Jedro

Obsojenčeva zatrjevanja v besedi po 4. odstavku 349. člena ZKP, da se čuti nedolžnega in da se bo zoper obsodilno sodbo pritožil, ni mogoče šteti kot napovedi pritožbe, saj je izjavo podal ne le pred razglasitvijo sodbe, ampak tudi pred njenim izrekom. Najave pritožbe za primer neugodne sodbe pred njenim izrekom ni mogoče šteti kot napovedi pritožbe.

Z navedbami v zahtevi, da je obsojenec po razglasitvi sodbe podal izjavo, da se bo pritožil, vendar da je sodnik ni zabeležil v zapisniku o glavni obravnavi, vložnik izpodbija glede obstoja tega procesno relevantnega dejstva ugotovljeno dejansko stanje. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 2. odstavku 420. člena ZKP pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega A.M. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 70.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Mariboru je obsojenega A.M. z uvodoma navedeno sodbo, pod točko I spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. v zvezi s 1. odstavkom 133. člena KZ in mu na podlagi 50. člena istega zakona izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 2. v zvezi s 1. odstavkom 133. člena KZ določilo kazen tri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po 2. odstavku 105. člena ZKP je oškodovanca I.C. s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 500.000,00 SIT napotilo na pravdo. Na podlagi 1. odstavka 95. člena ZKP je obsojencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP v skupnem znesku 133.955,46 SIT ter mu dovolilo, da jih plača v treh mesecih. Odločilo je tudi, da je obsojenec po 1. odstavku 97. člena ZKP dolžan plačati nagrado in potrebne izdatke svojega zagovornika. Pod točko II sodbe pa je obdolženega I.C. iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje po 2. v zvezi s 1. odstavkom 133. člena KZ ter po 1. odstavku 96. člena ZKP odločilo, da bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki tega obdolženca, nastali v zvezi z oprostilnim delom sodbe, proračun.

Zoper obsodilni del te pravnomočne sodbe je zagovornik obsojenega A.M. zaradi kršitve kazenskega zakona in kršitev določb kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost izpodbijane pravnomočne odločbe, dne 30.08.2000 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi navaja, da je obsojeni A.M. v besedi po končani glavni obravnavi izrečno izjavil, da se počuti nedolžnega in da se bo pritožil, če bo obsojen. Poudarja, da je tako izjavo obsojenec podal tudi neposredno po razglasitvi sodbe, vendar je sodnik v zapisniku o glavni obravnavi iz neznanih razlogov ni zapisal. Sicer pa je obsojenčeva volja pritožiti se nedvoumno razvidna iz celotnega kazenskega spisa. Glede na to, da je obsojenec po mnenju vložnika pravočasno napovedal pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo, je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je sodba zato postala pravnomočna. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi tako, da odpravi njeno pravnomočnost in mu omogoči zoper le-to uveljaviti redno pravno sredstvo.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva zagovornika obsojenega A.M. ni utemeljena. Sodišče namreč ni kršilo določb kazenskega postopka glede pravne domneve o odpovedi pritožbi in ugotovitve pravnomočnosti izrečene sodbe.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po 1. odstavku 362. člena ZKP pouči po razglasitvi sodbe predsednik senata stranke o pravici do pritožbe in dolžnosti predhodne napovedi pritožbe. Pouk pa se vnese v zapisnik o poteku glavne obravnave.

Upravičenci morajo po 1. odstavku 368. člena pritožbo napovedati takoj po razglasitvi sodbe oziroma po pravnem pouku o pravici do pritožbe, najkasneje pa v osmih dneh od razglasitve sodbe. Če tega ne storijo, se po 2. odstavku 368. člena ZKP šteje, razen če je bila obdolžencu izrečena zaporna kazen, da so se pravici do pritožbe odpovedali.

Pritrditi je treba navedbi v zahtevi, da je obsojeni A.M. v besedi po končani glavni obravnavi izjavil, da je nedolžen in da se bo pritožil, če bo obsojen. Iz zapisnika o poteku glavne obravnave je razvidno, da je bil obsojenec pravilno poučen o pravici do pritožbe in da jo mora napovedati v roku osmih dni po razglasitvi sodbe, poučen pa je bil tudi o posledicah, če tega ne bo storil. Niti takrat niti v predpisanem roku po razglasitvi sodbe pritožbe ni napovedal. Obsojenčeva zatrjevanja v besedi po 4. odstavku 349. člena ZKP, da se čuti nedolžnega in da se bo zoper obsodilno sodbo pritožil, ni mogoče šteti kot napovedi pritožbe, saj je izjavo podal ne le pred razglasitvijo sodbe, ampak tudi pred njenim izrekom. Obsojenec pa ni mogel napovedati pritožbe zoper sodbo, ko ta še sploh ni bila izrečena in tudi ni mogel vedeti, kakšna sploh bo. Napoved pritožbe mora biti podana izrečno in to po razglašeni sodbi. Najave pritožbe za primer neugodne sodbe pred njenim izrekom ni mogoče šteti kot napovedi.

Zapisnik o glavni obravnavi je javna listina, tako da velja domneva, da je tisto, kar je v njem zapisano, točno. Gre sicer za domnevo, ki jo je mogoče ovreči (presumptiones iuris tantum), vendar z izpodbijanjem procesno relevantnih dejstev v okviru tega izrednega pravnega sredstva tega ni mogoče storiti. Iz napadene pravnomočne sodbe je razvidno, da nihče od upravičencev do pritožbe v zakonsko predpisanem roku te ni napovedal. Iz zapisnika o poteku glavne obravnave tudi ne izhaja, da bi po podanem pravnem pouku obsojeni A.M. napovedal pritožbo. Stranke imajo po 2. odstavku 315. člena ZKP pravico pregledati končani zapisnik in njegove priloge ter podati pripombe glede vsebine in zahtevati njegov popravek. Da bi obsojeni A.M. in njegov zagovornik podala kakršnekoli pripombe ali zahtevala popravek, iz zapisnika o poteku glavne obravnave ni razvidno, tega pa ne zatrjuje niti vložnik. Z navedbami v zahtevi, da je obsojenec tako izjavo po razglasitvi sodbe podal, vendar da je sodnik ni zabeležil v zapisniku o glavni obravnavi, vložnik izpodbija glede obstoja tega procesno relevantnega dejstva ugotovljeno dejansko stanje. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Prav tako ni upoštevna navedba v zahtevi, da je iz celotnega kazenskega spisa nedvoumno razvidna obsojenčeva volja pritožiti se, kajti v 1. odstavku 368. člena ZKP je izrečno predpisano, da morajo upravičenci do pritožbe to tudi napovedati. Tega pa obsojeni A.M. in njegov zagovornik v predpisanem zakonskem roku nista storila.

Zavrniti je treba tudi tiste navedbe v zahtevi, da je bil obsojeni prepričan, da je sodišče njegovo voljo, da se pritožuje zoper izrečeno sodbo oziroma napoveduje pritožbo, razumelo in je zato ni pisno ponovil v osemdnevnem roku po glavni obravnavi. Obsojenec je s podpisom potrdil, da je pravni pouk po 1. odstavku 362. člena ZKP (tega je sodnik zelo natančno podal), razumel. Naknadno sklicevanje na zmotno prepričanje sodišča, ob dejstvu da obsojenec pritožbe ni napovedal, zahtevi tudi ne more prinesti uspeha.

Sodišče je sicer napačno ugotovilo, da je z zahtevo izpodbijana sodba postala pravnomočna dne 10.05.2000, saj je pravnomočnost sodbe nastopila dne 19.05.2000 po izteku osemdnevnega roka za napoved pritožbe, vendar pa ta nepravilnost v ničemer ne vpliva na zakonitost izpodbijane sodbe.

Zagovornik obsojenega A.M. v zahtevi uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona, ki pa je sploh ne obrazloži. Po 1. odstavku 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. To določbo si je treba razlagati tako, da mora vložnik zatrjevane kršitve tudi utemeljiti. Tako posplošena navedba, da je podana kršitev kazenskega zakona, ne da bi bila ta sploh konkretizirana, ne omogoča preizkus utemeljenosti zahteve v tem delu.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje zagovornik obsojenega A.M. v zahtevi za varstvo zakonitosti, zahtevo pa je vložil tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsojenčev zagovornik z zahtevo ni uspel, zato je obsojeni A.M. na podlagi 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 70.000,00 SIT.