane odločbe pa ima tožnik pravico do nabave drugega revolverja, ki jo mora le formalno potrditi upravni organ. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka dejansko odločila drugače, kot je odločeno s pravnomočno odločbo o podelitvi pravice do posesti in nošenja orožja tožniku. Povsem napačen je tudi zaključek, da skuša tožnik ogroženost prikazati v hujši luči in dejansko drugače, kot objektivno obstoji. Glede na današnjo situacijo, ki se je od leta 1991 bistveno poslabšala, kar je znano tudi iz sredstev javnega obveščanja, pa pri tožniku obstajajo bolj utemeljeni razlogi za nabavo orožja, da lahko sam zase in za svoje premoženje zagotovi večjo varnost, kar je tudi edini razlog, da je zaprosil za pravico do posesti in nošenja orožja, ki mu jo upravni organ priznava. Tožena stranka je tako prekršila določbe ZUP in napačno uporabila določbe 20. člena ZOro. Skladno z navedenim tožnik predlaga, da sodišče spremeni izpodbijano odločbo tako, da se tožniku izda dovoljenje za nabavo orožja.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti zavrača tožbene navedbe in vztraja pri svoji odločitvi iz razlogov izpodbijane odločbe ter v zvezi s tožbenimi navedami glede odločbe o pravici do posesti in nošenja orožja - orožni list, dodaja, da ga je dobil za konkretno nabavljeno orožje, ki mu je bilo kasneje ukradeno in da s tem orožnim listom ne more imeti v posesti drugega orožja. Predlaga sodišču, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Zmotno je tožnikovo stališče, da mu izdani orožni list za revolver, ki mu je bil kasneje ukraden, daje pravico do nabave novega revolverja. Da se orožni list izda za konkretno že nabavljeno orožje, kot pravilno navaja tožena stranka, izhaja iz določb 9. in 13. člena ZOro. Kajti, kdor nabavi orožje, mora v osmih dneh po nabavi o tem obvestiti pristojni organ, da orožje registrira in zaprositi za izdajo orožnega lista (4. odstavek 9. člena ZOro). Orožni list se izda občanom za posest in nošenje orožja (1. odstavek 13. člena). Zato tožnik v upravnem postopku utemeljeno ni mogel uspeti s svojim stališčem in sta obe odločbi pravilno oprti na 1. odstavek 20. člena ZOro, po katerem pristojni organ lahko odreče dovoljenje za nabavo orožja, če ugotovi, da ni opravičenih razlogov, da bi prosilec tako orožje imel. Po presoji sodišča sta oba upravna organa pravilno ugotovila, da ni opravičenih razlogov, da bi tožnik imel revolver 357 MAG ter prosti preudarek uporabila v mejah pooblastila in v skladu z namenom ZOro, po katerem je nabava orožja omejena na opravičene razloge, med katere ni mogoče šteti občutka ogroženosti zaradi povečanja števila vlomov. Za osebno varnost in varnost premoženja je potrebno najprej poskrbeti z bolj primernimi ukrepi in sredsti.

Dejstvo, da je tožnik enkrat že dobil dovoljenje za nabavo enakega orožja, ne pomeni, da je treba pri novi prošnji za nabavo orožja prosti preudarek enako uporabiti.

Na podlagi obrazloženega je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS). ZUP in ZUS je sodišče smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).