Jedro

Soglasje hišnega sveta, izdano po 68. členu zakona o stanovanjskih razmerjih, ne predstavlja soglasja drugega organa po 204. členu ZUP. Zato odločbe upravnega organa o dovolitvi - preureditve podstrešja v stanovanjske prostore ni mogoče odpraviti po nadzorstveni pravici, če ni bilo dano soglasje hišnega sveta.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Komite za urejanje prostora in varstvo okolja občine je na prošnjo predlagateljice za preureditev dela podstrešja v stanovanjske prostore z odločbo z dne 27.6.1990 dovolil, da se pod pogoji, ki so navedeni v tej odločbi, v stanovanjskem bloku, preuredi del podstrešja v površini cca 80 m2 v stanovanjske prostore. V obrazložitvi odločbe prvostopni upravni organ navaja, da so za izdajo te odločbe izpolnjeni pogoji iz 68. člena zakona o stanovanjskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 35/82 in 14/84 - ZSR), med drugim, da je stranka vlogi priložila potrebno soglasje hišnega sveta. Zoper to odločbo ni bila vložena pritožba, pač pa je skupnost stanovalcev navedenega stanovanjskega bloka dne 23.5.1991 dala pobudo, da se odločba odpravi po nadzorstveni pravici. V pobudi je navajala, da je bil sklep hišnega sveta, da se da soglasje za preureditev podstrešja v stanovanjske prostore, izdan na neregularen in nelegalen način.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila to pobudo skupnosti stanovalcev. Svojo odločitev tožena stranka utemeljuje s tem, da je iz podatkov spisa razvidno, da je hišni svet na izredni seji dne 19.6.1990 sprejel sklep, da soglaša z adaptacijo podstrešja v stanovanjske bivalne prostore, katero namerava izvršiti predlagateljica. Ker je bila odločba organa prve stopnje izdana s soglasjem, ki je potrebno po zakonu o stanovanjskih razmerjih, niso podani pogoji iz 1. odstavka 263. člena zakona o splošnem upravnem postopku za odpravo te odločbe po nadzorstveni pravici.

Zoper odločbo tožene stranke je ista skupnost stanovalcev sprožila upravni spor. V tožbi tožeča stranka navaja, da soglasje, ki ga je dal njen hišni svet ne predstavlja dokaza, da ima predlagateljica pravico razpolaganja s podstrešnimi prostori, ker ji vsi lastniki stanovanj (oziroma prej imetniki stanovanjske pravice) na spornem stopnišču niso dali soglasja, da lahko preuredi podstrešne prostore. Razen tega hišni svet dne 19.6.1990 ni mogel dati soglasja, saj sploh ni bil sklepčen, ker sta manjkala dva člana, ki sta dala o tem tudi posebno pisno izjavo. Izpodbijana odločba se opira na soglasje, ki je nezakonito in brezpredmetno. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena iz razlogov, ki so navedeni v njeni odločbi.

Odgovor na tožbo je podala tudi predlagateljica kot prizadeta stranka v tem upravnem sporu. Navaja, da soglasje hišnega sveta ni nezakonito, saj je bilo izdano v skladu z zakonom in da navedbe tožeče stranke ne odgovarjajo resnici.

Tožba ni utemeljena iz naslednjih razlogov: Organ druge stopnje lahko po nadzorstveni pravici odpravi ali razveljavi odločbo organa prve stopnje, ki je v upravnem postopku postala dokončna, samo iz razlogov ter pod pogoji in v rokih, ki so določeni v 263. in 264. členu zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 - prečiščeno besedilo - ZUP). Tožeča stranka se v svoji pobudi za odpravo dokončne odločbe po nadzorstveni pravici kot tudi v tožbi zoper izpodbijano odločbo tožene stranke, smiselno sklicuje na obstoj razloga iz 3. točke 1. odstavka 263. člena ZUP. Po tej zakonski določbi se po nadzorstveni pravici odpravi odločba, ki je v upravnem postopku dokončna "če je izdal odločbo kakšen organ brez soglasja, potrditve, dovoljenja ali mnenja drugega organa, kadar je po zakonu ali po kakšnem drugem na zakonu temelječem predpisu to potrebno." Odprava odločbe po nadzorstveni pravici iz navedenega zakonskega razloga obstoja le pri takoimenovani zbirni (sestavljeni oziroma kompleksni) odločbi, izdani po določbah 204. člena ZUP-a. Torej če gre za odločbo, ki jo je upravni organ bil dolžan izdati s poprejšnjim soglasjem ali v soglasju z drugim upravnim organom, odločbo pa je izdal brez takega soglasja drugega upravnega organa.

V konkretni upravni zadevi dokončna odločba prvostopnega upravnega organa ni zbirna odločba, saj komite za urejanje prostora in varstvo okolja občine te odločbe ni izdal v soglasju z drugim (upravnim) organom. Soglasje hišnega sveta, ki ga je bilo potrebno pribaviti po 68. členu takrat veljavnega zakona o stanovanjskih razmerjih je samostojni akt. Ta akt, po mnenju sodišča, ne predstavlja soglasja drugega organa v smislu 204. člena ZUP. Zato tudi predmetne odločbe ni mogoče odpraviti po nadzorstveni pravici iz razloga po 3. točki 1. odstavka 263. člena ZUP, da bi naj bila ta odločba izdana brez soglasja drugega organa. Trditve tožeče stranke, da je soglasje hišnega sveta nezakonito, zato ne more biti podlaga za odpravo dokončne odločbe po nadzorstveni pravici in tudi ne za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici po 2. odstavku 263. člena ZUP.

Iz vseh navedenih razlogov, po presoji sodišča, izpodbijana odločba tožene stranke ni nezakonita, čeprav tožena stranka za svojo odločitev ne daje povsem pravilnih razlogov. Zato je sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih tožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno. Določbe zakona o upravnih sporih kot tudi določbe zakona o splošnem upravnem postopku je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).