Jedro

Zavarovanec ima ob pravilni razlagi 177. člena ZPIZ-1 in ob upoštevanju določb 67. in 68. člena tega zakona (če izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do invalidske pokojnine glede na nastanek invalidnosti in minimalno pokojninsko dobo v Republiki Sloveniji) pravico do priznanja (sorazmernega dela) invalidske pokojnine, kljub temu, da mu je to pravico nosilec zavarovanja v BIH že priznal tudi ob upoštevanju v Republiki Sloveniji dopolnjene pokojninske dobe.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za spremembo dokončne odločbe tožene stranke P – 4047399 z dne 16. 2. 2004 o priznanju pravice do invalidske pokojnine od 15. 3. 2000 dalje in za izplačilo že zapadlih zneskov pokojnine. Ugotovilo je, da je tožnik v letu 1989 sicer pri delodajalcu v Republiki Sloveniji utrpel poškodbo pri delu, ki ni bila vzrok za invalidnost I. kategorije. Po mnenju Komisije za fakultetna izvedenska mnenja je invalidnost v 60 % posledica bolezni in v 40 % posledica poškodbe izven dela. V letu 2001 (pravilno: 1994) je namreč tožnik kot pripadnik armade v Bosni in Hercegovini (v nadaljevanju: BIH) stopil na mino in izgubil desno golen. Ne glede na te ugotovitve pa je sodišče prve stopnje odločitev oprlo zgolj na dejstvo, da je tožnik izbiro do invalidske pokojnine izrabil v BIH, zato na podlagi 177. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99, 72/2000, 124/2000, 109/2001, 108/2002, 135/2003, 72/2005, 69/2006) ni upravičen do pokojnine po predpisih Republike Slovenije.

2. Sodišče druge stopnje je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Prav tako se je oprlo na določbo prvega odstavka 177. člena ZPIZ-1, po kateri lahko zavarovanec, ki izpolni pogoje za pridobitev pravice do dveh ali več pokojnin iz obveznega zavarovanja v Republiki Sloveniji, uživa le eno od njih po lastni izbiri. Ker je tožnik pravico do invalidske pokojnine pridobil pri nosilcu zavarovanja v BIH na podlagi celotne pokojninske dobe, vključno dobe, ki jo je napolnil v Republiki Sloveniji (ne glede na to, ali to pravico dejansko uživa ali ne), priznanja te pravice ne more več uspešno zahtevati pri nosilcu zavarovanja v Republiki Sloveniji.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložil pravočasno revizijo tožnik, ki uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da pridobitev pravice do invalidske pokojnine v BIH ne more vplivati na njegovo pravico do uživanja pokojnine v Republiki Sloveniji. Določba 177. člena ZPIZ-1 omejuje zgolj dvojno uživanje pokojnine, zato je bistvenega pomena dejstvo, da tožnik v BIH pokojnine, čeprav je priznana, ne uživa. ZPIZ-1 tudi ne določa, da je izbira ene izmed pokojnin dokončna in nepreklicna. Z ozko razlago zakona prihaja do kršenja temeljnih načel ZPIZ-1 in do nasprotja z namenom socialnega zavarovanja kot takega. Razlogi sodbe glede tega, ali tožnik pravico lahko izkoristi, so si med sabo v nasprotju. Zato predlaga njeno spremembo.

4. Revizija je bila v skladu s prvim odstavkom 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija sicer očita sodbi sodišča druge stopnje nerazumljivost, s čimer uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nerazumljivost naj bi bila v tem, da je zahtevek zavrnjen zaradi že uveljavljene pravice v BIH, hkrati pa je obrazloženo, da bo pravico do invalidnine tožnik izkoristil, ko bo stopil v veljavo Mednarodni sporazum o socialnem zavarovanju med Slovenijo in BIH. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sodba zaradi takega stališča sodišča druge stopnje ni nerazumljiva.

7. Mogoče pa ji je očitati zmotno uporabo materialnega prava. Izpodbijana sodba namreč temelji zgolj na ugotovitvi, da je tožnik pravico do invalidske pokojnine pridobil pri nosilcu pokojninskega zavarovanja v BIH na podlagi celotne pokojninske dobe, vključno na podlagi dobe, ki jo je dopolnil v Republiki Sloveniji, zato je izbiro na podlagi 177. člena ZPIZ-1 že uveljavil. 8. Po prvem odstavku 177. člena ZPIZ-1 ima zavarovanec, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do dveh ali več pokojnin iz obveznega zavarovanja v Republiki Sloveniji, pravico do uživanja le ene od njih po lastni izbiri in sicer po drugem odstavku tudi v primeru, ko zavarovanec izpolni pogoje za pridobitev pokojnin v drugih državah, če pridobi pravice na podlagi istih pokojninskih obdobij. To določbo je Vrhovno sodišče sicer res tolmačilo tako, kot sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi, vendar je v zvezi s tem prišlo do odločitve Ustavnega sodišča RS, ki je z odločbama Up-360/05 z dne 2. 10. 2008 in Up-770/06 z dne 27. 5. 2009 razveljavilo prav sodbi Vrhovnega sodišča VIII Ips 213/2004 in VIII Ips 248/2005, na kateri se sklicuje sodišče druge stopnje v podkrepitev svojega stališča. V navedenih odločbah (kjer je sicer šlo za vprašanje starostne pokojnine) je Ustavno sodišče s sklicevanjem na 50. in 33. člen Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/91-I in naslednji) obrazložilo, da ima zavarovanec ob pravilni razlagi 177. člena ZPIZ-1 in ob upoštevanju določbe 36. člena tega zakona (če izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine glede na starost in pokojninsko dobo v Republiki Sloveniji) pravico do priznanja pokojnine tudi v primeru, če mu je bila v drugi državi s področja bivše Jugoslavije že priznana pravica do pokojnine tudi ob upoštevanju v Republiki Sloveniji dopolnjene pokojninske dobe.

9. Skladno s to odločitvijo Ustavnega sodišča ima tožnik ob pravilni razlagi 177. člena ZPIZ-1 in ob upoštevanju določb 67. in 68. člena tega zakona (če izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do invalidske pokojnine glede na nastanek invalidnosti in minimalno pokojninsko dobo v Republiki Sloveniji) pravico do priznanja (sorazmernega dela) invalidske pokojnine, kljub temu, da mu je to pravico nosilec zavarovanja v BIH že priznal tudi ob upoštevanju v Republiki Sloveniji dopolnjene pokojninske dobe. Obstoj pogojev za pridobitev pravice je sodišče prve stopnje sicer ugotavljalo, vendar pa na ugotovljena dejstva ni oprlo svoje odločitve. Zato se sodišče druge stopnje do teh ugotovitev ni opredelilo – razumljivo tudi zaradi stališča, da tožnik ne more uveljavljati pravice do pokojnine v Republiki Sloveniji, če jo je že uveljavil v BIH.

10. Ker sodišči druge in prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nista presojali utemeljenosti zahtevka z vidika pogojev, ki jih za pridobitev pravice do invalidske pokojnine določa ZPIZ-1, je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo v novem postopku na podlagi že izvedenih dokazov, po potrebi pa tudi dopolnitve le teh, o tožbenem zahtevku ponovno odločiti - tokrat ob predpostavki, da priznanje pravice pri nosilcu zavarovanja v BIH ni ovira za uveljavljanje pravice do invalidske pokojnine po predpisih Republike Slovenije.

11. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).