Jedro

Lastnik stanovanja, ki se privatizira, ne more enostransko opredeliti stanovanje za službeno, če takega statusa ni imelo v času dodelitve imetniku stanovanjske pravice.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi, zadeva pa vrne temu sodišču v novo sojenje. Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora s tožnikom skleniti kupoprodajno pogodbo za stanovanje v D., v skupni površini 74,80 m2 s stranskimi prostori, za kupnino po ceni na dan vložitve zahteve, v znesku 608.591,94 SIT. Pritožbi tožene stranke pa je sodišče druge stopnje ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

Proti takšni sodbi vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da bo pritožba tožene stranke zavrnjena in sodba sodišča prve stopnje potrjena. Ni pravilno stališče, po katerem bi bilo v tem primeru mogoče uporabiti določbo tretjega odstavka 129. člena stanovanjskega zakona v zvezi s 40. členom zakona o stanovanjskih razmerjih. Navedena določba stanovanjskega zakona se uporablja samo smiselno. Tožnik je namreč v spornem stanovanju pridobil stanovanjsko pravico. Sicer pa se morajo službena stanovanja, da pridobijo takšen status, nahajati v stavbi, kjer se opravlja službena dolžnost. V danem primeru tak pogoj ni izpolnjen. Tožnikovo stanovanjsko pravico bi bilo treba varovati in uporabiti določbo 117. člena stanovanjskega zakona, toženo stranko pa zavezati, da je stanovanje dolžna prodati. V tem pogledu je izpodbijana sodba tudi sama s seboj v nasprotju, ko po eni strani sicer izhaja iz ugotovitve, da sporno stanovanje tožniku ni bilo dodeljeno kot službeno, hkrati pa ugotavlja, da gre za službeno stanovanje.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, tedanji Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija je utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev, sprejetih na nižjih stopnjah, sledi, da je tožniku sporno stanovanje bilo dodeljeno kot imetniku stanovanjske pravice dne 11.1.1972. Da ob dodelitvi ni šlo za službeno stanovanje (40. člen zakona o stanovanjskih razmerjih - ZSR - Ur. list SRS, št. 35/82), je ugotovilo že sodišče prve stopnje, takšni razlagi pa je izrecno sledilo tudi sodišče druge stopnje. Kljub temu pa je sodišče druge stopnje sprejelo stališče, da je sporno stanovanje, čeprav formalno ni službeno, bilo vendarle dodeljeno tožniku za opravljanje službene dolžnosti, kar naj bi tožene stranke ne zavezovalo, da mu ga proda (tretji odstavek 129. člena stanovanjskega zakona - SZ - Ur. list RS, št. 18/91).

Vendar pa je v zvezi z uporabo določbe tretjega odstavka 129. člena SZ bila na drugi stopnji napak interpretirana določba 40. člena ZSR. Tožena stranka namreč ni mogla enostransko spremeniti statusa spornega stanovanja v službeno stanovanje, ko to ni imelo takega statusa v času dodelitve. V kontekstu ugotovitve, da ne gre le za "formalno" neslužbeno stanovanje, je tudi dejanska ugotovitev, da ga je tožnik brez ovir uporabljal tudi po svoji upokojitvi v letu 1986. Stališče sodišča druge stopnje, da je tožniku stanovanje sicer bilo dodeljeno izven v 40. členu ZSR predvidenih okoliščin, da pa je kljub temu bilo dodeljeno zaradi opravljanja službene dolžnosti, je torej ob ugotovljeni dejanski podlagi pravno zmotno. Po povedanem tako nima pravno relevantnega vpliva dejstvo, da je tožena stranka s sklepom z dne 30.7.1991 namembnost stanovanja opredelila v skladu s svojimi stališči v tej pravdi.

Na revizijski stopnji sprejeta pravna razlaga, ki bi lahko imela za posledico spremembo izpodbijane sodbe, pa ima glede na obseg pritožbenega izpodbijanja sodbe sodišča prve stopnje lahko za posledico le razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 395. člena ZPP). Tožena stranka je namreč sodbi sodišča prve stopnje očitala napačno dejansko in pravno presojo tudi s stališča uporabe 128. člena SZ v zvezi s 60. členom ZSR. Po tem stališču je bilo namreč že ob uveljavitvi SZ mogoče tožniku odpovedati stanovanjsko razmerje skladno z določili ZSR, ki se nanašajo na odpoved v slučaju, ko ima imetnik stanovanjske pravice v lasti prazno družinsko stanovanjsko hišo (prvi odstavek 60. člena ZSR). Ker je pritožbi ugodilo ob uporabi tretjega odstavka 129. člena SZ, sodišče druge stopnje omenjenih pritožbenih trditev iz razumljivih razlogov ni obravnavalo. Ob vnovičnem sojenju bo torej zavzelo stališče tudi do tega dela pritožbe in preizkusilo, ali razlogi sodbe sodišča prve stopnje, ki se na to nanašajo, res zadovoljivo zavračajo zelo konkretne navedbe tožene stranke.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 166. člena ZPP.