Jedro

Pridobitev lastninske pravice na nepremičninah v stečajnem postopku je pridobitev lastninske pravice na originarni način. To pomeni, da pridobiteljeva pravica ne izhaja iz pravice prednika, in da novi lastnik ni singularni naslednik.

Izrek

Revizija prvega tožnika se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je (med drugim) zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je prvi tožnik lastnik nepremičnin parc. št. 1/3.S - gospodarsko poslopje, 1/5.S - dvorišče, 1/6.S - dvorišče in 1/7.S - gospodarsko poslopje, vse k. o. ..., in za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo lastninske pravice na navedenih nepremičninah na njegovo ime. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je vknjižba lastninske pravice na toženko neveljavna, in da se vzpostavi zemljiškoknjižno stanje pred vknjižbo lastninske pravice na toženko.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Prvi tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Ne sprejema ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, da so bili na javni dražbi prodani hlevi „brez zemljišč“. Poudarja, da je za popolno ugotovitev dejanskega stanja (v zvezi z neurejenostjo zemljiškoknjižnega stanja nepremičnin stečajnega dolžnika) predlagal zaslišanje priče V. K., vendar je bil njegov predlog zavrnjen. Sicer pritrjuje, da je bilo zemljiškoknjižno stanje nepremičnin stečajnega dolžnika neurejeno, vendar meni, da je sporni kompleks hlevov (na lokaciji Ž.) skupaj s funkcionalnimi zemljišči zaokrožena celota (zato morajo ta zemljišča deliti usodo objekta). Smiselno zatrjuje tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V nadaljevanju navaja, da je materialnopravno zmotno stališče sodišč prve in druge stopnje, da je priposestvovalna doba A. Č. (drugega tožnika) lahko začela teči šele 3. 4. 2003. Meni namreč, da je (že) stečajni dolžnik na spornih nepremičninah pridobil lastninsko pravico na podlagi priposestvovanja, in sicer ob uveljavitvi Stvarnopravnega zakonika. Ob tem se sklicuje tudi na svoje pritožbene navedbe. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče ni upoštevalo pritožbenih navedb prvega tožnika, na katere se v reviziji pavšalno sklicuje. Revizija je samostojno pravno sredstvo zoper sodbo sodišča druge stopnje. Slednjo revizijsko sodišče preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Revident neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, ko trdi, da bi moralo sodišče ugoditi njegovemu predlogu in zaslišati še pričo V. K. Uveljavljana kršitev iz drugega odstavka 287. člena ZPP bi bila kot bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana le v primeru, če sodišče ne bi navedlo razlogov, zakaj je predlagani dokaz z zaslišanjem priče V. K. zavrnilo. Za to pa v obravnavanem primeru ne gre, saj ima sodba prve stopnje razloge, s katerimi je zavrnitev predlaganega dokaza razumno utemeljena.

8. Ostalih trditev o relevantnih procesnih kršitvah revident ne konkretizira, zato jih revizijsko sodišče ne sme preizkusiti (primerjaj 371. člen ZPP).

9. Iz neizpodbojnih dejanskih ugotovitev izhaja, da sta prvi tožnik in drugi tožnik 19. 4. 2005 sklenila kupoprodajno pogodbo, katere predmet je bila farma C., ki je bila kupljena s strani drugega tožnika na javni dražbi v stečajnem postopku družbe B. d. d. Toda vpis prvega tožnika v zemljiško knjigo na spornih nepremičninah (parc. št. 1/3.S - gospodarsko poslopje, 1/5.S - dvorišče, 1/6.S - dvorišče in 1/7.S - gospodarsko poslopje, vse k. o. ...) je bil zavrnjen, ker se je 22. 3. 2005 (na podlagi Listine o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim) na teh nepremičninah vknjižila lastninska pravica v korist Občine ... (toženke). Ugotovljeno je bilo namreč, da je bil predmet prodaje na javni dražbi kompleks hlevov na lokaciji C. (t. j. dve gospodarski poslopji - hleva, dva zbiralnika za gnojevko, gnojišče ter stavbno in kmetijsko zemljišče v lasti stečajnega dolžnika), pri čemer je bilo v predlogu javne dražbe izrecno navedeno, da del kompleksa (hlevov) stoji na zemljišču, ki je v lasti Občine ...; in da A. Č. (drugemu tožniku) na javni dražbi ni bilo prodano zemljišče pod hlevom, t. j. parc. št. 1/3 in 1/7, k. o. ... Glede parc. št. 1/5 in 1/6, k. o. ..., pa je bilo ugotovljeno, da sploh nista bili predmet kupoprodajne pogodbe z dne 3. 4. 2003 (sklenjene med drugim tožnikom in stečajno maso H. d. d., skladno s sklepom stečajnega senata z dne 19. 3. 2003).

10. Ker je bilo torej ugotovljeno, da drugemu tožniku na javni dražbi ni bilo prodano zemljišče pod hlevom, t. j. parc. št. 1/3 in 1/7, k. o. ...; parc. št. 1/5 in 1/6, k. o. ..., pa sploh nista bili predmet kupoprodajne pogodbe z dne 3. 4. 2003, sklenjene med drugim tožnikom in stečajno maso H. , d. d., skladno s sklepom stečajnega senata z dne 19. 3. 2003 (revizijsko nesprejemanje teh dejanskih ugotovitev pa ni upoštevno, primerjaj tretji odstavek 370. člena ZPP), je materialnopravno pravilen zaključek sodišč prve in druge stopnje, da drugi tožnik na navedenih (spornih) nepremičninah ni pridobil lastninske pravice. Velja pa še pojasniti, da je pridobitev lastninske pravice na nepremičninah v stečajnem postopku pridobitev lastninske pravice na originarni način. To pomeni, da pridobiteljeva pravica ne izhaja iz pravice prednika, in da novi lastnik ni singularni naslednik (kot sta zmotno sklepali sodišči prve in druge stopnje).

11. Kupoprodajna pogodba z dne 19. 4. 2005, sklenjena med prvim tožnikom in drugim tožnikom, ter aneks k tej pogodbi z dne 16. 5. 2005 pa sicer zavezujeta, vendar z njuno sklenitvijo do prenosa lastninske pravice (na spornih nepremičnina) na prvega tožnika ni prišlo. Da pride do učinkovitega prenosa lastninske pravice s pravnim poslom morajo biti namreč kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: obstajati mora veljaven pravni posel, iz katerega izhaja obveznost prenesti lastninsko pravico (zavezovalni pravni posel); odsvojitelj mora imeti sposobnost, da lahko veljavno in učinkovito razpolaga z lastninsko pravico (razpolagalna sposobnost); in obstajati mora razpolagalni pravni posel. To pomeni, da mora imeti v primeru kupoprodajne pogodbe odsvojitelj (drugi tožnik) razpolagalno sposobnost, ki je v sposobnosti prenosa lastninske pravice. Te sposobnosti pa drugi tožnik, ko je sklenil kupoprodajno pogodbo (in aneks k tej pogodbi) s prvim tožnikom, ni imel, ker ni bil lastnik spornih nepremičnin(1). Zato sta sodišči materialnopravno pravilno zavrnili primarni tožbeni zahtevek (za ugotovitev, da je prvi tožnik lastnik spornih nepremičnin, in za izstavitev ustreznega zemljiškoknjižnega dovolila na njegovo ime).

12. Ker je bilo torej ugotovljeno, da ne obstajajo materialnopravni razlogi, zaradi katerih bi bila vknjižba lastninske pravice v korist toženke neveljavna, sta sodišči prve in druge stopnje materialnopravno pravilno zavrnili tudi podredni tožbeni zahtevek (za izbris izpodbijane vknjižbe).

13. Ostale revizijske trditve (da je že stečajni dolžnik na spornih nepremičninah pridobil lastninsko pravico na podlagi priposestvovanja) glede na že obrazloženo niso upoštevne in zato nanje ni potrebno posebej odgovarjati.

14. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlog, na katerega pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba neutemeljeno revizijo prvega tožnika na podlagi določbe 378. člena ZPP zavrniti in z njo tudi njegov zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Podlaga singularnega pravnega nasledstva in derivativne narave prenosa lastninske pravice s pravnim posloma je namreč pravilo, da nihče ne more na drugega prenesti več pravic, kot jih ima sam.