Jedro

Nestrinjanje zagovornika z dokazno oceno sodišča, da so na strani osumljenca podani tehtni razlogi za odreditev pripora iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti tudi v skrajšanem postopku, torej razlogi, ki dopuščajo ta izjemni skrajni poseg v osumljenčevo svobodo, pomeni uveljavljanje razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, to je razloga, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

Izrek

Zahteva zagovornika osumljenega S.F. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenima sklepoma je bil zoper osumljenega S.F. pravnomočno odrejen pripor iz pripornega razloga po 2. točki 1. odstavka 412. člena v zvezi s 3. točko 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Osumljencu je bila odvzeta prostost dne 13.1.2006 ob 17.20 uri.

Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora (sklep dežurne preiskovalne sodnice v zvezi s sklepom zunajobravnavnega senata Okrožnega sodišča v Ljubljani) je vložil zagovornik osumljenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb kazenskega postopka iz 1. točke 370. člena v zvezi z 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitve kazenskega zakona po 3. točki 1. odstavka 370. člena v zvezi s 372. členom ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da namesto pripora odredi osumljenemu ukrep prepovedi približevanja določenemu kraju in osebi po 195.a členu ZKP oziroma podrejeno razveljavi sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani ter zadevo vrne zunajobravnavnemu senatu v novo odločanje.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Zahteva vidi nezakonitost napadenega sklepa v tem, ker sodišče ni upoštevalo, da je po 1. odstavku 432. člena ZKP mogoče odrediti pripor le izjemoma. Pri tem zahteva ne upošteva, da je šlo pri obdolžencu za izjemno hudo poldrugi mesec trajajoče stopnjevano nasilništvo. V zadnjem primeru, to je 13.1.2006, ko se je obdolženec že oborožil, je tudi neposredno nameril nabito pištolo v glavo M.J. Pri tem je pomembna okoliščina še dejstvo, da je obdolženec to kaznivo dejanje storil v preizkusni dobi dveh let, dosojeni zaradi kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ, z oškodovano L.J. pa je v sporu zaradi lastništva hiše. Iz teh razlogov je tudi očitno, da ni utemeljena trditev v zahtevi, da bi za varstvo življenja ljudi zadoščal že ukrep iz 195.a člena ZKP.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik v zahtevi, kot na to opozarja že vrhovni državni tožilec v mnenju, poudarja izjemnost in hkrati tudi skrajnost pripora v skrajšanem postopku. Navedeno sodišču nalaga, da še posebej skrbno pretehta, ali morebiti le ne obstoji možnost, da bi se tako imenovana ponovitvena nevarnost pri obdolžencu lahko preprečila tudi z odreditvijo kakšnega drugega milejšega ukrepa.

Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodni odločbi o odreditvi pripora natančno obrazložilo, katere so tiste okoliščine, na podlagi katerih sklepa, da so podani razlogi za odreditev pripora iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, nadalje pa tudi, da je stopnja nevarnosti ponavljanja kaznivega dejanja nasilništva takšna, da je ni mogoče odvrniti z nobenim drugim milejšim ukrepom (spor med osumljencem in oškodovanko glede lastništva zgradbe, stopnjevanje nasilja, grožnja z umorom, posest pištole, s katero naj bi grozil itd.). Nestrinjanje zagovornika z dokazno oceno sodišča, da so na strani osumljenca podani tehtni razlogi za odreditev pripora iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti tudi v skrajšanem postopku, torej razlogi, ki dopuščajo ta izjemen skrajni poseg v osumljenčevo svobodo, pa pomeni le uveljavljanje razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, to je razloga, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vlagati. Isto velja tudi glede navajanja razlogov, zakaj zagovornik meni, da je ukrep prepovedi približevanja po 195.a členu ZKP za osumljenca ustreznejši ukrep ter njegovo ocenjevanje zbranega dokaznega gradiva (v zvezi s pištolo, ki naj bi jo kupil le v obrambne namene, ne pa zato, da bi kogarkoli iz družine J. ubil) ter poudarjanje osumljenčevih osebnih lastnosti, ki naj bi kazali, da gre za urejeno in odgovorno osebo.

Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da zahteva za varstvo zakonitosti, čeprav se uvodni očitki nanašajo na kršitve zakona, uveljavlja le zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, zaradi česar jo je v skladu s 425. členom ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.