Jedro

Prvi odstavek 158. člena ZPP določa, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Pravilo temelji na domnevi o konkludentno izraženemu toženčevemu priznanju vtoževane terjatve. Gre za zakonsko izjemo, ki jo je potrebno ozko tolmačiti. Za povrnitev stroškov je v konkretnem primeru pomembno dejstvo, kdo je izpolnil zahtevek.

Izrek

I. Pritožbi zoper sodbo z dne 8. 3. 2021 se delno ugodi in se V. točka izreka spremeni tako, da se znesek 460,64 EUR nadomesti z zneskom 156,16 EUR.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožba zoper sklep z dne 7. 6. 2021 se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 128917/2017 z dne 29. 12. 2017 v prvem in tretjem odstavku izreka razveljavilo (I). Za 298,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 12. 2017 dalje do plačila je zaradi umika tožbe postopek v tem delu ustavilo (II). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 165,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 12. 2017 dalje do plačila (III). Tožbeni zahtevek za plačilo 24,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 12. 2017 dalje do plačila je zavrnilo (IV). Sklenilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v osmih dneh povrniti 460,64 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila (V).

2. Tožena stranka je smiselno zoper ugodilni del sodbe vložila laično pritožbo z dvema dopolnitvama. Iz pritožbe in njene prve dopolnitve je razvidno, da naj bi tožeča stranko v preteklosti že tožila toženo stranko za plačilo storitev iz leta 2016, zahtevek pa je bil zavrnjen. Tožbeni zahtevek za plačilo 165,54 EUR je zastaran. Tožena stranka je plačevala račune za klasičen grobni prostor in ne za grobnico, kar je predmet tega postopka. Tretja oseba, to je župnik A. A. je v letu 2014 podpisal s Komunalnim podjetjem pogodbo za grobnico. Uporabnik groba oziroma grobnice je Župnija B. in ne tožena stranka, kar se je izkazalo tudi s plačilom navedenega zneska s strani plačnika Župnije B. Tožeča stranka je plačilo zahtevala od napačne osebe in tudi tožbo vložila zoper napačno osebo. Ustavitev postopka v tem delu torej ni posledica plačila tožene stranke, zaradi česar bi sodišče v skladu s 154. in 158. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) moralo upoštevati, da tožeča stranka v tem delu ni uspela oziroma, da je uspela zgolj z zahtevkom v višini 165,54 EUR od prvotno vtoževanih 488,56 EUR, torej 33,8 %, kar bi moralo biti upoštevano tudi pri odmeri stroškov. Toženec še pojasnjuje, da s posodami za zbiranje komunalnih odpadkov ne razpolaga, saj zanje ni zaprosil, prav tako pa mu jih tožeča stranka nikoli ni dostavila. Meni, da bi mu morala tožeča stranka zabojnike dostaviti na njegov naslov, saj ni bilo ugotovljeno, da bi fizično preprečeval dobavo zabojnikov.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev. Ne drži pritožbena navedba, da bi sodišče o vsebini spora že kdaj razsojalo. Predlog za izvršbo je bil namreč zaradi smrti dolžnika zavržen. Ugovor tretjega, v konkretnem primeru toženca, pa je bil zavržen, ker toženec ni bil dolžnik predmetnega postopka. Poleg tega tudi ne gre za iste terjatve, saj se nanašajo na drugo časovno obdobje. Glede ugovora zastaranja se je sodišče prve stopnje obsežno in materialno pravno pravilno opredelilo že v 12. do 16. točki izpodbijane sodbe, kjer je tožencu delno pritrdilo in zahtevek delno zavrnilo. Meni, da je neutemeljena tudi pritožbena navedba o stroških postopka. Zahtevek je bil vsebinsko utemeljen in je tožeča stranka tožbo umaknila takoj, ko je prejela plačilo. Res je, da terjatve ni plačal toženec, vendar pa je tožeča stranka plačilo sprejela kot izpolnitev tretjega.

4. Z izpodbijanim sklepom z dne 7. 6. 2021 je sodišče prve stopnje drugo dopolnitev pritožbe tožene stranke, ki jo je sodišče prejelo 2. 6. 2021, zavrglo.

5. Zoper sklep je vložil laično pritožbo toženec. Navaja, da tretja oseba ni pokojna, kot je navedeno v odgovoru na pritožbo.

6. Pritožba zoper sodbo z dne 8. 3. 2021 je delno utemeljena. Pritožba zoper sklep z dne ni utemeljena.

_O pritožbi zoper sodbo z dne 8. 3. 2021_

7. Tožeča stranka vtožuje razliko po računih za storitve zbiranja in odlaganja komunalnih odpadkov, ki so bili opravljene v obdobju od septembra 2015 do oktobra 2017 ter razliko po računih za plačilo letne najemnine za grob za obdobje od leta 2014 do 2017. 8. Sodba v sporu majhne vrednosti, za kakršnega gre v konkretni zadevi (prvi odstavek 443. člena ZPP), se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je torej vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, razen kadar ugotovi, da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (drugi odstavek 458. člena ZPP).

9. Obveznost plačila odvoza odpadkov temelji na Odloku o ravnanju s komunalnimi odpadki v Občini Domžale (Uradni vestnik št. 02/13), katerega vsebinska podlaga je v določbah Zakona o varstvu okolja ter Uredbi o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja (Uradni list RS, št. 87/12).

10. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da tožeča stranka kot izvajalec opravlja storitve ravnanja z odpadki na območju, na katerem tožena stranka stanuje; - da toženec sicer zabojnikov za smeti nima, vendar pa so razlogi za to na njegovi strani ter - da toženec dolga po izstavljenih računih v celoti ni poravnal. Na podlagi teh dejstev je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je toženec dolžan plačati vtoževano terjatev za odvoz komunalnih odpadkov v višini 165,54 EUR.

11. Da naj bi bilo o tožbenem zahtevku že razsojeno, je pritožbena novota, ki jo v pritožbenem postopku na podlagi 337. člena ZPP ni mogoče upoštevati. Pritožnik pavšalno ponavlja ugovor zastaranja, na katerega mu je odgovorilo sodišče prve stopnje v 13. do 15. točki obrazložitve sodbe. Pritožbena navedba, da bi mu tožeča stranka morala zagotoviti zabojnike, čeprav zanje ni zaprosil, predstavlja izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, ki jo pritožbeno sodišče zaradi narave spora ne more upoštevati.

12. Utemeljeno pa pritožba opozarja, da je prvo sodišče napačno presodilo, da je bil delni umik tožbe posledica izpolnitve tožbenega zahtevka v tem delu.

13. Prvi odstavek 158. člena ZPP določa, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Pravilo iz prvega odstavka 158. člena ZPP temelji na domnevi o konkludentno izraženemu toženčevemu priznanju vtoževane terjatve. Gre za zakonsko izjemo, ki jo je potrebno ozko tolmačiti.

14. Tožeča stranka je tožbo za plačilo najemnine za grobnico umaknila, ker je bila terjatev poravnana s strani Župnije B. Za povrnitev stroškov je v konkretnem primeru pomembno dejstvo, kdo je izpolnil zahtevek. Nesporno je, da toženec zahtevka ni izpolnil. Toženec je ves čas postopka ugovarjal pasivni legitimaciji za ta del zahtevka, iz listin v spisu pa tudi ne izhaja, da bi tožeča stranka s tožencem podpisala najemno pogodbo za grobnico, zato ne gre za izjemo od pravila iz 158. člena ZPP, ko mora tožeča stranka, ki je umaknila tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške. Če se je tožeča stranka zadovoljila s plačilom tretjega in zato delno umaknila tožbo, ne more stroškovnega bremena v tem delu prevaliti na toženca.

15. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo dejansko stanje, zmotno pa je uporabilo materialno pravo, zato je bilo pritožbi toženca delno ugoditi in V. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje spremeniti tako, da se znesek 460,64 EUR nadomesti z zneskom 156,16 EUR. Tožeča stranka je vtoževala znesek 488,56 EUR, uspela pa je z zneskom 165,54 EUR. Uspeh tožeče stranke v pravdi torej znaša 33,9 %. Toženec stroškov postopka ni priglasil. Pravdne stroške tožeče stranke je odmerilo sodišče prve stopnje v višini 460,64 EUR. Ker njihove odmere pritožba ne izpodbija, se je pritožbeno sodišče oprlo na prvostopno odmero. Upoštevajoč ugotovljen uspeh tožeče stranke, je tožeča stranka upravičena do povrnitve zneska 156,16 EUR.

16. Ostale pritožbene navedbe niso odločilnega pomena, zato pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

_O pritožbi zoper sklep z dne 7. 6. 2021_

17. Pritožba ni utemeljena.

18. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pritožniku pravilno pojasnilo, da je pritožbo v sporih majhne vrednosti zoper sodbo sodišča prve stopnje dopustno vložiti v roku osmih dni od vročitve. Sodna odločba je bila tožencu vročena 25. 3. 2021. Toženec je zoper sodbo vložil drugo dopolnitev pritožbe, ki jo je sodišče prejelo 2. 6. 2021, kar je po preteku osemdnevnega roka, zato jo je sodišče prve stopnje na podlagi 343. člena ZPP pravilno zavrglo.

19. Glede na navedeno je bilo zato potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje.

20. Toženec pritožbenih stroških ni priglasil, tožeča stranka pa nosi stroške odgovora na pritožbo sama, saj odgovor ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP).