Jedro

Ker v zadevi ni sporno, da je tožnik kupil trošarinske izdelke, ki so bili predmet nezakonitega vnosa in da je dejansko tudi prejel navedene pošiljke trošarinskih izdelkov, za katere pa trošarina ni bila plačana, je kot kupec trošarinskih izdelkov v smislu 16. člena ZTro plačnik trošarine za obravnavane pošiljke, in sicer kot solidarni plačnik (4. odstavek 17. člen ZTro).

Obrazložitev

Tožba se zavrne.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Maribor v 1. točki izreka določil trošarinski dolg za 125.976 litrov mineralnega olja v skupnem znesku 45.363,75 EUR, od tega iz naslova trošarin 41.412,97 EUR in obresti 3.950,78 EUR; v točki 2 izreka je trošarinski dolg naložil v plačilo solidarnima dolžnikoma A.A. in tožeči stranki; v točki 3 izreka določil rok za plačilo; v točki 4 izreka odločil, da bo o stroških izdan poseben sklep ter v točki 5 navedel, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je carinski urad izvedel trošarinski nadzor pri družbah B. d.o.o. in tožeči stranki v skladu s 1. odstavkom 130. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDavP-2). Generalni carinski urad – Sektor za preiskave je na podlagi 229. člena v povezavi z 2. odstavkom 239. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 54/04, 139/04, v nadaljevanju ZDavP-1) od avstrijskih carinskih organov pridobil podatke (trošarinske dokumente) o dobavah trošarinskih izdelkov – mineralnih olj slovenskim prejemnikom v režimu odloga plačila trošarine. Priloga avstrijskega dopisa je zapisnik o carinski reviziji pri dobavitelju družbi C.. Priloga zapisnika o carinski reviziji je spisek vseh trošarinskih dokumentov, ki jih je izdal navedeni dobavitelj in so spremljali pošiljke mineralnih olj, namenjene slovenskim prejemnikom. Iz trošarinskih dokumentov št. 32671 z dne 9. 2. 2005, 32807 z dne 16. 2. 2005, 33001 z dne 1. 3. 2005, 33080 z dne 4. 3. 2005, je iz polja 7 razvidno, da je prejemnik mineralnih olj slovenska družba B. d.o.o.. Sektor za preiskave je carinskemu uradu - Oddelku za trošarine predal dokumentacijo, pridobljeno na podlagi carinske preiskave, ki dokazuje vnos mineralnih olj iz druge države članice (Avstrije) v Slovenijo v režimu odloga plačila trošarine, za katere pa trošarina v Sloveniji ni bila plačana. Carinski organ je na podlagi odstopljene dokumentacije uvedel postopek trošarinskega nadzora po 112. členu ZDavP-1 pri družbi B. d.o.o. kot prejemniku vnesenih pošiljk mineralnega olja in tožeči stranki kot kupcu vnesenih pošiljk mineralnega olja. Od 1. 1. 2007 velja ZDavP-2, v skladu s 1. odstavkom 418. člena tega zakona se zadeve, glede katerih je postopek ob začetku uporabe tega zakona v teku, končajo po ZDavP-2. Ugotovitve nadzora so navedene v zapisniku o trošarinskem nadzoru z dne 26. 2. 2007. Družba D. d.o.o. - tožeča stranka se je v času nezakonitega vnašanja mineralnega olja iz druge države članice v Slovenijo, imenovala E. d.o.o., kar je razvidno iz sodnega registra. Družba B. d.o.o. je bila s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 2. 2. 2007 kot pravna oseba izbrisana iz sodnega registra. V postopku je bil izdan sklep, s katerim se nadaljuje postopek odmere trošarine v zadevah vnosov mineralnih olj, za katere ni bila obračunana trošarina, zoper družbenika A.A., direktorja družbe B. d.o.o. Carinski urad je po pregledu predane dokumentacije ugotovil, da je družba B. d.o.o. iz druge države (Avstrije) prejemala mineralna olja v režimu odloga plačila trošarine. Vsako pošiljko je spremljal trošarinski dokument, ki ga je izdal pošiljatelj mineralnih olj v Avstriji, to je družba C.. Trošarina v Avstriji pa ni bila plačana, ker so bila mineralna olja odpremljena v režimu odloga plačila trošarine. Režim odloga plačila trošarine pa je v skladu s 5. točko 4. člena Zakona o trošarinah (Uradni list RS, št. 103/04 in 122/06, uradno prečiščeno besedilo, ZTro-UPB2, v nadaljevanju ZTro) ureditev, ki se nanaša na proizvodnjo, skladiščenje in prejemanje ali odpremljanje trošarinskih izdelkov, na podlagi katere je obveznost za plačilo trošarine odložena. ZTro v 29.a členu določa pogoje za pridobitev dovoljenja za pooblaščenega prejemnika, ki sme prejemati trošarinske izdelke v okviru svoje dejavnosti iz druge države članice pod režimom odloga plačila trošarine in za to pridobi dovoljenje carinskega organa. Družba B. d.o.o. je dne 30. 11. 2004 pri carinskem uradu podala pisno vlogo za izdajo dovoljenja za pooblaščenega prejemnika, dne 7. 1. 2005 je carinski urad vlogo omenjene družbe zavrnil z odločbo št. 425-01/20-04/7800-010, ker ne izpolnjuje pogojev. Ker družbi B. d.o.o. ni bilo izdano dovoljenje za pooblaščenega prejemnika ali dovoljenje za trošarinsko skladišče, ni bila nikoli vpisana v register trošarinskih dovoljenj, niti ji ni bila dodeljena identifikacijska številka, ki se vpiše v „SEED bazo podatkov“. Kljub temu, da družba B. d.o.o. nikoli ni imela dovoljenja za pooblaščenega prejemnika ali dovoljenja za trošarinsko skladišče, na podlagi katerih lahko prejema trošarinske izdelke v režimu odloga plačila trošarine, se je pri dobavitelju družbi C. v Avstriji lažno prikazovala kot imetnik trošarinskega dovoljenja, ki sme prejemati trošarinske izdelke iz druge države članice v režimu odloga plačila trošarine. V polju 4 spornih trošarinskih dokumentov, ki so spremljali nezakonito vnesene pošiljke, je namreč navedena številka prejemnika, in sicer davčna številka družbe B. d.o.o., ki jo je družba ustrezno priredila, tako, da dobi značaj identifikacijske številke za trošarine. Iz navedenega sledi, da je družba B. d.o.o. nezakonito vnašala trošarinske izdelke iz druge države članice, saj lahko v režimu odloga plačila trošarine prejemajo trošarinske izdelke iz druge države članice le osebe iz 2. točke 2. odstavka 7. člena ZTro (imetnik trošarinskega dovoljenja, pooblaščeni prejemnik, nepooblaščeni prejemnik). Iz evidenc vzpostavljenih na podlagi 35. člena ZTro (pravilno Zakona o carinski službi, Uradni list RS, št. 103/2004, uradno prečiščeno besedilo, ZCS-1-UPB-1, v nadaljevanju ZCS-1) je prav tako razvidno, da družba B. d.o.o. ni predlagala nadzornemu carinskemu organu trošarinskih dokumentov v potrditev, niti ni vlagala obračunov trošarine oziroma ni plačevala trošarine za navedene pošiljke mineralnih olj, kot je zakonsko predpisano. V skladu s 3. točko 1. odstavka 16. člena ZTro nastane obveznost za plačilo trošarine tudi takrat, ko so trošarinski izdelki nezakonito vneseni v Slovenijo iz druge države članice. Carinski urad je nadalje ugotovil, da družba B. d.o.o. ni razpolagala z nobenim premoženjem. Carinski urad je postopek trošarinskega nadzora začel po uradni dolžnosti in v postopek povabil tudi tožečo stranko. Direktor tožeče stranke je podal izjavo, da so kupili gorivo s plačanimi dajatvami, kar izhaja iz računa, kjer je obračunan DDV in trošarina.

Iz dokumentov, odstopljenih carinskemu uradu, je razvidno, da je dobavitelj C. iz Avstrije družbi B. d.o.o. februarja in marca 2005 odpremil štiri pošiljke mineralnega olja – trošarinski dokumenti št.: 32671, 32807, 33001, 33080. Prejemnik pošiljk mineralnih olj je družba B. d.o.o., ki se je pri dobavitelju lažno izkazovala s trošarinskim dovoljenjem in trošarinsko številko. Prejem pošiljk mineralnega olja je družba B. d.o.o. potrdila v polju C na hrbtni strani trošarinskih dokumentov. Prevoz blaga je opravila tožeča stranka, kar je razvidno iz polja 9 trošarinskih dokumentov. Navedene pošiljke si je tožeča stranka kot kupec in prevoznik sama pripeljala od dobavitelja v drugi državi članici v Slovenijo. Fakturiranje blaga je potekalo preko naslednjih družb: Dobavitelj je izstavil račun za blago družbi F.. Iz računov in dobavnic je razvidno, da je prejemnik pošiljk družba B. d.o.o. Slednja je za omenjene pošiljke izstavila račune družbi E. d.o.o.. Kupec in prejemnik navedenih pošiljk mineralnega olja je družba E. d.o.o., saj se je le-ta sama pripeljala pošiljke mineralnega olja od dobavitelja iz Avstrije v Slovenijo (potrditev prejema na prevoznih dokumentih CMR).

V postopku je bil zapisnik o trošarinskem nadzoru poslan tožeči stranki. Carinski urad zavrača pripombe tožeče stranke. Navaja, da se Direktive sveta EU ne uporabljajo neposredno v nacionalnih davčnih postopkih posameznih držav članic. Direktive so smernice EU, kjer je dogovorjena minimalna harmonizacija posameznih področij in so jih države članice dolžne prenesti v svojo nacionalno zakonodajo. Carinski urad je ugotovil, da je bilo blago predloženo v namembni državi članici, v danem primeru je bilo blago predloženo v Sloveniji (zakoniti zastopnik družbe B. d.o.o. je na hrbtni strani trošarinskih dokumentov, v polju C, s podpisom potrdil, da je družba prevzela celotno blago, odpremljeno iz Avstrije). Pošiljatelj energentov C. iz Avstrije se je v skladu z določili direktive Sveta EU s tem razbremenil obveznosti in ni zavezanec za plačilo trošarine v RS ter se je trošarinska obveznost prenesla na prejemnika blaga. Carinski urad zavrača tudi ostale pripombe tožeče stranke. Navaja, da je cena trošarinskega blaga v danem primeru popolnoma irelevantna, prav tako lastništvo blaga. Za obdavčenje trošarinskih izdelkov je pomembno gibanje, zato spremlja trošarinske izdelke, ki se gibljejo v režimu odloga plačila trošarine oziroma med državami članicami, trošarinski dokument. V zvezi s pripombo tožeče stranke, da dobroverni kupec ne more vedeti ali je trošarina plačana, pa navaja, da si je tožeča stranka pošiljke mineralnega olja sama pripeljala od dobavitelja C. Avstrija v Slovenijo in prejem potrdila na prevoznih dokumentih CMR. Kdor posluje v sistemu gibanja s trošarinskimi izdelki, mora tudi vedeti, da so podvrženi posebnemu režimu nadzora. Carinski urad še navaja, da so bile ves čas postopka tožeči stranki dane vse pravice v skladu z načelom varstva pravic strank in načelom zaslišanja stranke. Carinski organ tudi ni sledil predlogu tožeče stranke in ni zaslišal prič, ki jih je le-ta predlagala, saj je zaključil, da zaslišanje ne bi vplivalo na odločitev o zadevi. V 16. členu ZTro je navedeno, da nastane obveznost za plačilo trošarine tudi takrat, ko so trošarinski izdelki nezakonito vneseni v Slovenijo iz druge države članice. V skladu z 6. točko 3. odstavka 17. člena istega zakona je plačnik trošarine tudi oseba, ki nezakonito proizvede, uvozi, vnese iz druge države članice, prevaža, proda ali kupi trošarinske izdelke v smislu 16. člena istega zakona. Po določbi 6. točke 3. odstavka 17. člena istega zakona je plačnik trošarine tudi oseba, ki kupi trošarinske izdelke v smislu 16. člena istega zakona. V skladu s 4. odstavkom 17. člena ZTro odgovarjata za plačilo solidarno.

Pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo je zavrnil drugostopni organ, ki se z ugotovitvami organa prve stopnje strinja.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da dejstvo, da je tožeča stranka opravila prevoz energentov, glede katerih so bile naknadno ugotovljene nepravilnosti pri plačilu trošarine, ne more predstavljati utemeljene pravne podlage, na kateri carinski urad tožečo stranko šteje za solidarnega dolžnika trošarinskega dolga, za katerega je odgovorna izključno družba B. d.o.o. oziroma po njenem izbrisu iz sodnega registra njen pravni naslednik A.A.. Tožeča stranka, ki je registrirana kot trgovec in prevoznik energentov, kot samostojni pravni subjekt prosto posluje na trgu in kot taka sklepa posle z drugimi pravnimi subjekti. Pri svojem poslovanju tožeča stranka deluje z vso skrbnostjo in kot dober gospodar pred sklenitvijo posla na podlagi razpoložljivih podatkov na internetnih straneh AJPES-a ter na straneh davčne in carinske unije preveri podatke o subjektih, s katerimi posluje. Dejstvo je, da je v okviru svojega poslovanja tožeča stranka več poslov za nabavo plinskega olja za pogon D2 in ekstra lahkega kurilnega olja sklenila s prodajalcem B. d.o.o. Tako kot pri vsem drugem poslovanju, je tožeča stranka tudi pri sklepanju teh poslov ravnala z vso skrbnostjo in predhodno preverila razpoložljive podatke. Vse posle s prodajalcem B. d.o.o. je tožeča stranka sklenila v dobri veri, prepričana, da gre za povsem običajne posle. Tožeča stranka je bila kot zadnji izmed kupcev v celotni verigi vseh kupcev utemeljeno prepričana, da je bil posel izpeljan pravilno in zakonito. Ker je tožeča stranka registrirana tudi kot prevoznik energentov in je to zanjo tudi ceneje, se je s prodajalcem B. d.o.o. dogovorila, da bo prevoz naročenega blaga od avstrijskega dobavitelja do svojih skladišč opravila sama. Tožeči stranki je bilo sicer znano, da je prejemnik trošarinskih izdelkov v Republiki Sloveniji družba B. d.o.o., saj je bil kot prejemnik označen v trošarinskih dokumentih, pri čemer je bilo dogovorjeno, da bo za vse formalnosti v zvezi z nakupom poskrbel prodajalec. Tožeča stranka je šele z uvedbo trošarinskega nadzora in z vročitvijo odločbe carinskega urada z dne 12. 7. 2007 izvedela, da družba B. d.o.o. ni izpolnila svojih obveznosti kot trošarinski zavezanec. Tožeča stranka, ki je poslovala v dobri veri, ni vedela, niti ni mogla vedeti, da družba B. d.o.o. ni izpolnjevala svojih trošarinskih obveznosti in da je zato ravnala in poslovala nezakonito. V postopku so bile nezakonitosti ugotovljene zgolj pri ravnanju družbe B. d.o.o. oziroma pri njenem pravnem nasledniku A.A., zato tožeča stranka meni, da je bila kot subjekt, ki je posloval v dobri veri in v skladu z vsemi predpisi, povsem neutemeljeno in nezakonito postavljena za solidarnega dolžnika trošarinskega dolga. Glede na navedeno je izpodbijana odločba po mnenju tožeče stranke v delu, v katerem je tožeči stranki kot solidarnemu tožniku naloženo plačilo trošarinskega dolga nepravilna in nezakonita, v postopku je bilo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter pri odločanju nepravilno uporabljeno materialno pravo ter kršena pravila upravnega postopka.

Tožeča stranka zato predlaga, da sodišče izvede predlagane dokaze (zaslišanje strank, zaslišanje prič...) in po opravljeni glavni obravnavi odloči, da se izpodbijana odločba v delu, ki tožeči stranki kot solidarnemu dolžniku nalaga plačilo trošarinskega dolga, odpravi, hkrati pa odloči, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti vse stroške tega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na obrazložitev drugostopne odločbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je odločitev prvostopnega organa pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi obeh organov (prve in druge stopnje) strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (3. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06, dalje ZUS-1). Glede tožbenih ugovorov pa sodišče dodaja: V obravnavanem primeru gre za naložitev plačila trošarine za štiri pošiljke mineralnih olj tožeči stranki na pravni podlagi 6. točke 3. odstavka 17. člena ZTro v povezavi s 16. členom navedenega zakona. Iz ugotovitev obeh organov nesporno izhaja, da je tožeča stranka kupec spornih pošiljk trošarinskih izdelkov, ki so bili predmet nezakonitega ravnanja, in sicer nezakonitega vnosa v RS. Navedene pošiljke je tožeča stranka kot prevoznik pod režimom odloga plačila trošarine tudi sama dostavila direktno od pošiljatelja C. iz Avstrije in je blago tudi dejansko prejela, zato je po mnenju obeh organov (prve in druge stopnje) tudi plačnik trošarine za navedene pošiljke trošarinskega blaga, za katerega trošarina ni bila plačana, kot solidarni dolžnik (4. odstavek 17. člena ZTro).

Iz carinske preiskave in carinskega postopka, ki je bil izveden po pravilih ZDavP-2 izhaja, da je šlo v obravnavanem primeru štirih pošiljk trošarinskega blaga za nezakonit vnos trošarinskih izdelkov v Republiko Slovenijo. Ugotovljeno je, da se je trošarinsko blago pod režimom odloga plačila trošarine gibalo (glede na dokumentacijo, ki se nahaja v upravnih spisih) od osebe iz druge države članice, ki v skladu z zakonodajo te države lahko pošilja trošarinske izdelke pod režimom odloga plačila trošarine, to je družbe C., prejemniku v Sloveniji, družbi B. d.o.o., ki ga je spremljal trošarinski dokument (TD), ki ga je izdal pošiljatelj, in da trošarina s strani pošiljatelja ni bila plačana. Prejemnik družba B. d.o.o. se je lažno izkazovala kot imetnik trošarinskega dovoljenja, ki sme prejemati trošarinske izdelke iz druge države članice pod režimom odloga trošarine, saj za to ni imela trošarinskega dovoljenja v Sloveniji in ni bila pooblaščeni oziroma nepooblaščeni prejemnik trošarinskega blaga v Sloveniji. Na ta način pa je tudi po prepričanju sodišča prišlo do nezakonitega vnosa trošarinskih izdelkov v Slovenijo iz druge države članice. V nadaljevanju je bilo tudi nesporno ugotovljeno, da za obravnavane pošiljke trošarina ni bila plačana in da so bili trošarinski izdelki sproščeni v porabo v Sloveniji. Posel je tekel tako, se je blago verižno preprodajalo in je bilo istega dne, ko je bilo prevzeto v Avstriji, dostavljeno tožeči stranki, istočasno je bil istega dne oziroma naslednji dan tožeči stranki že izdan račun za nakup navedenih trošarinskih izdelkov s strani družbe B. d.o.o. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je carinski urad solidarno zavezal k plačilu trošarine prejemnika blaga družbo B. d.o.o. oziroma njenega pravnega naslednika A.A. in kupca blaga, to je tožečo stranko. Po določbi 2. odstavka 16. člena ZTro se trošarina, če je v zvezi s prevozom trošarinskih izdelkov med državami članicami prišlo do nepravilnosti, zaradi katerih je treba v skladu s 1. odstavkom tega člena obračunati trošarino, obračuna v skladu s tem zakonom, če je nepravilnost storjena na ozemlju Slovenije ali je bila nepravilnost odkrita v Sloveniji, pa ni mogoče ugotoviti, v kateri državi članici je bila dejansko storjena, ali je bila pošiljka odpremljena v drugo državo članico iz Slovenije, pa ni prispela v namembni kraj in ni mogoče ugotoviti v kateri državi članici je bila dejansko storjena nepravilnost. V obravnavanem primeru je nesporno, da je bila nepravilnost storjena na ozemlju Slovenije, saj je v Sloveniji prišlo do nezakonite potrditve prejema trošarinskih proizvodov, prav tako pa so bili ti proizvodi brez da bi bila plačana trošarina, sproščeni v porabo v Slovenijo. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju pa so tudi po presoji sodišča izpolnjeni zakonski pogoji na podlagi katerih je carinski organ zavezal pravnega naslednika družbe B. d.o.o. in tožečo stranko k plačilu trošarine.

Ker v zadevi ni sporno, da je tožeča stranka kupila trošarinske izdelke, ki so bili predmet nezakonitega vnosa in da je tožeča stranka dejansko tudi prejela navedene pošiljke trošarinskih izdelkov, za katere pa trošarina ni bila plačana, je po mnenju sodišča tožeča stranka kot kupec trošarinskih izdelkov v smislu 16. člena ZTro plačnik trošarine za obravnavane pošiljke in sicer kot solidarni plačnik (4. odstavek 17. člena ZTro).

Iz navedenih razlogov tožbeni ugovori tožeče stranke niso utemeljeni. Po presoji sodišča tožeča stranka neuspešno zatrjuje, da ni plačnik trošarine. Nesporno je bilo ugotovljeno, da je bila tožeča stranka v obravnavanem sporu prevoznik in kupec trošarinskih izdelkov. Tožeča stranka je sama prevažala trošarinske izdelke, bila je seznanjena z vsebino trošarinskih dokumentov, ki so spremljali blago, in je torej vedela, da gre za poseben postopek odloga plačila trošarine, blago je prepeljala direktno od dobavitelja v svoje skladiščne prostore v Sloveniji, kupoprodajni posel se je zgodil večinoma na isti dan, iz česar je brez dvoma lahko sklepala, da je takšno poslovanje lahko vprašljivo. Tožeča stranka se na dobrovernost kot pravna oseba ne more sklicevati (3. točka 1. odstavka 16. člena ZTro). Na dobrovernost se lahko sklicuje le fizična oseba, ki ne opravlja dejavnosti; gre torej zgolj za izjemo. Ne glede na navedeno se tožeča stranka tudi po mnenju sodišča glede na ugotovljeno dejansko stanje ne more sklicevati na dobrovernost pri svojem poslovanju, ki je pripeljalo do obveznosti plačila trošarine. Tožeča stranka je pravna oseba, ki trguje s trošarinskimi izdelki in torej ne gre za osebo brez kakršnegakoli poslovnega znanja.

Sodišče ni sledilo predlogu tožeče stranke za izvajanje predlaganih dokazov, ker po mnenju sodišča izvedbo predlaganih dokazov ne bi v ničemer pripomogla k rešitvi tega upravnega spora. Ugotovljeno dejansko stanje med strankami ni sporno, po presoji sodišča pa so bila vsa pravna dejstva, ki so potrebna za pravilno odločitev in za presojo zakonitosti v tem upravnem sporu pravilno ugotovljena.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave (59. člen ZUS-1), saj dejansko stanje, ki je v zadevi relevantno, med strankami ni sporno.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.