Jedro

Na območju, kjer je sodeloval tožnik, oboroženih spopadov ni bilo, zato je tožnikova zahteva za priznanje statusa vojnega veterana in vpis v evidenco vojnih veteranov pravilno zavrnjena. Zakonodajalec v točki d) sedme alinee 2. člena ZVV sicer ni postavil pogoja udeležbe v navzkrižnem ognju, vendar pa je bila kot pogoj po tej točki vendarle pripisana udeležba, ki se je nanašala na postavljanje in varovanje barikad na območju in v času oboroženih spopadov. Gre torej za udeležbo pri postavljanju ali varovanju barikade, ki je bila tako krajevno kot časovno vsaj v neposredni bližini oboroženih spopadov.

Izrek

1. Tožba se zavrne

2. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve v revizijskem postopku odpravilo odločbo Upravne enote Ravne na Koroškem, št. 130-334/2006-0411-12 z dne 9. 1. 2008, s katero je ta ugodila tožnikovemu zahtevku, da se mu prizna status vojnega veterana za čas od 27. 6. 1991 do 5. 7. 1991, ker je ugotovila, da je bil v vojaški agresiji na Republiko Slovenijo na območju in v času oboroženih spopadov po odredbi policije vključen v opravljanje njenih nalog, ki so se nanašale na postavljanje in varovanje barikad in drugih ovir. Drugostopni organ je opravil revizijo v skladu z 28. členom Zakona o vojnih veteranih (v nadaljevanju ZVV, Uradni list RS, št. 63/95 s spremembami) in ugotovil, da je prvostopna odločitev v nasprotju z materialnimi predpisi, zato je odločil, da se tožniku status vojnega veterana ne prizna. Tožnik je v postopku na prvi stopnji navajal, da je bil v času vojaške agresije na RS zaposlen pri Gozdnem gospodarstvu A. in je bil 27.6.1991 po odredbi nadrejenega skupaj s sodelavci na B., kjer naj bi po nalogu poveljnika teritorialne obrambe naredili barikade. Barikad niso naredili, ker so prišli do zaključka, da to še ni potrebno, saj bi z barikado zaprli pot teritorialni obrambi. Poveljnik teritorialne obrambe je vztrajal, naj ostanejo na B. zato, da bi v primeru, če bi tanki začeli prodirati z velenjske strani, naredili barikade iz dreves in hlodovine. Na slemenu so bili od 27. 6. 1991 do 5. 7. 1991, spali so na koči in jedli skupaj s pripadniki teritorialne obrambe. Teritorialna obramba je imela pripravljeno orožje, ki bi jim ga po potrebi razdelili. Podobno kot tožnik je zaslišan v postopku povedal tudi priča C.C. Nadalje ministrstvo ugotavlja, da je iz pregleda območij oboroženih spopadov v času od 26.6.1991 do 7.7.1991 razvidno, da je bila na podlagi poveljstva Teritorialne obrambe za Koroško in vodstva UNZ D. na cesti II. reda na B. postavljena barikada do 5.7.1991. Delavci so tam tudi dežurali in bili pripravljeni na obrambo, vendar tam bojnih aktivnosti ni bilo. Ministrstvo je ugotovilo, da se trditve tožnika in drugih udeležencev razlikujejo od teh podatkov, saj so tožnik in ostali udeleženci povedali, da barikade sploh niso postavili. Drugostopni organ pa meni, da je za odločitev bistveno, da na B., kjer bi naj bila postavljena cestna zapora, oboroženih spopadov ni bilo. Spopadi so bili na mejnem prehodu E., kjer pa se tožnik in ostali delavci Gozdnega gospodarstva A. niso nahajali in zato ne izpolnjujejo zakonskega pogoja za priznanje statusa vojnega veterana, po katerem bi morali biti v času oboroženih spopadov po odredbi policije vključeni v opravljanje njenih nalog, ki so se nanašale na postavljanje in varovanje barikad in drugih ovir. Status vojnega veterana gre le tistim udeležencem, ki so bili pri opravljanju nalog udeleženi v oboroženih spopadih (navzkrižnem ognju). V tem je tista ločnica, ki razmejuje med tistimi civilisti, ki so z vso državljansko zavestjo opravili zadane naloge ter tistimi civilisti, ki so bili pri opravi naloženih nalog udeleženi v tedanjih težjih okoliščinah, katere je zakonodajalec strnil v zakonski pogoj območje in čas oboroženega spopada. Ker tožnik ni bil prisoten na območju oboroženega spopada, ni pogojev za priznanje statusa vojnega veterana.

Tožnik v tožbi navaja, da ZVV ne govori o nujni udeležbi v „navzkrižnem ognju“, niti ni mogoče sprejeti takšne razlage zakona. Po tožnikovem mnenju je bil namen zakonodajalca ta, da se status veterana prizna osebam, ki so aktivno sodelovale v pripravah in izvajanju obrambnih nalog v času agresije na Republiko Slovenijo, območje in čas oboroženih spopadov pa je glede točke d) sedme alinee 2. člena ZVV določil pristojni organ, to je policija, ki je odredila opravljanje nalog usposobljenim civilistom na v odredbi določenem območju oboroženih spopadov. Navaja še, da je bil prav tako obveznik delovne dolžnosti kot upravičenci do statusa vojnega veterana po točki j) sedme alinee 2. člena ZVV. Razen tega meni, da je napačen tudi zaključek ministrstva, da tožnik barikad ni naredil in da jih zato tudi ni mogel varovati. Tožnik v tožbi pojasnjuje, da so bile barikade postavljene s tovornjaki, ki so bili naloženi z lesenimi hlodi. Te pa so umaknili, ko so na E. prihajale slovenske bojne enote. Tožnik zatrjuje tudi kršitev ustavnih pravic iz 2., 14. in 22. člena Ustave RS, saj je izpodbijana odločitev v nasprotju z načelom pravne države, določila ZVV pa so uporabljena drugače kot v drugih podobnih primerih. S tem mu je kršena tudi pravica do enakosti pred zakonom in do enakega varstva pravic. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano drugostopno odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne iz v odločbi navedenih razlogov. Navaja, da tožnik sam navaja, da barikade sploh niso postavili, zato ob njej tudi dežurati niso mogli. Bistvena za odločitev pa je ugotovitev, da na B. oboroženih spopadov ni bilo. Ker tožnik pogojev iz d) točke sedme alinee 2. člena ZVV ne izpolnjuje, mu statusa vojnega veterana ni mogoče priznati.

Tožba ni utemeljena.

ZVV v 1. členu določa, da je vojni veteran oziroma vojna veteranka oseba, ki je v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo opravljala za obrambo Republike Slovenije vojaško dolžnost ali katero od drugih dolžnosti na področju obrambe in zaščite, oseba, ki je poklicno opravljala določene naloge na področju obrambe in zaščite oziroma s področja upravnih notranjih zadev, oseba, ki je v policijskih enotah opravljala naloge s področja varnosti Republike Slovenije, oseba, ki je sodelovala v pogajanjih s predstavniki takratne Jugoslovanske ljudske armade, oseba, ki je v zbirnem centru za vojne ujetnike opravljala naloge, povezane v vojnimi ujetniki, oseba, ki je kot vodstveni delavec ali delavka carinske službe izvajala naloge po navodilih republiške koordinacijske skupine in oseba, ki je bila na podlagi odločitve pristojnega organa ali poveljstva v skladu s predpisi neposredno vključena v oborožen odpor. Natančnejše kriterije za pridobitev statusa vojnega veterana določa ZVV v 2. členu. Tako je vojni veteran med ostalim tudi oseba, ki je v vojaški agresiji na Republiko Slovenijo v času od 26. 6. do 18. 7. 1991 opravljala naloge ali dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije s tem, da je bila na območju in v času oboroženih spopadov po odredbi policije vključena v opravljanje njenih nalog, ki so se nanašale na postavljanje in varovanje barikad in drugih ovir (točka d) sedme alinee 2. člena ZVV).

Drugostopni organ je imel tudi po oceni sodišča na podlagi na prvi stopnji izvedenega ugotovitvenega postopka dovolj podlage za zaključek, da na območju B., kjer je sodeloval tožnik, oboroženih spopadov ni bilo in zato tožnikovo zahtevo za priznanje statusa vojnega veterana in vpis v evidenco vojnih veteranov zavrnil. Navedbe tožnika in njegovih sodelavcev na prvi stopnji upravnega postopka se sicer razlikujejo od tega, kar izhaja iz pregleda območij oboroženih spopadov in tudi izpovedb zaslišanih prič F.F., ki je bil zaposlen na policijski postaji A., G.G. poveljnika 891. Odreda za posebne namene, 89. štaba TO H. ter I.I., poveljnika in koordinatorja bojnih enot teritorialne obrambe na E. Iz pregleda območij oboroženih spopadov in izpovedb navedenih prič namreč izhaja, da so bile na B. postavljene cestne zapore s tovornjaki naloženimi s hlodi, ki so jih po potrebi premaknili, tožnik pa je dejal, da barikad sploh niso postavili. Ne glede na to nejasnost pa je tudi po mnenju sodišča za odločitev bistveno, da tožnik zatrjuje, da je v času agresije na Republiko Slovenijo bil na B., tam pa oboroženih spopadov ni bilo.

Sodišče se sicer strinja s tožbenim stališčem, da zakonodajalec v točki d) sedme alinee 2. člena ZVV ni postavil pogoja udeležbe v navzkrižnem ognju, vendar pa je bila kot pogoj po tej točki vendarle predpisana udeležba, ki se je nanašala na postavljanje in varovanje barikad na območju in v času oboroženih spopadov. Gre torej za udeležbo pri postavljanju ali varovanju barikade, ki je bila tako krajevno kot časovno vsaj v neposredni bližini oboroženih spopadov. Pri tem se sodišče strinja z restriktivno razlago besedne zveze območje in čas oboroženih spopadov, saj so bile barikade postavljene na več mestih po Sloveniji, pogoje za priznanje statusa vojnega veterana pa ima le tista oseba, ki je sodelovala pri postavljanju in varovanju barikade na območju in v času oboroženih spopadov. Tako območja spopadov, ki so se odvijali na mejnem prehodu Holmec ni mogoče širiti na okolico vse do - kot kaže iz podatkov upravnega spisa, premične – barikade na Slemenu.

Sodišče se tudi ne strinja s tožbenim stališčem, da je potrebno enako razlagati pogoje za pridobitev statusa vojnega veterana po točkah d) in j) sedme alinee 2. člena ZVV. Če bi bil namen zakonodajalca takšen, teh dveh različnih dejanskih stanov ne bi ločil in za vsako posebej določil pogojev, pod katerimi udeleženci izpolnjujejo pogoje za pridobitev statusa vojnega veterana. Tako je po točki j) sedme alinee 2. člena ZVV vojni veteran obveznik delovne dolžnosti v podjetjih za distribucijo električne energije, v železniškem gospodarstvu, v PTT podjetjih, v cestnih podjetjih, v podjetju za upravljanje in vzdrževanje avtocest, Aerodromu Ljubljana in RTV Slovenija – oddajniki in zveze, ki je dejansko izvajal naloge po odločitvah republiške koordinacijske skupine in koordinacijskih podskupin, skladno s smernicami Predsedstva Republike Slovenije o ukrepih za pripravljenost. Iz dejanskih okoliščin obravnavane zadeve jasno izhaja, da tožnik pogojev za pridobitev statusa vojnega veterana po tej podlagi ne izpolnjuje, saj ni bil niti delovni obveznik v nobeni od navedenih organizacij, niti ni izvajal nalog neposredno po odločitvah republiške koordinacijske skupine in koordinacijskih podskupin. Tako je ministrstvo v izpodbijani odločbi svojo odločitev pravilno oprlo na točko d) sedme alinee 2. člena ZVV in iz zgoraj navedenih razlogov pravilno odločilo, da tožnik pogojev za priznanje statusa vojnega veterana ne izpolnjuje.

Izpodbijana odločitev ima podlago v zgoraj navedenih zakonskih določbah, zato tudi trditvi tožeče stranke, da je bilo z njo poseženo v njene ustavne pravice, ni mogoče pritrditi.

Izpodbijani prvostopni upravni akt je torej pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006).

Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče njen zahtevek za povrnitev stroškov zavrnilo.