Jedro

Toženec je vlogo, ki predstavlja odgovor na dopolnitev tožbe, vložil dne 10. 8. 2020, iz pritožbe pa izhaja, da so v pritožbi zatrjevana dejstva nastala šele po 22. 9. 2020, torej v času, ko toženec ni imel več možnosti navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov. Toženec jih bo lahko uveljavljal v primeru izvršbe na podlagi določbe 8. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ, po kateri je ugovorni razlog tudi prenehanje terjatve na podlagi dejstva, ki je nastopilo pred izvršljivostjo odločbe, toda v času, ko dolžnik tega ni mogel uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 942,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 4. 2008 dalje do plačila, procesne obresti v znesku 5,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 4. 2008 dalje do plačila, izvršilne stroške v znesku 142,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 6. 2008 dalje do plačila, izvršilne stroške v višini 74,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2020 dalje do plačila ter pravdne stroške v višini 82,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne od vročitve sodbe dalje do plačila, vse v roku 8 dni (I. točka izreka), kar je zahtevala tožeča stranka več (glede zakonskih zamudnih obresti od stroškov v višini 142,60 EUR), je sodišče prve stopnje zavrnilo (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se laično pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju: toženec) brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov. Iz obrazložitve pritožbe je razvidno, da sodbo izpodbija v ugodilnem delu. Toženec navaja, da se je s tožečo stranko (v nadaljevanju: tožnikom) pogodil za obročno odplačevanje ter prilaga fotokopije plačil. Nadalje navaja, da je dne 10. 6. 2021 tožniku poslal e-mail s prošnjo za odpis preostanka dolga. Je brez zaposlitve, prejema denarno socialno pomoč in je imel zato težave z odplačevanjem. Dne 21. 6. 2021 je toženec od tožnika prejel e-mail, da so njegovo prošnjo posredovali na A. ter še niso prejeli odgovora. Toženec je dne 21. 7. 2021 tožniku poslal še en e-mail, a nanj ni prejel odgovora. Prepričan je, da je bil zaveden ter sodba sodišča prve stopnje ni upravičena.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo sporoča, da je toženec v času od 22. 9. 2020 do 1. 6. 2021 na račun tožnika izvedel devet nakazil v skupnem znesku 760,00 EUR, za ta znesek tožbeni zahtevek utesnjuje, za preostali znesek v višini 1.011,48 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2022 do poplačila in stroške postopka pa predlaga, da se postopek zoper toženca nadaljuje. Vlogi toženca za znižanje dolga ni bilo ugodeno, o čemer je bil tudi obveščen. Tožnik predlaga, da se pritožba zavrne kot neutemeljena.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, saj tožbeni zahtevek tožeče stranke ne presega 2.000,00 EUR (443. člen Zakona o pravdnem postopku – nadaljevanju: ZPP). V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila postopka. Med drugim se sme sodbo v postopku v sporu majhne vrednosti izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne pa tudi zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (prvi odstavek 458. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je torej na dejansko stanje, kot ga ugotovi sodišče prve stopnje, vezano.1 Neupoštevne pa so tudi relativno bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

6. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da toženec s svojimi pritožbenimi navedbami (in priloženimi dokazi) izpodbija le s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje, saj navaja, da se je s tožnikom pogodil za obročno odplačevanje, prilaga fotokopije plačil ter opisuje elektronsko komunikacijo med pravdnima strankama glede odpisa preostanka dolga v obdobju od 10. 6. 2021 do 21. 7. 2021. Ker, kot je bilo že obrazloženo, zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ni dopusten pritožbeni razlog v v sporu majhne vrednosti, že iz tega razloga pritožbenih navedb ni mogoče upoštevati.

7. Dejstva, ki jih toženec navaja v pritožbi, so tudi sicer neupoštevna. V sporu majhne vrednosti je namreč tožnik dolžan navesti vsa dejstva in predlagati vse dokaze že v tožbi, toženec pa v odgovoru na tožbo (451. člen ZPP) oziroma v postopku, ki se je - kot v obravnavanem primeru - začel kot izvršba na podlagi verodostojne listine in nato po ugovoru nadaljeval kot pravdni postopek, v dopolnitvi tožbe in odgovoru na dopolnitev tožbe. V nadaljevanju postopka lahko vsaka stranka vloži le še eno pripravljalno vlogo, s katero odgovarja na navedbe druge stranke (drugi odstavek 452. člena ZPP). Dejstva in dokazi, ki jih stranka navaja v drugih vlogah, se ne upoštevajo (453. člen ZPP).

8. Posledica omejitve pri navajanju novih dejstev je, da dejstev, ki vplivajo na obstoj terjatve (kot jih zatrjuje toženec v konkretnem primeru v pritožbi – plačilo dela obveznosti, odpis dolga) in so nastala po izteku rokov za vložitev pripravljalnih vlog, v sporu majhne vrednosti ni več mogoče uveljavljati. Toženec je vlogo, ki predstavlja odgovor na dopolnitev tožbe, vložil dne 10. 8. 2020, iz pritožbe pa izhaja, da so v pritožbi zatrjevana dejstva nastala šele po 22. 9. 2020,2 torej v času, ko toženec ni imel več možnosti navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov. Toženec jih bo lahko uveljavljal v primeru izvršbe3 na podlagi določbe 8. točke prvega odstavka 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), po kateri je ugovorni razlog tudi prenehanje terjatve na podlagi dejstva, ki je nastopilo pred izvršljivostjo odločbe, toda v času, ko dolžnik tega ni mogel uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov.4

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec podal le neobrazložen ugovor zastaranja, terjatvi pa sicer po temelju in višini ni ugovarjal, ob ugotovljenem dejanskem stanju pa je z odločitvijo v ugodilnem delu pravilno uporabilo tudi materialno pravo. Glede na že obrazloženo in ker sodišče druge stopnje pa ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem (ugodilnem) delu potrdilo (353. člen ZPP).

1 Le v primeru, ko sodišče druge stopnje ugotovi, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 458. člena ZPP). 2 Začetek obročnega odplačevanja, priloga B2 . 3 Glede na navedbe tožnika iz odgovora na pritožbo, v katerem priznava devet nakazil v skupnem znesku 760,00 EUR in navaja, da za ta znesek tožbeni zahtevek utesnjuje (česar sodišče druge stopnje pri preizkusu pravilnosti sodbe sodišča prve stopnje sicer ne more upoštevati), pa je pričakovati, da tega zneska tožnik v izvršilnem postopku ne bo uveljavljal. 4 Glej N. Betetto v L. Ude in ostali, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 3. knjiga, Ur. l. RS, GV Založba, 2009, str. 716.