Jedro

Komponenti pravnega standarda "pravična denarna odškodnina" kot jih določa 200. člen ZOR - "pomen prizadete dobrine" in "namen odškodnine" - z vidika oškodovanca in z vidika družbe, sta individualizirani le toliko, kolikor temeljita na ugotovljeni stopnji in trajanju strahu in bolečin. Sicer pa je treba tako pri ugotavljanju "pomena prizadete dobrine" kot tudi "namena odškodnine" upoštevati načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Slovensko sodišče, ki uporablja slovensko pravo, upošteva pomen prizadete dobrine in družbeni namen odškodnine v Sloveniji.

Odmera pravične denarne odškodnine ne more temeljiti na ugotavljanju, kaj si bo oškodovanec kupil za tolažbo. Bistvenega pomena je oškodovančev občutek moralnega zadoščenja, ki učinkuje kot protiutež njegove prizadetosti zaradi povzročene nepremoženjske škode. Ta občutek moralnega zadoščenja pa je odvisen od pomena prizadete dobrine v družbi in ne od tega, kako oškodovanec vrednoti različna ugodja, ki jih lahko posreduje določen znesek denarne odškodnine. Sodišči prve in druge stopnje sta zato napačno uporabili materialno pravo, ko sta pri odmeri pravične denarne odškodnine upoštevali kupno moč okolja, v katerem živi oškodovanec.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se tožeči stranki iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prisodi še 250.000,00 SIT, ki jih mora tožena stranka plačati tožniku v petnajstih dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.1.1998 do plačila.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v petnajstih dneh povrniti 39.330,00 SIT stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

Tožnika je nesporno dne 13.7.1989 ob 23.50 pri prečkanju ceste podrl voznik osebnega avtomobila, ki je bil zavarovan proti odgovornosti za škodo pri toženi zavarovalnici. Tožnik je dobil udarnino in odrgnino na čelu in desni nadlahti ter okvaro živčnega pleteža za desno roko, zaradi katere so prsti tožnikove desne roke omejeno gibljivi. Zato je tožnik od sodišča zahteval naj razsodi, da mu je tožena zavarovalnica dolžna plačati odškodnino v višini 11.500.000,00 SIT za nepremoženjsko škodo in odškodnino v višini 50.645,00 SIT iz naslova izgube na osebnem dohodku.

Sodišče prve stopnje je prvič tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, vendar je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi tožnika in izpodbijano sodbo razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Drugič je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku delno ugodilo in tožniku priznalo odškodnino 1.200.000,00 SIT za pretrpljene telesne bolečine, 2.600.000,00 za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, 500.000,00 SIT za strah in 700.000,00 SIT za pretrpljene duševne bolečine zaradi skaženosti, skupaj torej 5,000.000,00 SIT za nepremoženjsko škodo in za premoženjsko škodo 7.323,10. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je tožnik soodgovoren za nastalo škodo, zato mu je prisodilo 50 % odškodnine, torej 2.500.000,00 SIT za nepremoženjsko škodo in 3.661,55 SIT za premoženjsko škodo. Sodišče je tožbeni zahtvek v delu, v katerem je tožnik zahteval višjo odškodnino, zavrnilo.

Proti odločitvi sodišča prve stopnje sta obe pravdni stranki vložili pritožbi. Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in tožniku prisodilo še odškodnino v višini 450.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sicer je tožnikovo pritožbo in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti odločitvi sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da sta sodišči podcenili stopnjo odgovornosti voznika, ki odgovarja po načelu objektivne odgovornosti. Tožnik meni, da znaša njegov delež odgovornosti kvečjemu 20 %. Sodišči prve in druge stopnje tudi nista ugotovili vseh dejavnikov, ki vplivajo na višino pravične denarne odškodnine. Sodišče je ugotovilo predvsem dejavnik oškodovančeve kupne moči glede na to, da živi v Bosni in Hercegovini, in temu dejavniku dalo takšno težo, da je drastično znižalo konkretizirano odškodnino. Višje sodišče pa ne navaja nobenih podatkov, na podlagi katerih je ugotovilo kupno moč oškodovanca in njegovega okolja.

Tožnik meni, da sodišče tega dejavnika ne bi smelo upoštevati, oziroma mu ne bi smelo dati tako velikega pomena. Zato tožnik predlaga, naj vrhovno sodišče ugodi reviziji ter s sodbo tako spremeni izpodbijano sodbo, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Sodišče prve stopnje je revizijo na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do Ur.l. RS, št. 55/92 v zvezi s prvim odstavkom 498. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/99) poslalo toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo.

Revizija je delno utemeljena.

Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti, na podlagi 386. člena ZPP/77, preverilo, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77 in ugotovilo, da kršitve ni bilo.

1. O podlagi odškodninske odgovornosti Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno upoštevali, da je vozilo nevarna stvar in je zato imetnik motornega vozila objektivno odgovoren za škodo, ki jo povzroči tretjim, če ti niso udeleženi v nesreči kot imetniki motornih vozil (173. in 178. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Po tretjem odstavku 177. člena ZOR je imetnik nevarne stvari deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec deloma prispeval k nastanku škode.

Tožnik soglaša z odločitvijo sodišča, da je soprispeval k nastanku škode. Meni pa, da je sodišče previsoko ocenilo njegov delež soodgovornosti v višini 50 %. Tožnik ima prav, ko opozarja, da je treba pri ugotavljanju soodgovornosti oškodovanca upoštevati veliko tveganje za nastanek škode, ki ga prinaša uporaba motornih vozil. Vendar pa imetniku motornega vozila ni mogoče pripisati pretežne odgovornosti za nastalo škodo, kadar je bilo ravnanje poškodovanega pešca neopravičljivo in je pomenilo praktično izključni vzrok prometne nesreče, pa oškodovanec ni bil otrok ali druga oseba, ki je v cestnem prometu deležna posebnega (zakonskega) varstva. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da se je tožnik ponoči, izven naselja, na nepreglednem in neosvetljenem delu ceste, vinjen opotekal po cesti levo in desno. Sodišči prve in druge stopnje sta upoštevali, da bi voznik moral hitrost prilagoditi razmeram na cesti in voziti za 30 km/h počasneje. Vendar sta sodišči ocenili, da je bilo ravnanje tožnika pretežen vzrok za nesrečo, da pa so bile poškodbe tožnika nekoliko hujše zaradi prevelike hitrosti voznika. Revizijsko sodišče ocenjuje, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno upoštevali vse navedene okoliščine in tudi pravilno ocenili, da je oškodovanec s 50 % prispeval k nastali škodi.

2. O višini denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo Tožnik ima prav, ko v reviziji opozarja, da sodišči prve in druge stopnje ne bi smeli tožniku prisoditi nižje odškodnine zato, ker živi v Bosni in Hercegovini, kjer je kupna moč manjša kot v Sloveniji.

Pri odškodnini za nepremoženjsko škodo ne moremo govoriti o pravi odškodnini, kot pri premoženjski škodi, pač pa le o zadoščenju, satisfakciji. Zato je treba izraz "pravična denarna odškodnina" razumeti v pomenu "pravično denarno zadoščenje". Pravična odškodnina je pravni standard in zakonodajalec je v 200. členu ZOR določil izhodišča za uporabo tega standarda. Sodišče mora upoštevati: - okoliščine primera, zlasti stopnjo in trajanje bolečin in strahu; - pomen prizadete dobrine; - namen odškodnine - zadoščenje; - da odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom.

Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta: - načelo individualizacije višine odškodnine in - načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine.

Načelo individualizacije je treba upoštevati pri ugotavljanju stopnje in trajanja bolečin in strahu, saj je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duhovne biti in zato vsak človek specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost in posege vanjo. Sodišče lahko upošteva različne okoliščine primera, vendar je treba določbo 200. člena v povezavi z 155. členom ZOR razumeti tako, da mora sodišče upoštevati okoliščine primera, če vplivajo na stopnjo in trajanje bolečin. Sodišče druge stopnje v obrazložitvi svoje odločitve navaja, da morajo biti individualizirane vse komponente pravnega standarda "pravična denarna odškodnina" kot jih določa 200. člen ZOR - torej tudi namen te odškodnine. To ne drži povsem.

Komponenti "pomen prizadete dobrine" in "namen odškodnine" z vidika oškodovanca in z vidika družbe, sta individualizirani le toliko, kolikor temeljita na ugotovljeni stopnji in trajanju strahu in bolečin. Sicer pa je treba tako pri ugotavljanju "pomena prizadete dobrine" kot tudi "namena odškodnine" upoštevati načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine.

Pomen prizadete dobrine je pozitivni kriterij, ki pove, kako določena družba kot celota v določenem času in prostoru vrednoti dobrino določene vrste. Ob pomenu prizadete dobrine mora sodišče upoštevati tudi družbeni namen odškodnine, kar predstavlja negativni kriterij (M.Trampuž, Odločanje o nepremoženjski škodi, Pravosodni bilten, 6/1982, str. 93 in 94). Gre za upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe. Slovensko sodišče, ki uporablja slovensko pravo, upošteva pomen prizadete dobrine in družbeni namen odškodnine v Sloveniji. Kadar gre za pravno razmerje z mednarodnim elementom in kolizijsko pravilo odkazuje na uporabo tujega prava, pa mora slovensko sodišče uporabiti tuje pravo, kot bi ga uporabil sodnik tujega pravnega reda (primerjaj S.Cigoj, Mednarodno zasebno pravo, Lj., 1977, str. 70).

Zadnja pomembna okoliščina pri odmeri odškodnine je namen odškodnine s stališča oškodovanca in tudi pri tej okoliščini je treba upoštevati načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Namen denarne odškodnine s stališča oškodovanca je zadoščenje, zato ni mogoče in tudi ni treba razmišljati o pravični denarni odškodnini kot nekakšnem neposrednem ekvivalentu oškodovančeve prizadetosti v nepremoženjski sferi. Sodišče druge stopnje nima prav, ko pravi, da mora sodišče pri odmeri pravične odškodnine upoštevati oškodovančevo kupno moč, ker ta že sama po sebi vpliva na različno vrednotenje ugodij, ki jih lahko posreduje določen znesek denarne odškodnine. Odmera pravične denarne odškodnine ne more temeljiti na ugotavljanju, kaj si bo oškodovanec kupil za tolažbo. Bistvenega pomena je oškodovančev občutek moralnega zadoščenja, ki učinkuje kot protiutež njegove prizadetosti zaradi povzročene nepremoženjske škode (primerjaj Posvetovanje o nepremoženjski škodi, Pravosodni bilten št.4/1985, str. 79). Ta občutek moralnega zadoščenja pa je odvisen od pomena prizadete dobrine v družbi in ne od tega, kako oškodovanec vrednoti različna ugodja, ki jih lahko posreduje določen znesek denarne odškodnine. Sodišči prve in druge stopnje sta zato napačno uporabili materialno pravo, ko sta pri odmeri pravične denarne odškodnine upoštevali kupno moč okolja, v katerem živi oškodovanec.

Revizijsko sodišče je zato na podlagi ugotovljene stopnje in trajanja strahu in bolečin upoštevalo tudi pomen prizadete dobrine in družbeni namen odškodnine v Republiki Sloveniji in je odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki je bila prisojena na drugi stopnji, primerjalo z odškodninami, ki jih slovenska sodišča prisojajo za nepremoženjske škode primerljivega obsega. Tako je revizijsko sodišče ocenilo, da je sodišče druge stopnje tožniku prisodilo prenizko odškodnino za prestane duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenske aktivnosti. Upoštevajoč, da tožnik zaradi poškodbe ni sposoben za nobeno težje fizično delo in da je desna roka tako prizadeta, da služi le kot pomoč levici, revizijsko sodišče ocenjuje, da je pravična denarna odškodnina iz tega naslova 4,000.000,00 SIT in ne 3,500.000,00 SIT, kot je odločilo sodišče druge stopnje. Ker je tudi tožnik prispeval k nastanku škode ima v skladu z drugim odstavkom 192. člena ZOR pravico do 50 % odškodnine, torej do 2,000.000,00 SIT iz naslova denarne odškodnine za prestane duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenske aktivnosti.

Zato je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 395. člena ZPP/77 v delu, ki se nanaša na odločitev o višini denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, ugodilo reviziji in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je na drugi stopnji prisojeno odškodnino za prestane duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenske aktivnosti (upoštevajoč soodgovornost tožnika) zvišalo za 250.000,00 SIT.

Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 v drugem odstavku 166. člena določa, da sodišče odloči o stroških vsega postopka, če spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo. Vendar se je revizijsko sodišče pri odločanju o stroških oprlo na tretji odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 166. člena ZPP, ki ureja odločitev o stroških, če sodišče zavrne pravno sredstvo, ker je tožnik v reviziji izpodbijal odločitev sodišč prve in druge stopnje tako glede podlage kot glede višine odškodninske odgovornosti, uspel pa je le v majhnem delu glede ene od oblik nepremoženjske škode. Zato je revizijsko sodišče odločilo le o stroških revizijskega postopka. Ob vložitvi revizije je znašala vrednost točke 76,50 SIT, zato znesejo stroški revizijskega postopka, v našem primeru le nagrada za delo odvetnice (ob upoštevanju 3. točke tar. št. 16) 450 točk, torej (upoštevajoč vrednost točke ob izdaji revizijske odločbe 87,40 SIT) 39.330,00 SIT.