Jedro

Glavno merilo za določanje ustreznosti nadomestnega zemljišča je vrednostno merilo, le izjemoma pa na vrednost nadomestnega zemljišča lahko vplivajo tudi druge okoliščine, ki pa jih mora dokazati vlagatelj zahteve.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ kot neutemeljeno zavrnil zahtevo tožnice za denacionalizacijo zemljišč, v času razlastitve parc. št. 535/1 njiva del v izmeri 265 m2, št. 535/2 njiva del v izmeri 85 m2, št. 534/1 njiva del v izmeri 3.576 m2, št. 534/3 njiva del v izmeri 327 m2, št. 537 gozd v naravi njiva del v izmeri 209 m2, št. 538 njiva del v izmeri 42 m2 in št. 536 njiva del v izmeri 43 m2, zk. vl. št. 134, k.o. A.. Iz obrazložitve izhaja, da so bila zemljišča podržavljena na podlagi Temeljnega zakona o razlastitvi (Uradni list FLRJ, št. 28/47), na podlagi katerega je bila izdana odločba o razlastitvi MLO Mestne razlastitvene komisije Raz. št. 20/54-Ge/Čk z dne 29. 9. 1954, s katero so se zemljišča razlastila v korist in za potrebe Mestnega vodovoda v Ljubljani. Za razlaščene nepremičnine je bila določena odškodnina v drugi nepremičnini, 4/6 parc. št. 685 njiva v izmeri 4.301 m2, vl. št. 366, k.o. A.. Odločeno je bilo tudi, da za razliko v vrednosti zamenjanih nepremičnin v znesku 10.332 DIN prejme razlaščenec B.B. v denarju po pravnomočnosti odločbe v dveh zaporednih mesečnih obrokih, prvi obrok 5.000 DIN in drugi obrok 5.332 DIN. O predmetni zadevi je prvostopni organ že odločil z delno odločbo z dne 19. 2. 2008, in sicer tako, da je upravičencu določil odškodnino v višini 12.758,94 DEM kot razliko v vrednosti podržavljenega premoženja in premoženja, danega kot nadomestno zemljišče in denarno odškodnino. Zoper odločbo se je pritožila tožnica, iz razloga, da upravičencu ob podržavljenju niso bila dana ustrezna nadomestna zemljišča. O pritožbi je odločalo Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, kateremu je bila zadeva odstopljena s strani Ministrstva za okolje in prostor. Drugostopni organ je ugotovil, da o predmetni zadevi ne gre za podržavljene stavbne parcele, temveč kmetijska zemljišča, saj iz Urbanistične kategorizacije zemljišč v Občini Ljubljana Moste-Polje iz leta 1956 izhaja, da niso bila namenjena za gradnjo, temveč so bila določena kot vodovarstveno območje. S predpisom, na podlagi katerega so bila podržavljena pa tudi ni bila spremenjena namembnost zemljišč iz kmetijskih v stavbna, saj niso bila odvzeta za namen gradnje, temveč zaradi vzpostavitve varstvenega območja vodarne Hrastje. Drugostopni organ je pritožbi tožnice ugodil, odločbo odpravil in vrnil zadevo v ponovno obravnavo z že ugotovljenimi določenimi dejstvi in napotili za reševanje. V ponovljenem postopku je prvostopni organ podržavljena zemljišča ovrednotil v skladu z Odlokom o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (Uradni list RS, št. 16/92, 21/92, v nadaljevanju Odlok). Ugotovil je, da vrednost delov razlaščenih parcel v skupni izmeri 4.547 m2 znaša 6.445, 20 EUR, vrednost nadomestne parcele št. 685, njiva 4 v izmeri 4.301 m2 pa 4.861,06 EUR. Prvostopni organ je nadalje izračunal tudi odškodnino, izplačano v denarju v znesku 10.332 DIN, ki v revalorizirani vrednosti znaša 106,53 EUR, skupna odškodnina, dana za dele razlaščenih parcel pa skupno 4.967,60 EUR. Prvostopni organ je tako s preračunom ugotovil, da revalorizirana odškodnina, dana ob odvzemu iz posesti delov parcel v skupni izmeri 4.547 m2 znaša 77,07 % vrednosti delov le-teh in se glede na to po določbi 1. odstavka 72. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen) upošteva. Prvostopni organ je v ponovljenem postopku dal tožnici tudi možnost, da uveljavlja relevantna dejstva glede neprimernosti nadomestne nepremičnine. Tožnica je v zvezi s tem uveljavljala, da gre pri podržavljenih zemljiščih za stavbna zemljišča, saj gre za funkcionalno zemljišče komunalnega objekta, vodarne Hrastje, zaradi česar bi jih bilo treba vrednotiti kot gradbene parcele v skladu z Navodilom o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, podjetij oziroma premoženja. Odvzete parcele so bile v bližini doma denacionalizacijskega upravičenca in so tvorile zaokroženo obdelovalno površino, nadomestna parcela pa je bila precej oddaljena (15-20 minut od doma, kar dnevno pomeni izgubo 30-40 minut, kar je cca 8-10% dnevno razpoložljivega časa). Poslabšanje pogojev obdelave zaradi slabšega kolobarjenja in zaradi diagonalne obdelave pa ocenjuje na nekaj odstotkov. Navedb tožnice o neustreznosti nadomestnega zemljišča prvostopni organ ni upošteval, ker je menil, da gre le za subjektivno oceno, brez določenih merljivih dokazov. Zahtevo za denacionalizacijo je zavrnil, ker je upravičenec dobil ob podržavljenju ustrezno nadomestno zemljišče. Drugostopni organ je pritožbo tožnice zavrnil. Navaja, da je prvostopni organ pravilno ugotovil vrednost zemljišč na podlagi Odloka (vrednost podržavljenih zemljišče je 12.605,17 DEM, vrednost nadomestnega zemljišča pa 9.507,40 DEM, kar pomeni, da je nadomestno zemljišče predstavljajo 75,42% vrednosti podržavljenih zemljišč) in, ker je torej doseglo oziroma preseglo 70% vrednosti podržavljenega zemljišča, je bilo ustrezno v skladu z določbo 2. odstavka 90. člena ZDen. Glede na to, da je bila torej B.B. za predmetna podržavljena zemljišča ob podržavljenju dana ustrezna odškodnina v nadomestnem zemljišču, je organ prve stopnje pravilno odločil, da se zahtevek za denacionalizacijo za predmetna zemljišča zavrne. Predmetna zemljišča so bila podržavljena na podlagi Temeljnega zakona o razlastitvi, ki je v skladu z 12. točko 3. člena ZDen podlaga za denacionalizacijo le, če upravičenci niso dobili kot odškodnine nadomestne nepremičnine. V postopku je imela tožnica tudi možnost dokazovanja vrednosti nadomestnega zemljišča glede na njegovo oddaljenost, razdrobljenost obdelovalnih površin in podobno v ponovnem postopku po pozivu organa prve stopnje, vendar ker ustreznih dokazil ni predložila, drugostopni organ ugotavlja, da te okoliščine pri vrednosti nadomestnega zemljišča v primerjavi z vrednostjo podržavljenih zemljišč niso bile izkazane v vrednosti teh zemljišč in zato tudi niso mogle biti upoštevane.

Tožnica v tožbi navaja, da pri odločitvi ni bila upoštevana oddaljenost nadomestne parcele št. 685 od kraja prebivališča. Parcela je bila oddaljena od bivališča cca 1,5 km, medtem, ko so se odvzete parcele nahajale v neposredni bližini kmetije (cca 200m), kar je, ob upoštevanju prevoznih sredstev v tistem času (konjska vprega) prav gotovo poslabšalo pogoje obdelovanja. Odvzete parcele so s parcelami, ki so ostale v lasti pok. B.B., pred odvzemom predstavljale funkcionalno zaokroženo obdelovalno površino. Zaradi diagonalne delitve parcel, ki so še ostale v lasti pok. B.B. je bilo obdelovanje težavnejše in zamudnejše, s tem pa se je zmanjšala tudi ekonomičnost obdelave in vrednost parcel, ki so še ostale v lasti pok. B.B.. Odvzetih je bilo 4.338 m2 njiv kategorije 3 in 207 m2 gozda. Nadomestna parcela je merila 4.301 m2 kategorije 4, dodana pa je bila še odškodnina v znesku 10.332 DIN. Odvzete parcele in nadomestna parcela so bile vrednotene po enotni ceni 42 za m2, kar nedvomno kaže na to, da ob razlastitvi ni bila upoštevana kvaliteta nadomestnega zemljišča v primerjavi z odvzetimi parcelami, niti njena oddaljenost oziroma poslabšana kvaliteta obstoječih zemljišč zaradi lege in razdrobljenosti. Pok. B.B. se je sicer pritožil in predlagal ustreznejšo zamenjavo, vendar je bila pritožba zavrnjena. Tožnica navaja, da je v razgovorih s sodnimi cenilci ugotovila, da se s tovrstnim ocenjevanjem zemljišč ne ukvarjajo, zato „strokovne“ ocene upravni enoti ni posredovala. Ugotovitev ministrstva, da ni posredovala ničesar, ni pravilna. Upravni enoti je v dopisu z dne 3. 4. 2009 predlagala „oceno“ vrednosti parcele, ki je izhajala iz predlogov, ki jih je v svoji pritožbi glede odvzema parcel, navedel pok. B.B.. Predlagal je tri variante, rešitev, ki bi ustrezale, prav zaradi neustreznosti nadomestne parcele. Prepričana je, da je bila „kmečka“ logika oziroma ocena pok. B.B. v letu 1954 sprejemljiva in nikakor ni bila pretirana. Ocenjena vrednost nadomestne parcele znaša cca 65% do 69% vrednosti odvzetih parcel. V nadaljevanju tožnica podaja potek izgradnje vodarne Hrastje. Gradnja vodnjakov-širša lokacija-je bila v planih komunalne gradnje mesta Ljubljane predvidena že v letu 1950 (planska komisija pri Vladi LRS-soglasje št. Pov 0/PB-4-121-LA/TC z dne 4. 9. 1950, ožja lokacija pa prav tako v letu 1950-Urad za regulacijo mesta Ljubljane 22. 9. 1950), prav tako je bil že v letu 1951 predviden ožji in širši zaščitni pas. Ustavno sodišče je v svoji odločbi U-I-42/93-15 z dne 15. 12. 1994 odločilo, da se za kmetijska in gozdna zemljišča, ki so v planih komunalne gradnje že bila opredeljena kot gradbena ali pa jim je to namembnost določil nacionalizacijski predpis, odškodnina odmerjena v skladu z navodili kot za nezazidana stavbna zemljišča, čeprav so bila v odločbah, s katerimi so bila podržavljena, opredeljena kot kmetijska ali gozdna. Prav tako je Ustavno sodišče v svoji odločbi Up-310/02-7 z dne 2. 10. 2003 odločilo, da je treba vprašanje, ali je upravičenec dobil ustrezno nepremičnino oziroma nadomestno kmetijsko zemljišče, presojati v vsakem primeru posebej in za morebitni presežek podržavljenega zemljišča priznati pravico do denacionalizacije. Dejansko so bila po pok. B.B. odvzeta kmetijska zemljišča, vendar je bila gradnja vodnjakov na odvzetih parcelah predvidena v planih komunalne gradnje že v letu 1950, poleg tega pa je bilo v sami odločbi o razlastitvi navedeno, da se zemljišča razlaščajo zaradi gradnje naselbin in zidanja stanovanjskih in javnih zgradb. Odvzete parcele se nahajajo v območju zajetja vodarne Hrastje s strogim vodovarstvenim režimom, na omenjenem območju je dovoljena le dejavnost v okviru javne oskrbe s pitno vodo in zemljišč ni možno vrniti v naravi. Glede na navedeno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter pri vrednotenju odvzetih parcel upošteva, da se vrednotijo kot nezazidana stavbna zemljišča, v skladu z veljavnim Navodilom o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse navedbe v tožbi iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče pritrjuje odločitvi prvostopnega organa, da v obravnavanem primeru pogoji za denacionalizacijo niso podani, ker je denacionalizacijski upravičenec za podržavljena zemljišča prejel ustrezno nadomestno zemljišče. Predmet zahteve za denacionalizacijo v obravnavani zadevi so zemljišča, podržavljena po predpisu, določenem v 12. točki 3. člena ZDen, po katerem so upravičenci do denacionalizacije le osebe, ki za zemljišče, podržavljeno po Temeljnem zakonu o razlastitvi, niso dobili ustreznih nadomestnih zemljišč. Po ustaljeni upravno-sodni praksi (sodbe naslovnega sodišča opr. št. U 1378/2002, U 1244/2002, U 1061/2005 ter ostale) pa se za ustrezno šteje zemljišče, ki po vrednosti dosega 70% vrednosti podržavljenega zemljišča. Taka razlaga izhaja iz analogne uporabe 2. odstavka 90. člena ZDen (po katerem za neodplačno podržavljeno premoženje šteje premoženje, za katero je bila dana odškodnina, ki ni presegla 30% njegove vrednosti).

Sodišče zavrača kot neutemeljene tožbene ugovore, da bi bilo potrebno zemljišča vrednotiti na podlagi Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja, kot gradbena zemljišča. Po določbi 44. člena ZDen se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Stanje ob podržavljenju pomeni takratno dejansko in pravno stanje podržavljenega premoženja. Podržavljena zemljišča se glede na stanje ob podržavljenju v denacionalizacijskem postopku obravnavajo ali kot kmetijska zemljišča ali kot stavbna zemljišča. ZDen ne določa, katera zemljišča so bila podržavljena kot kmetijska in katera kot stavbna. Upravno-sodna praksa šteje kot stavbna zemljišča poleg zazidanih zemljišč še tista zemljišča, na katerih je bila glede na takratno stopnjo urbanizacije možna določena vrsta gradnje, to pa so zemljišča, ki so bila po takratnih planih stanovanjske in komunalne graditve že opremljena kot gradbena, in zemljišča, katerih sprememba namembnosti iz kmetijskih zemljišč v stavbna je bila vsebovana v predpisu, na podlagi katerega so bila podržavljena (npr.: Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, Uradni list FLRJ, št. 52/58). Ostala zemljišča, ki so se ob podržavljenju uporabljala v kmetijske namene, se v denacionalizacijskem postopku obravnavajo kot kmetijska zemljišča. Tudi po presoji sodišča je prvostopni organ zemljišča v času podržavljenja pravilno ovrednotil kot kmetijska zemljišča. Zemljišča so bila namreč v času podržavljenja njiva in gozd, po planih stanovanjske in komunalne graditve pa tudi niso bila opredeljena kot gradbena, prav tako pa jim te namembnosti ni določil nacionalizacijski predpis. V času podržavljenja, to je v letu 1954, ko je veljal Gradbeni zakon iz leta 1931, zemljišča niso ležala v ožjem gradbenem okolišu, oziroma tega tožnica v postopku ni dokazala. Na podlagi Urbanistične kategorizacije zemljišč v Občini Ljubljana Moste-Polje iz leta 1956 pa izhaja, da zemljišča niso bila namenjena za gradnjo, temveč so bila določena kot vodovarstveno območje za vodarno Hrastje.

Za podržavljena zemljišča v času podržavljenja je bilo kot odškodnina dano nadomestno zemljišče, ki po mnenju tožnice ni bilo ustrezno nadomestno zemljišče, saj je bila nadomestna nepremičnina precej bolj oddaljena od doma B.B., kot podržavljene parcele, nadomestno zemljišče ni predstavljalo zaokroženo celote skupaj z zemljišči, ki upravičencu niso bila odvzeta in je bilo slabše kvalitete od podržavljenih. V zvezi z ugotavljanjem vrednosti je sodna praksa zavzela stališče, da je glavno merilo za določanje ustreznosti nadomestnega zemljišča vrednostno merilo, to je vrednost nadomestnega zemljišča, primerjana z vrednostjo podržavljenega zemljišča in sicer oboje izračunano po Odloku v skladu s 3. odstavkom 44. člena ZDen, po katerem se vrednost ugotavlja glede na katastrsko kulturo, katastrski razred in katastrski okraj. Le izjemoma v nekaterih primerih pa na presojo ustreznosti nadomestnega zemljišča lahko vplivajo tudi druge okoliščine, ki pa jih mora v postopku denacionalizacije dokazati vlagatelj denacionalizacijske zahteve, zanje navajati relevantna dejstva in predložiti dokaze, ki ta relevantna dejstva potrjujejo. V ponovljenem postopku je imela tožnica možnost dokazovati, da nadomestno zemljišče ni bilo ustrezno, česar pa tudi po presoji sodišča tožnica (zgolj s svojimi navedbami) ni izkazala. Glede na to, da je bila skupna vrednost podržavljenih zemljišč, izračunana po Odloku 12.605,17 DEM, vrednost nadomestnega zemljišča pa 9.507,40 DEM, je nadomestno zemljišče predstavljalo 75,42% vrednosti podržavljenih zemljišč, poleg tega pa je denacionalizacijski upravičenec prejel še denarno odškodnino, tako da je bil odškodovan za skupno 77,07%.

Sodišče je s sodbo tožbo kot neutemeljeno zavrnil, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, ZUS-1).

Pravni pouk temelji na 1. odstavku 73. člena ZUS-1.