Jedro

Vsi abstraktni zakonski znaki morajo biti v opisu dejanja konkretizirani, pri čemer ni pomembno, ali so abstraktni zakonski znaki kaznivega dejanja sploh navedeni, temveč da le-ti izhajajo iz konkretiziranega opisa obdolženčevega dejanja. Temu pa v obravnavani zadevi, ko iz opisa dejanja izhaja, da je obdolženec denar prilastil družbi H. s.r.o., v zvezi s katero, glede na očitano kaznivo dejanje, ni navedenih nobenih okoliščin, ki bi ga v relevantnem svojstvu povezovale s to pravno osebo, ni bilo zadoščeno. Prvi odstavek 209. člena KZ-1 namreč inkriminira zgolj prilastitev "sebi", kar izhaja že iz jezikovne razlage zakonske dikcije svojilnega zaimka "si", zato bi razlaganje slednjega na način kot se za to zavzema okrajni državni tožilec, nedopustno širilo polje kaznivosti.

Izrek

I. Pritožba okrajnega državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbenega postopka ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika na pritožbeni stopnji bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obdolženega V.S. oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje poneverbe po prvem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po tretjem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanca J.M. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 96. člena ZKP pa je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, obremenjujejo proračun.

2. Zoper sodbo se je pritožil okrajni državni tožilec zaradi kršitve kazenskega zakona, kot to navaja v uvodu pritožbe. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Na pritožbo je podal odgovor zagovornik obdolženca, odvetnik S.G. iz Odvetniške pisarne G. o.p., d.o.o., ki sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje ter v breme proračuna prizna še stroške sestave odgovora na pritožbo.

4. Zagovornik obdolženca je v odgovoru na pritožbo predlagal, da se ga obvesti o seji senata. Po 445. členu ZKP sodišče druge stopnje, ko odloča o pritožbi zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje po skrajšanem postopku, obvesti stranki o seji senata samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari. Ker sodišče druge stopnje v obravnavani zadevi slednjega ni ugotovilo, in ker tudi zagovornik v pritožbi ni pojasnil, kateri razlogi bi narekovali njegovo navzočnost, sodišče druge stopnje strank v skladu z določbo 445. člena ZKP o seji ni obvestilo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Okrajni državni tožilec zatrjevano kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP utemeljuje z navedbami, da je tudi v primeru, ko je obdolženec z družbo, kateri je prilastil denar, povezan zgolj preko pooblastila, mogoče šteti, da so izpolnjeni vsi znaki obravnavanega kaznivega dejanja, oziroma vprašanje, na kakšen način je storilec povezan z družbo prejemnico premoženjske koristi niti ni bistveno. Izrek obravnavanega obtožnega predloga je bil po oceni okrajnega državnega tožilca sestavljen na podlagi in ob upoštevanju predhodne sodne prakse, in sicer zadev, kjer so obdolženec in obdolženki s svojimi ravnanji denar, ki jim je bil zaupan, prilaščali za gospodarske družbe, v katerih so imeli poslovodske funkcije. Tako so torej sredstva prilaščali za koga drugega in ne za sebe. Eden od načinov prilastitve denarja pa predstavlja tudi storitev obravnavanega kaznivega dejanja, ko si je obdolženec prilastil denar, ki mu je bil zaupan za gospodarsko družbo, po pooblastilu katere je deloval. 7. Zatrjevana kršitev ni podana. Sodišče druge stopnje v celoti soglaša in se sklicuje na razloge izpodbijane sodbe, v katerih je sodišče prve stopnje podrobno obrazložilo, da je v obravnavani zadevi umanjkala konkretizacija zakonskega znaka prilastitve „sebi“ oziroma konkretizacija abstraktnega stavka „si je za pravno osebo protipravno prilastil denar“. Iz konkretnega dela opisa obdolžencu očitanega dejanja namreč izhaja, da je bil obdolženec kot direktor družbe D. d.o.o., po pooblastilu družbe H. s.r.o., za J.M. upravičen terjati denar od F.P. in M.G., nato pa kljub temu, da je izterjal 13.500,00 EUR, M. ni izročil ničesar, temveč je denar v znesku 8.775,00 EUR (kolikor bi mu naj izročil po pogodbi) neupravičeno prilastil družbi H. s.r.o.. Po povzetem je pritrditi zaključkom sodišča prve stopnje, da opis obtožbe ne pojasni, kaj konkretno je tisto, na podlagi česar bi bilo utemeljeno sklepati, da je obdolženec s tem, ko je družbi H. s.r.o. prilastil denar, prilastil denar tudi sebi. Takšni konkretizaciji pa ni zadoščeno niti z nadaljnjim besedilom „po pooblastilu... H. s.r.o. ...“. V tej zvezi je sodišče prve stopnje utemeljeno izpostavilo, da je glede na očitek obtožbe, obdolženec imel pravico na pravno veljaven način razpolagati s tujim denarjem, vendar pa obtožba ne konkretizira okoliščine, ki bi obdolženca povezovala z družbo H. s.r.o. (kateri je po obtožbi neupravičeno protipravno prilastil denar) na način, da bi opis omogočal zaključek, da je obdolženec denar prilastil sebi. V nasprotno ne more prepričati niti nadaljnja navedba okrajnega državnega tožilca, da si je obdolženec prilastil denar, ki mu je bil zaupan, za gospodarsko družbo, po pooblastilu katere je deloval, kar naj bi predstavljalo enega izmed načinov obravnavanega kaznivega dejanja. Takšna trditev ni povsem razumljiva, saj ni jasno, ali okrajni državni tožilec s povzetim zatrjuje, da je obdolženec prilastil denar sebi (na kar bi bilo mogoče sklepati iz zaimka „si“) ali, da je le deloval po pooblastilu gospodarske družbe in je tej družbi prilastil denar in torej, da je denar prilastil drugemu, kar pa v okviru zakonske inkriminacije očitanega kaznivega dejanja sploh ni relevantno.

8. V luči navedenega je potrebno poudariti, da morajo biti abstraktni zakonski znaki v opisu dejanja konkretizirani, pri čemer ni pomembno, ali so abstraktni zakonski znaki kaznivega dejanja sploh navedeni, temveč da le-ti izhajajo iz konkretiziranega opisa obdolženčevega dejanja. Temu pa v obravnavani zadevi, ko iz opisa dejanja izhaja, da je obdolženec denar prilastil družbi H. s.r.o., v zvezi s katero, glede na očitano kaznivo dejanje, ni navedenih nobenih okoliščin, ki bi ga v relevantnem svojstvu povezovale s to pravno osebo, ni bilo zadoščeno. Prvi odstavek 209. člena KZ-1 namreč inkriminira zgolj prilastitev „sebi“, kar izhaja že iz jezikovne razlage zakonske dikcije svojilnega zaimka „si“, zato bi razlaganje slednjega na način kot se za to zavzema okrajni državni tožilec, nedopustno širilo polje kaznivosti. Po obrazloženem se kot pravilen izkaže zaključek sodišča prve stopnje, da opisano dejanje predstavlja le elemente civilnopravnega razmerja, ne pa kaznivega dejanja poneverbe oziroma katerega drugega kaznivega dejanja, kot je to podrobno pojasnilo v točki 15 obrazložitve izpodbijane sodbe.

9. Neutemeljeno je tudi pritožbeno polemiziranje o okoliščinah sestave izreka obtožnega predloga ter sklicevanje okrajnega državnega tožilca na „predhodno sodno prakso“, v skladu s katero naj bi bil sestavljen konkretni izrek. Po pregledu podatkov elektronskega vpisnika glede pritožbeno izpostavljenih zadev (obravnavanih zgolj pred sodišči prve stopnje), je namreč ugotoviti, da ne gre za primerljive zadeve, zato njihovo selektivno povzemanje ne more biti uporabljivo v obravnavani zadevi.

10. Brezuspešno je tudi zatrjevanje okrajnega državnega tožilca v smeri, da je iz obrazložitve izpodbijane sodbe smiselno mogoče razbrati, da bi sodišče v primeru, ko bi obtožba obdolžencu očitala, da si je denar prilastil za družbo D. d.o.o. štelo, da so izpolnjeni zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja. Takšne hipotetične situacije, upoštevaje, da je predmet presoje konkretni obtožni akt, ki po razumljivih razlogih izpodbijane sodbe, katerim pritrjuje tudi sodišče druge stopnje, ni ustrezno konkretiziran, niso relevantne.

11. Ob rob navedenemu in ne glede na to, da je sodišče prve stopnje obdolženca utemeljeno oprostilo obtožbe po 1. točki 358. člena ZKP, ker torej dejanje ni kaznivo dejanje, pa sodišče druge stopnje dodaja, da iz tenorja obtožnega predloga izhaja, da je obdolženec dne 19. 5. 2014 (kot direktor gospodarske družbe D. d.o.o., po pooblastilu gospodarske družbe H. s.r.o.) z J.M. sklenil pogodbo o odstopu terjatev ter istega dne še aneks k navedeni pogodbi, vendar navedeno izhaja le iz izpovedbe oškodovanca J.M., ne pa tudi iz listinskih podatkov, ki so priloga spisa. Iz pogodbe o odstopu terjatev in aneksa k tej pogodbi (priloge na l. št. A1- A6) je namreč razvidno, da sta le-to sklenila J.M. in družba H. s.r.o., oziroma njen direktor M.K., medtem ko se pooblastilo, ki bi ga naj dala družba H. s.r.o. obdolžencu, glasi le na družbo D. d.o.o.. Obrazloženo je pomembno, saj mora biti obtožni akt sestavljen in v ustrezni meri konkretiziran ravno na podlagi podatkov spisa, kar pa ni mogoče trditi za obravnavano zadevo.

12. Iz navedenih razlogov, in ker pritožba okrajnega državnega tožilca tudi v preostalem ne navaja ničesar, kar bi povzročilo dvom v pravilnost prvostopenjskega oprostilnega izreka, je sodišče druge stopnje, ki pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

13. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 98. člena ZKP in prvem odstavku 96. člena ZKP ter je posledica dejstva, da okrajni državni tožilec s pritožbo ni uspel.