Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženo stranko obsodilo na plačilo 452.048,00 SIT s pripadki. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Pritožili sta se obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno, pritožbi tožeče stranke pa je delno ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da znaša celotna obveznost tožene stranke 812.048,00 SIT s pripadki. Višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo.

Zoper to sodbo vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in napadeno sodbo spremeni tako, da zniža prisojeni znesek ob upoštevanju sokrivde na 440.000,00 SIT, v presežku pa tožbeni zahtevek zavrne. Sodišča morajo oškodovancem za podobne primere prisojati podobne odškodnine. Prisojajo pa se zelo različne odškodnine, ki vse po vrsti bistveno odstopajo od do leta 1989 ustaljene sodne prakse, ko je hiperinflacija podrla vse kriterije. O podobnih primerih tožena stranka prilaga sodne odločbe.

Na vročeno revizijo (390.člen ZPP) tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz določila 10.točke 2.odstavka 354.člena ZPP v pravdi ni bilo. Drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pa tožena stranka ne uveljavlja.

Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan.

Uvodoma je treba odgovoriti toženi stranki na navedbe, ki se nanašajo na druge oškodovance in sodne odločbe iz drugih zadev. Vsakemu oškodovancu gre odškodnina za njegovo prestano negmotno škodo v mejah in v skladu s kriteriji, kot jih določa materialno pravo (200.člen ZOR). Gre torej za zadoščenje, ki mora biti individualizirano v okvire t.j. medsebojna razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje, kar res oblikuje sodna praksa. Vendar to ne pomeni, da bi moralo sodišče upoštevati ob obravnavanju posameznega primera predložene sodbe v drugih zadevah (ne kot dokaz o vrsti oškodovančeve škode glede na druge ne kot pravni vir).

Materialnopravno vprašanje pa je, ali je sodišče pri odmeri konkretne odškodnine upoštevalo okvir za odločanje o pravno priznani negmotni škodi (2.odstavek 200.člena ZOR), seveda ob upoštevanju časa odmere t.j. izdaje sodbe sodišča prve stopnje.

Revizija napada sodbo sodišča druge stopnje v delu, ki presega 550.000,00 SIT (neupoštevaje tožnikovo sokrivdo). Pri preizkusu pravilne uporabe materialnega prava revizijsko sodišče izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve in druge stopnje (3.odstavek 385.člena ZPP). Tako sta nižji sodišči ugotovili, da je tožnik v prometni nesreči 13.10.1987 utrpel: zlom četrtega do osmega rebra z izlivom krvi v prsno votlino, pretres možganov, rane po čelu, nosu in obrazu, zlom leve ključnice in odkrhnjenje grče leve stegnenice nad kolenom z izlivom krvi v kolenski sklep. Tožnik je invalid brez noge, ob sojenju star 59 let. Fizične bolečine je po ugotovitvah obeh sodišč trpel: 14 dni hude, 14 dni srednje in še naslednjie tri tedne lahke bolečine. Po odstranitvi mavca in med razgibavanjem je imel ponovno štiri do šest tednov srednje bolečine. Sodišči sta tudi ugotovili, da se je ob nesreči hudo prestrašil, ter da je bil utemeljeno v strahu za izid zdravljenja, saj se je to zapletalo. Zlasti je pomembno, da je tožnik invalid brez noge. Na podlagi izvedeniškega mnenja je bilo ugotovljeno, da ima po nesreči omejeno gibljivost kolena lažje stopnje. Zato ima težave pri hoji po neravnem terenu in po stopnicah. Zaradi poškodb prsnega koša ima bolečine na levi strani, zato na tej strani ne more ležati.

Povzete ugotovitve obeh sodišč pokažejo, da tožnikova škoda sicer ni katastrofalna, vendar je ne moremo uvrstiti med lažje škode. Zlasti je pri materialnopravnem preizkusu sodbe sodišča druge stopnje glede odmere odškodnine iz naslova duševnih bolečina zaradi strahu in zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti treba upoštevati ugotovljeno dejstvo, da je bil tožnik že pred nezgodo invalid brez noge. Zato je treba posebej poudariti in pri odmeri odškodnine upoštevati ugotovljeno dejstvo, da ima tožnik zaradi poškodbe v tej prometni nesreči funkcionalne posledice na do tedaj zdravi nogi.

Ob upoštevanju obrazloženih materialnopravnih izhodišč določila 200. člena ZOR, revizijsko sodišče nima pomislekov, da je za tožnikovo negmotno škodo odškodina, ki jo je odmerilo sodišče druge stopnje, primerna.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, jo je bilo potrebno zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).