Jedro

Sodišče je v svojih odločbah že pojasnilo (enako pa izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-42/93 z dne 15. 12. 1994 in sodbe Vrhovnega sodišča RS I Up 1113/00 z dne 13. 6. 2001), da je za vrednotenje podržavljenega zemljišča odločilno njegovo stanje ob podržavljenju. To stanje ne izhaja vedno iz namena podržavljenja, temveč iz takrat obstoječih in takrat veljavnih prostorskih aktov, v katerih so bila zemljišča razvrščena med kmetijska, gozdna oziroma stavbna zemljišča, lahko pa, da stanje zemljišča izhaja tudi iz aktov o podržavljenju oziroma zakona, na podlagi katerega je bilo podržavljeno in je predpis hkrati spremenil tudi namembnost zemljišča v gradbeno zemljišče.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor z dne 5. 12. 2001, se odpravi, ter zadeva vrne toženi stranki v nov postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožečih strank zoper odločbo Upravne enote A z dne 20. 11. 2000, s katero je prvostopni organ zavrnil zahtevek AA za denacionalizacijo parc. št. 220/2, 605/2, 585, 583, 2025 in 2027, k.o. Stara A ter parc. št. 1528 prekomejna k.o. A (točka 1 izreka); ter odločil, da so stroški postopka poravnani (točka 2). V obrazložitvi je tožena stranka navedla, da je predmet navedenega postopka odločanje o denacionalizaciji zemljišč, ki so bila podržavljena z odločbama Oddelka za finance SO A z dne 15. 12. 1967 in z dne 22. 2. 1968 na podlagi Zakona o razlastitvi (Uradni list SFRJ št. 12/57, 53/62 in 13/65). V postopku pred organom 1. stopnje je bilo ugotovljeno, da vrnitev predmetnih zemljišč v naravi ni mogoča. Upravni organ 1. stopnje je zaradi ugotovitve vrednosti zemljišč in ugotovitve za navedena zemljišča dane odškodnine ob podržavljenju, izvedel dokaz z izvedencem. Ugotovil je, da je bila za predmetna zemljišča izplačana odškodnina, ki je presegla 30 % vrednosti zemljišč, zaradi česar v konkretni zadevi ni podana podlaga za denacionalizacijo po 4. členu ZDen. V navedeni zadevi bi bila podana podlaga za denacionalizacijo v primeru, če bi bilo ugotovljeno, da so bila predmetna zemljišča podržavljena neodplačno. Po določbi 2. odstavka 90. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen) se za neodplačno podržavljeno premoženje v smislu 4. člena ZDen šteje tudi premoženje, za katero je bila dana odškodnina, pa ni presegla 30 % njene vrednosti. V konkretni zadevi pa je bilo ugotovljeno, da je odškodnina za posamezna zemljišča celo presegla 30 % vrednosti. Ugovori pritožnikov, ki se nanašajo na vrednotenje posameznih zemljišč in s tem posledično na ugotovitev, da predmetna zemljišča niso bila podržavljena neodplačno, so neutemeljeni. Po oceni organa 2. stopnje je prvostopenjski organ pravilno ovrednotil zemljišča kot kmetijska in jih vrednotil po Odloku o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč uporabljenih za gradnjo v postopku denacionalizacije (Uradni list RS, št. 16/92). Prav tako pa je na podlagi Odredbe o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja (Uradni list RS, št. 24/92, 33/96) ugotovil višino za navedena zemljišča dane odškodnine. V postopku 1. stopnje je izvedenec BB v svojem izvidu in mnenju ugotovil, da gre pri predmetnih zemljiščih za kmetijska zemljišča in ne za komunalno opremljena nepozidana stavbna zemljišča. Tako je prvostopni organ tudi po izvedbi dokaza z izvedencem zaključil, da so bila predmetna zemljišča kmetijska, zaradi česar je po ugotovitvi, da je za navedena zemljišča dana odškodnina presegla 30 % vrednosti in tako niso bila podržavljena neodplačno, zahtevo za denacionalizacijo navedenih zemljišč pravilno zavrnil. Pri ugotavljanju statusa navedenih zemljišč je bilo uporabljeno Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženje (Uradni list RS, št. 23/92) in Navodilo o spremembah in dopolnitvah tega navodila (Uradni list RS, št. 26/00). V Navodilu je določeno, katera zemljišča se šteje kot komunalno opremljena stavbna zemljišča. Da bi v konkretni zadevi bilo mogoče kakšno od navedenih zemljišč vrednotiti kot komunalno opremljeno stavbno zemljišče, bi v postopku moralo biti dokazano, da je tako zemljišče izpolnjevalo vse tri zgoraj navedene pogoje komunalne opremljenosti. Pritožnika sta v postopku pred organom prve stopnje dokazovala, da je glede parc. št. 2025 in 2027 k.o. Stara A obstojal en pogoj komunalne opremljenosti in sicer obstoj javne ceste, kar zatrjujeta tudi v pritožbi. Ker pa morajo biti izpolnjeni vsi trije pogoji komunalne opremljenosti, torej poleg ceste še ostala dva pogoja, je povsem pravilen zaključek organa prve stopnje, ki je sprejel kot pravilne tudi ugotovitve izvedenca, da pri navedenih zemljiščih ne gre za komunalno opremljena zemljišča, pač pa za kmetijska zemljišča. Glede navedb pritožnika, iz katerih smiselno izhaja, da je bilo pri presojanju časa podržavljenja navedeno enkrat leto 1947 enkrat leto 1967 oziroma 1968, pa tožena stranka pojasnjuje, da je v konkretni zadevi očitno, da je bilo dejansko podržavljenje predmetnih zemljišč izvedeno že prej, preden sta bili izdani tudi formalni odločbi leta 1967 in 1968. Pri ugotavljanju vrednosti takega zemljišča pa je pravilno stališče, da je potrebno vrednost takega zemljišča ugotavljati na čas dejanskega podržavljenja, zaradi česar je pomemben status takega zemljišča v času dejanskega podržavljenja. Na vsak način pa v navedeni zadevi ni bilo izkazano za nobeno od predmetnih zemljišč, da bi izpolnjevalo pogoje komunalne opremljenosti.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da iz zemljiškoknjižnega izpiska izhaja, da so bile parcele podržavljene v letu 1968 in 1967. Brez dejanske podlage je ugotovitev, da so bile sporne nepremičnine podržavljenje pred izdajo razlastitvenih odločb. Za tožečo stranko bi bilo to sicer ugodnejše, saj bi pri ugotovitvi, da gre za razlastitev v letu 1947, to pomenilo, da je šlo za podržavljenje na podlagi predpisa iz 3. člena ZDen, kjer pa za denacionalizacijo ni predpisan pogoj neodplačnosti. Zaradi napačnega izhodišča izvedenca, češ da so bile nepremičnine podržavljene že leta 1947, izvedenec ni upošteval podatka o obstoju javne poti, ki je vodila do parcel in ni upošteval zračnega posnetka, napravljenega leta 1957, ki ga je izdelala in overila Republiška geodetska uprava. V času podržavljenja pa sta obstajala tudi ostala dva pogoja, to je bližina vodovodnega in električnega omrežja. Teh pogojev pa izvedenec ni ugotavljal. Pogoji za določitev zemljišč kot komunalno opremljenih stavbnih zemljišč so evidentno izpolnjeni, saj izvedenec že sam ugotavlja, da parceli št. 2025 in 2027 ležita jugovzhodno od Stare A, v neposredni bližini zaselka B in da najbližje stoji hiša Stara A št. 9. Oddaljenost tega zaselka, do katerega vodi cesta še danes, pa znaša 70 m, še bližje od zaselka pa so in so bile tudi leta 1967 kasarne in velika vojaška kuhinja. Upravni organ, ki je sledil takemu izvedeniškemu mnenju, pa je zaradi napačne ugotovitve pravno relevantnih dejstev zmotno uporabil materialno pravo in zato izdal nezakonito odločbo. Predlaga odpravo odločbe tožene stranke.

Zastopnik javnega interesa je udeležbo v postopku priglasil. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlagala, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna določitev statusa nepremičnin ob podržavljenju, ki predstavlja podlago za določitev odškodnine po 44. členu ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 67/98 - odl. US, 66/00, 66/00 - obv. razl., 11/01 - odl. US in 54-I/02 - odl. US). Tožnik v tožbi ponavlja pritožbene ugovore, da je bilo podržavljeno zemljišče v resnici nezazidano stavbno zemljišče (vsaj parc. št. 2025 in 2027 k.o. A), in pri tem izhaja iz dejstva, da je bila ob izdaji razlastitvenih odločb v neposredni bližini javna pot, pa tudi elektrika in vodovodno omrežje.

Iz določbe 1. odstavka 44. člena ZDen izhaja, da se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Iz upravnega spisa je razvidno, da je tožeča stranka že tekom postopka ves čas dokazovala, da ji je bilo podržavljeno nezazidano stavbno zemljišče. Organ jo je za dokazovanje tega dejstva napotil na dokazovanje z izvedencem. Iz izvedeniškega mnenja BB izhaja, da njegovo mnenje temelji na ugotovitvi, da so bila zemljišča podržavljenja 3. 6. 1947, kar je v nasprotju z odločbama o razlastitvi iz leta 1967 in 1968, ki jih je kot podlago podržavljenja štel upravni organ, in ki so bile tudi potrditvah tožečih strank temelj podržavljenja. Po mnenju sodišča pa je upravni organ kljub časovnemu zamiku o času podržavljenja v mnenju, in dejanskemu podržavljenju po odločbah (leto 1967, 1968), ki jih šteje kot podlago podržavljenja, nepravilno upošteval izvedeniško mnenje, iz katerega izhaja ugotovitev, da so bila zemljišča leta 1947 kmetijska. Sodišče je v svojih odločbah že pojasnilo (enako pa izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-42/93 z dne 15. 12. 1994 in sodbe Vrhovnega sodišča RS I Up 1113/00 z dne 13. 6. 2001), da je za vrednotenje podržavljenega zemljišča odločilno njegovo stanje ob podržavljenju. To stanje ne izhaja vedno iz namena podržavljenja, temveč iz takrat obstoječih in takrat veljavnih prostorskih aktov, v katerih so bila zemljišča razvrščena med kmetijska, gozdna oziroma stavbna zemljišča, lahko pa, da stanje zemljišča izhaja tudi iz aktov o podržavljenju oziroma zakona, na podlagi katerega je bilo podržavljeno in je predpis hkrati spremenil tudi namembnost zemljišča v gradbeno zemljišče. Torej je kmetijsko zemljišče po statusu tisto, ki v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje ni bilo predvideno za zidavo, namembnost pa mu tudi s predpisom, ki je bil podlaga za nacionalizacijo, ni bila spremenjena. Kakšno zemljišče je bilo podržavljeno (kmetijsko ali stavbno), je v postopku denacionalizacije dejansko vprašanje, ki ga bo potrebno v obravnavanem postopku denacionalizacija razčistiti, na način kot je navedeno v sodbi. Šele po ugotovitvi statusa zemljišča ob podržavljenju je možno ovrednotenje zemljišča in primerjava z odškodnino, dano ob podržavljenju. Ker v obravnavanem primeru niti prvostopni organ niti tožena stranka nista ugotovila, kot kakšno je bilo obravnavano zemljišče podržavljeno, ali kot kmetijsko ali kot stavbno, oziroma sta izhajale iz nepravilne časovne ugotovitve, tudi nista pravilno primerjala odškodnine za to podržavljeno zemljišče. V ponovnem postopku naj tožena stranka, ugotovi status zemljišča ob podržavljenju. V primeru, če bo ponovno ugotovila, da gre za kmetijsko zemljišče (na način kot opozarja sodišče v tej sodbi), so nepomembni v dejanskem pogledu vsi ugovori tožečih strank, ki sta jih navajala že v upravnem postopku in se nanašajo na opremljenost stavbnega zemljišča kot komunalnega (pot, vodovod, elektrika), saj to niso elementi, ki spreminjajo status zemljišča iz kmetijskega v stavbnega, ampak elementi, ki opredeljujejo ali je stavbno zemljišče komunalno opremljeno ali ne. Glede na navedeno je tudi izvedenec v postopku izdaje prvostopne odločbe izhajal iz napačnih izhodišč.

Ker torej stanje zemljišča ob podržavljenju ni bilo popolno ugotovljeno, je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek v smislu določb 2. in 3. odstavka 60. člena ZUS.