Jedro

Res je sicer, da je tožnik svoj zahtevek za priznanje statusa uveljavljal predvsem na dejstvu, da je bil borec NOV in da je bil vojaški vojni invalid, vendar bi morala tožena stranka po mnenju sodišča glede na pritožbene ugovore vendarle presoditi, ali niso podani za navedeno obdobje, torej do 2. 6. 1942, pogoji za priznanje statusa, saj je tožnik v upravni pritožbi navajal, da je bil zaradi sodelovanja z NOB s strani okupatorja ogrožen, in se je moral z drugimi sodelavci NOB skrivati. Tožena stranka se v izpodbijani odločbi s temi pritožbenimi ugovori ne ukvarja, saj pri svoji odločitvi izhaja iz obdobja, ko je bil tožnik pripadnik NOV. S tem pa je dejansko stanje v določenem obsegu ostalo nerazjasnjeno, tožena stranka pa je tudi kršila določbo 2. odstavka 254. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00), ta kršitev pa je takšna, da bi lahko vplivala na odločitev, torej bistvena.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve št. 02003/04160/2003 0071 MO z dne 7. 4. 2004 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Zahtevek za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

: Upravna enota A je z odločbo št. 592-44/2002-4-417 z dne 20. 11. 2003 zavrnila tožnikov zahtevek za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja – vojaškega vojnega invalida. Tožena stranka je tožnikovo pritožbo, vloženo zoper navedeno odločbo, zavrnila z odločbo, ki jo tožnik izpodbija v tem upravnem sporu. Na podlagi listinske dokumentacije, ki je v upravnih spisih, namreč tožena stranka ugotavlja, da je bil tožniku z odločbo Sveta za zdravstvo in socialno politiko LRS invalidske komisije B št. 58.916 z dne 12. 11. 1953 priznan status vojaškega vojnega invalida II. skupine s 100 % nesposobnostjo za pridobivanje. Iz te odločbe je razvidno, da je vstopil v NOV dne 2. 6. 1942 in da je bil ranjen v 2. bataljonu Kočevskega odreda novembra 1942. Iz odločbe Skupščine Okraja C, Komisije za ugotovitev delovne dobe in posebne dobe št. 112-821/63-5 z dne 22. 6. 1943 pa izhaja, da je bil tožniku priznan v posebno dobo čas aktivnega in organiziranega dela v NOB in udeležba v NOV od 1. 11. 1941 do 15. 5. 1945 v dvojnem trajanju. Iz tožnikove izjave povzema, da je že leta 1941 začel delati za partizane in 2. 6. 1942 odšel v Kočevski bataljon ter ostal v partizanih do konca vojne. V tem času ni bil v taborišču ali zaprt, prav tako ni bil begunec. Ko so Italijani njihovo vas požgali, je bil že v partizanih. Na podlagi teh dokazil tožena stranka ugotavlja, da v obravnavanem primeru ne gre za status civilnega invalida vojne, za katerega je v zakonu posebej predviden vpis v evidenco žrtev vojnega nasilja zgolj na podlagi pravnomočne odločbe, ampak da gre za vojaškega vojnega invalida, ki je bil aktivni borec NOV, ki mora za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja izpolnjevati zakonske pogoje. Tožena stranka dalje ugotavlja, da statusa žrtve vojnega nasilja po upravnosodni praksi ni mogoče priznati, če se je oseba, ki uveljavlja ta status, aktivno vključila v partizanske odrede ali odrede NOV in ji je čas udeležbe v NOV za to obdobje priznan v pokojninsko dobo kot posebno dobo v dvojnem trajanju. Ker je iz vseh dokazil in izjave tožnika razvidno, da je bil aktivni borec NOV s priznanim statusom vojaškega vojnega invalida, je po presoji tožene stranke tožnikova pritožba zoper prvostopenjsko odločbo neutemeljena. V času, ko je bil tožnik aktivni borec NOV, namreč niso izpolnjeni pogoji izpostavljenosti nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev po 1. členu Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN, Uradni list RS, št. 63/95 do 110/02), ker se je nasilju okupatorja in njegovih sodelavcev aktivno zoperstavil, zato po mnenju tožene stranke kot vojaški vojni invalid ne izpolnjuje zakonsko določenih pogojev za priznanje uveljavljanega statusa.

Tožnik izpodbija odločbo tožene stranke iz razloga nepravilne uporabe materialnega prava, kršitev določb postopka in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Kot že v pritožbi opisuje ravnanje okupatorja v Koplski dolini konec leta 1941 in v začetku leta 1942, ter navaja, da se je teror italijanskega okupatorja stopnjeval do te mere, da so se vsi moški, še posebej pa tisti, ki so sodelovali z NOB, morali skrivati, ker je okupator postrelil vse moške, če jih je dobil doma, hiše požgal, njihove družine pa poslal v internacijo. Glede na gibanja italijanskih okupatorskih sil so se v navedenem čase eksekucije, požigi in interniranja vršila v neposredni bližini tožnikovega takratnega stalnega prebivališča, nazadnje pa tudi na njegovem domu. Posledica takšnega ravnanja okupatorja je bila, da moški spomladi 1942 niso mogli več čez noč neogroženo ostajati doma, pač pa so se morali skrivati v okoliških gozdovih, podnevi pa so se lahko vračali domov na delo samo, če v bližini ni bilo okupatorja oziroma njegovih sodelavcev. Tako tudi tožnik s svojimi brati in očetom zaradi resne ogroženosti življenja vse od meseca marca 1942 ni mogel spati doma. Pomladi 1942 je okupator za tožnikovim očetom, njegovim bratom in za tožnikom razpisal tiralico, približevati pa se je začela tudi sovražnikova (Roška) ofenziva, tako da tožniku za golo preživetje ni preostalo nič drugega kot odhod v partizane. To je bil njegov beg pred vojnim nasiljem takratnega italijanskega okupatorja, saj je pri slednjem tožnika nedvomno čakalo zverinsko mučenje in smrt, kar je doletelo tedaj vse moške, katere je okupator zalotil doma. Glede na to, da ZZVN v 1. odstavku 2. člena kot žrtve vojnega nasilja navaja tudi osebe, ki so pobegnile pred vojnim nasiljem, je po mnenju tožnika ugotovitev tožene stranke, po kateri tožnik ne izpolnjuje zakonskih pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, neutemeljena in nepravilna. Tožnik se ne strinja s pravnim stališčem tožene stranke, da je čas udeležbe v NOV pomemben kot izključitveni razlog, saj takšno stališče enači borce NOV z okupatorjevimi vojaki, ker 6. člen ZZVN izključuje osebe, ki so prostovoljno ali poklicno sodelovale na strani agresorja. V primerjavi z osebami, prisilno mobiliziranimi v vojaške enote okupatorja, pa so borci NOV celo v slabšem položaju, saj prvim 4. člen ZZVN status žrtve vojnega nasilja odreka samo v primerih, če so pridobile častniški čin ali bile pripadnik fašistične oziroma nacistične stranke ali njunih enot. Tožnik meni, da takšno stališče tožene stranke ne ustreza namenom zakonodajalca in da nedopustno samovoljno širi zakonske pogoje za pridobitev statusa žrtve vojnega nasilja. Tožena stranka je s takim stališčem kršila ne le ZZVN, temveč tudi 14. člen, 2. odstavek 15. člena, 22. člen ter 50. člen Ustave Republike Slovenije. Tožnik zato predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponoven postopek, tožniku pa povrne stroške sodnega postopka.

Tožba je bila vročena toženi stranki, ki v odgovoru na tožbo vztraja pri stališču, sprejetem v izpodbijani odločbi, ter predlaga naj sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno. Tožba je bila vročena tudi Državnemu pravobranilstvu Republike Slovenije kot zastopniku javnega interesa, ki udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba je utemeljena.

Po presoji sodišča so sicer neutemeljena tožbena izvajanja, s katerimi tožnik utemeljuje upravičenost do statusa žrtve vojnega nasilja za obdobje, ko se je vključil v NOV, to je od 2. 6. 1942 do konca vojne. V zvezi s tem se sodišče sklicuje na stališče, sprejeto v zadevah žrtev vojnega nasilja v upravnosodni praksi, med drugim nazadnje potrjeno s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. I Up 168/2002, v kateri Vrhovno sodišče ponovno potrjuje stališče, »da z vključitvijo osebe v NOV (odhodom v partizane) niso več podani pogoji iz 1. člena ZZVN, to je izpostavljenost nasilnim dejanjem in prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Šteti je potrebno, da je nasilje okupatorja nad osebo prenehalo z njenim vstopom v vojaške formacije narodnoosvobodilne vojske. Pojmovno namreč ni mogoče, da se nekdo z orožjem bori proti nasilju okupatorja in je istočasno žrtev takšnega nasilja.« Enako stališče v zadevah žrtev vojnega nasilja zastopa tudi Upravno sodišče kot sodišče prve stopnje, zato ni utemeljena tožbena trditev, da je tožena stranka kršila določila 14. člena Ustave Republike Slovenije, iz enakih razlogov pa sodišče tudi ne more sprejeti nadaljnjih tožbenih očitkov, da so z izpodbijano odločbo kršene določbe 2. odstavka 15. člena, 22. člen in 50. člen Ustave Republike Slovenije. Iz teh razlogov sodišče tudi ne more sprejeti kot pravno relevantne tožbene trditve, da je tožnik pravzaprav pobegnil pred vojnim nasiljem italijanskega okupatorja v NOV in da mu je zato treba priznati status begunca.

Pač pa sodišče sledi tožbenim razlogom, kolikor tožnik z njimi uveljavlja nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in kršitev določb postopka. Omenjeno stališče, ki se nanaša na udeležbo prosilca za status žrtve vojnega nasilja v NOV, se glede tožnika lahko nanaša samo na obdobje od 2. 6. 1942 dalje, ne more pa zajeti celotnega obdobja, glede katerega je tožnik uveljavljal status žrtve vojnega nasilja. Iz zahtevka za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, ki ga je tožnik vložil pri organu prve stopnje, izhaja, da naj bi bil vojnemu nasilju izpostavljen od 1. 11. 1941 dalje. Obdobja od 1. 11. 1941 do 2. 6. 1942 niti organ prve stopnje niti tožena stranka nista obravnavala kot obdobje, ko tožnik ni bil borec NOV. Res je sicer, da je tožnik svoj zahtevek za priznanje statusa uveljavljal predvsem na dejstvu, da je bil borec NOV in da je bil vojaški vojni invalid, vendar bi morala tožena stranka po mnenju sodišča glede na pritožbene ugovore vendarle presoditi, ali niso podani za navedeno obdobje, torej do 2. 6. 1942, pogoji za priznanje statusa, saj je tožnik v upravni pritožbi navajal, da je bil zaradi sodelovanja z NOB s strani okupatorja ogrožen, in se je moral z drugimi sodelavci NOB skrivati. Tožena stranka se v izpodbijani odločbi s temi pritožbenimi ugovori ne ukvarja, saj pri svoji odločitvi izhaja iz obdobja, ko je bil tožnik pripadnik NOV. S tem pa je dejansko stanje v določenem obsegu ostalo nerazjasneno, tožena stranka pa je tudi kršila določbo 2. odstavka 254. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00), ta kršitev pa je takšna, da bi lahko vplivala na odločitev, torej bistvena. Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje.

Ker je sodišče v zadevi odločalo samo o zakonitosti izpodbijane odločbe, ne pa v sporu polne jurisdikcije, je tožbeni zahtevek za povrnitev stroškov sodnega postopka zavrnilo na podlagi 3. odstavka 23. člena ZUS, po katerem v takšnem primeru trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.