Jedro

Toženec je tožničine devize hranil zaradi nameravanega skupnega nakupa parcele za gradnjo. Ker je kasneje parcelo kupil sam, je naknadno odpadla podlaga za hrambo tožničinih deviz, zato je podana njegova obveznost vrnitve danega.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju pretežno ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo, da mora plačati tožnici tolarsko protivrednost 18.525 DEM po prodajnem menjalniškem tečaju Ljubljanske banke d.d. Ljubljana in ji povrniti sorazmeren določen del pravdnih stroškov, presežni tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženec v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da sodbi prve in druge stopnje po morebitni ponovitvi in dopolnitvi postopka tako spremeni, da se tožbeni zahtevek zavrne ali pa ju razveljavi in zadevo vrne prvi ali drugi stopnji v novo sojenje. Obe sodbi po revidentovem mnenju gradita na domnevah in na dveh tožničinih pričah, ki sta lagali. Toženec ni vzel tožničinih mark in tudi ni šel z njo v A. na potovalne čeke dvignit devize.

Toženčevi materi bi sodišče moralo verjeti, saj bi za tako visok devizni znesek morala vedeti, če bi ga tožnica res dala tožencu. Za zatrjevano izročitev denarja ni nobenega materialnega dokaza, saj vsa zgodba nekako visi v praznem prostoru. Znano je, da sodišča pri denarnih zahtevkih vztrajajo pri pismenih dokazih, zato mnoge tožbe prav zaradi pomanjkanja pisnih potrdil o posojilu niso niti vložene. Toženec sam je imel s popoldanskim delom dovolj zaslužka, prav zato, ker ima denar, pa je bila tudi vložena tožba. Ob razhodu je tožnica tožencu grozila, morala pa bi mu biti hvaležna zaradi njegove pomoči pri odkritju njene bolezni. Res je vprašanje, kje je sedaj tožničin denar, vendar pa ga toženec nima.

Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Uveljavljanega revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka toženec ne konkretizira, zato tega razloga revizijsko sodišče niti ni moglo obravnavati. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero mora paziti po uradni dolžnosti, pa revizijsko sodišče v postopku na nižjih stopnjah ni ugotovilo.

Prej povzete revizijske navedbe kljub opredelitvi revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava vsebinsko predstavljajo uveljavljanje razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, to pa je po izrečni določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP nedovoljen revizijski razlog. Toženec v reviziji skuša nedovoljeno izpodbiti odločilno dejansko ugotovitev prvega sodišča, da mu je tožnica dala v hrambo devizna sredstva v prisojenem znesku. Odločilno dejansko podlago v sodbah obeh nižjih sodišč, na katero je revizijsko sodišče glede na navedeno zakonsko določbo vezano, predstavljajo ugotovljene okoliščine, da je tožnica v spornem obdobju postopoma dvigovala devizna sredstva s svoje devizne hranilne knjižice v ugotovljenem znesku, da je bil toženec vsaj pri nekaterih dvigih skupaj s tožnico v banki, kar je izrecno zanikal tako v postopku na prvi stopnji, kot v pritožbi, pa tega ni uspel izpodbiti, da mu je tožnica že v banki denar tudi izročila, da sta pravdni stranki nameravali skupaj kupiti parcelo in graditi hišo in so bila zato devizna sredstva hranjena v toženčevi blagajni na njegovem domu, da je toženec kasneje sam kupil parcelo, s tožnico pa sta se razšla, vendar ji kljub njeni zahtevi ni vrnil deviz. Ob taki dejanski podlagi je materialnopravno pravilna odločitev prvega sodišča, da mora ugotovljeni znesek vrniti na podlagi določbe četrtega odstavka 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ker je naknadno odpadla podlaga za hrambo tožničinega denarja. Toženec je parcelo kupil sam, zato je podana njegova obveznost vrnitve danega. Po obrazloženem je materialnopravno tudi pravilna odločitev pritožbenega sodišča o zavrnitvi toženčeve pritožbe. Nepravilna je revizijska trditev, da sodišči nista verjeli toženčevi materi, saj sta ugotovili, da je toženčeva mati potrdila, da sta se pravdni stranki pogovarjali o skupni gradnji, izpoved glede tožničinega premoženjskega stanja pa predstavlja le oceno toženčeve matere, zato je pravilno nista upoštevali.

Ker uveljavljana revizijska razloga nista podana in ker tudi ni uradno upoštevnih revizijskih razlogov, je bilo potrebno na podlagi določbe 393. člena ZPP toženčevo revizijo zavrniti kot neutemeljeno.