Jedro

Dolžnik sme dolgovano stvar položiti na sodišču tudi v primeru, če se ne ve zanesljivo, kdo je upnik. Obstajati mora torej negotovost glede upnika, ne pa kakšna drugačna negotovost. ZPP v 190. členu res določa, da odtujitev stvari ali pravice med pravdo ne predstavlja ovire za njeno dokončanje med istima strankama, a to ne pomeni, da odtujitev (če seveda do nje pride) nima nobenega vpliva na odločanje. V takem primeru se namreč ločita procesna in stvarna legitimacija; stvarna legitimacija preide s prenosnika na pridobitelja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog predlagateljice za sodni depozit. Presodilo je, da negotovosti glede osebe upnika predlagateljica ni izkazala.

2. Predlagateljica se zoper odločitev pritožuje. Sodišču očita zmotno uporabo 302. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj je pogoj, da je upnik negotov, preozko razlagalo. Upnik je negotov, ko obstaja več oseb, ki zatrjujejo, da so upravičeni sprejeti dolžnikovo izpolnitev. Pri tem dejstvo, da gre za judikatno terjatev, ne igra nobene vloge. Opozarja na komentar OZ in odločbi II Cp 1805/2014 ter I Cpg 23/2019 ter na dejstvo, da je proračunska porabnica. Zmoten je zaključek, da dopolnitev k pogodbi predlagateljice ne zavezuje, saj 280. člen OZ določa, da mora biti obveznost izpolnjena osebi, ki jo določi upnik. Upnica je to osebo določila v pogodbi, s katero je predlagateljica seznanjena. Res je bila dopolnitev pogodbe sklenjena med pravdo, a zaradi določila 190. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) to ne pomeni nujno, da je upnica iz sodbe še vedno dejanska (materialnopravna) upravičenka. Navodilo glede izpolnitve, ki ga je prva nasprotna udeleženka poslala predlagateljici, je v nasprotju s pogodbenim dogovorom, to je prvim navodilom. OZ te situacije ne ureja. Poleg tega bi se v primeru, če bi predlagateljica zavestno ravnala v nasprotju s pogodbenim dogovorom, lahko postavilo vprašanje njene neposlovne odškodninske odgovornosti. Da je upnik negotov, kaže dejstvo, da je prva nasprotna udeleženka v dopisu z dne 6. 6. 2019 dala navodilo, da predlagateljica 25 % ne sme izpolniti nikomur, dokler ji ne bo dala izrecnega naloga za izplačilo, ali ji udeleženki ne bosta podali skupnega poziva ali do prejema overjene listine o odstopu celotne terjatve po sodbi. Med nasprotnima udeleženkama še danes ni soglasja o tem, katera od njiju in v kakšnem delu je upravičena do terjatve. To potrjuje okoliščina, da zoper predlagateljico še nihče ni vložil predloga za izvršbo. Meni, da ne more preprosto 75 % terjatve plačati drugi nasprotni udeleženki, ker se ta del njunih navodil v dopisih ujema, preostanka pa prvi nasprotni udeleženki, ker se ta del njunih navodil ne ujema in tako določa pravnomočna sodba. Predlagateljica vztraja, da je dopolnitev k pogodbi v povezavi s korespondenco povzročila negotovost glede osebe upnika. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo tudi s tem, ko ni upoštevalo določbe 54. člena Zakona o javnih financah (v nadaljevanju ZJF), ki ureja plačila iz proračuna. Obveznosti ne more izpolnjevati v arbitrarno določenih deležih na podlagi dopisov, ki nimajo podlage v nobenem predlagateljici razkritem pravnem poslu. Za vsak izdatek mora obstajati verodostojna knjigovodska listina, pri čemer je treba pravni temelj in višino obveznosti preveriti. Take listine nasprotujoči si dopisi dveh potencialnih upnic ne predstavljajo, in to niti za izplačilo tistega dela terjatve, ki med njima ni sporen. Izplačila na način, kot ga nakazuje sodišče prve stopnje, predlagateljica ne more opraviti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je določilo 302. člena OZ v obravnavani zadevi pravilno uporabilo. Po tej določbi sme dolžnik dolgovano stvar položiti na sodišču med drugim tudi v primeru, če se ne ve zanesljivo, kdo je upnik. Obstajati mora torej negotovost glede upnika, ne pa kakšna drugačna negotovost. 5. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da predlagateljica negotovosti glede upnika niti z verjetnostjo ni izkazala. Kot je pravilno pojasnjeno v izpodbijanem sklepu, je upnica terjatve (za plačilo glavnice 403.420 EUR zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 19. 10. 2006 dalje do plačila) prva nasprotna udeleženka (to je I., d. o. o.). Da gre za upnico, izkazuje (pravnomočna) sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani VII Pg 3105/2010 z dne 5. 3. 2019 ter dejstvo, da predlagateljica ne trdi (in ne izkazuje), da je po pravnomočnosti te sodbe morda prišlo do (ponovnega) odstopa terjatve. Razlogom, ki jih je v zvezi s tem navedlo že sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče pritrjuje, a jih ne ponavlja. V nadaljevanju odgovarja le na s tem vprašanjem povezane pritožbene pomisleke.

6. Zmotno je stališče pritožnice, da dejstvo, da je bila dopolnitev k pogodbi podpisana v teku pravde VII Pg 3105/2010 in da je bilo sodišče z njo seznanjeno, zaradi določila 190. člena ZPP, ne pomeni nujno, da je upnica terjatve prva nasprotna udeleženka. ZPP v 190. členu res določa, da odtujitev stvari ali pravice med pravdo ne predstavlja ovire za njeno dokončanje med istima strankama, a to ne pomeni, da odtujitev (če seveda do nje pride) nima nobenega vpliva na odločanje. V takem primeru se namreč ločita procesna in stvarna legitimacija; stvarna legitimacija preide s prenosnika na pridobitelja.1 V primeru, da bi bila konkretna terjatev v teku pravde VII Pg 3105/2010 ponovno odstopljena drugi nasprotni udeleženki, bi prva nasprotna udeleženka obdržala le procesno legitimacijo, ne pa tudi stvarne. Da bi preprečila zavrnitev zahtevka, bi posledično morala, skladno s t. i. relevančno teorijo, prilagoditi svoj tožbeni zahtevek tako, da bi zahtevala izpolnitev v korist druge nasprotne udeleženke.2 Dejstvo je, da prva nasprotna udeleženka zahtevka, ki predlagateljici nalaga izpolnitev v njeno korist, ni prilagodila. Dejstvo je tudi, da sodišče v pravdi VII Pg 3105/2010, kljub seznanjenosti z dopolnitvijo pogodbe, zahtevka ni zavrnilo, ampak mu je ugodilo. Ugodilna sodba zato nedvomno daje podlago za sklep, da je vse do zaključka pravde upnica ostala prva nasprotna udeleženka.

7. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče soglaša, da vsebina dopolnitve, ki je povzeta v izpodbijanem sklepu, predvsem del, ki se nanaša na obveznosti prve nasprotne udeleženke, jasno kaže, da se prva nasprotna udeleženka ni zavezala opraviti prenosa terjatve, ampak se je zavezala poskrbeti le za to, da bo dolžnica (to je predlagateljica) terjatev, zmanjšano za že plačane stroške takse in izvedenino ter odvetniške stroške, plačala odstopnici (to je drugi nasprotni udeleženki) oziroma, da bo izterjana sredstva drugi nasprotni udeleženki prenakazala.

8. Ker, kot je bilo že poudarjeno, med nasprotnima udeleženkama niti kasneje, to je po pravnomočnem zaključku pravde VII Pg 3105/2010, ni prišlo do ponovnega odstopa terjatve, je upnica še vedno prva nasprotna udeleženka. Negotovosti glede tega, kdo je upnik, zato v obravnavani zadevi ni.

9. Na tako presojo ne more vplivati dejstvo, da je druga nasprotna udeleženka na predlagateljico v aprilu 2019 (glej prilogo A5) naslovila zahtevo, da sodbo izvrši ob upoštevanju dopolnitve pogodbe in ji torej nakaže prisojeno glavnico z obrestmi, zmanjšano za že plačane stroške takse in izvedenino ter odvetniške stroške. Ker druga nasprotna udeleženka s podpisom dodatka h pogodbi ni postala upnica (tega slednja v dopisu tudi ni trdila), taka zahteva za predlagateljico ne more pomeniti negotovosti glede tega kdo je upnik.

10. V obravnavanem primeru pa po presoji pritožbenega sodišča omenjeni dodatek k pogodbi in poziv druge nasprotne udeleženke, ob upoštevanju vsebinsko deloma drugačnega navodila upnika z dne 6. 6. 2019 (priloga A11), pri predlagateljici ni mogel povzročiti niti negotovosti o tem, ali (in v kakšnem obsegu) je druga nasprotna udeleženka oseba, ki je ob upoštevanju prvega odstavka 280. člena OZ3 (namesto upnice) upravičena sprejeti (delno) izpolnitev. Predlagateljica namreč spregleda, da gre pri dodatku k pogodbi za dogovor, sklenjen med nasprotnima udeleženkama, ne pa za dogovor med prvo nasprotno udeleženko (kot upnico) in predlagateljico (kot dolžnico). Spregleda tudi, da ji dodatka k pogodbi ni poslala prva nasprotna udeleženka kot upnica ter jo pozvala, da ga upošteva pri izpolnitvi, ampak druga nasprotna udeleženka. Vsebine tega dodatka zato ni mogoče razlagati kot upničino določitev osebe, ki naj se ji obveznost izpolni. Edino navodilo, ki ga je predlagateljica kot dolžnica (v pogledu osebe, ki naj ji (delno) izpolni) dobila od prve nasprotne udeleženke kot upnice in je zanjo zavezujoče, je bilo tako navodilo v dopisu z dne 6. 6. 2019 (priloga A11). Res je, da to navodilo odstopa od dogovora med prvo in drugo nasprotno udeleženko, a bo morebitna kršitev obveznosti, ki jih je prevzela prva nasprotna udeleženka z dodatkom k pogodbi, lahko bremenila le slednjo, ne pa predlagateljice. Spor med nasprotnima udeleženkama glede vsebine obveznosti prevzetih z dodatkom k pogodbi zato na presojo pravilnosti izpodbijane odločitve ne more vplivati.

11. Drugačne presoje pogojev za sodni depozit ne narekuje niti dejstvo, da je predlagateljica proračunska porabnica, saj bi to vodilo v neenako obravnavanje strank.

12. Pritožnica v pritožbi posebej izpostavlja tudi tisti del upničinega navodila, po katerem naj bi predlagateljica z delom izpolnitve čakala, vendar ne pojasni, kakšno zvezo ima to z zatrjevano negotovostjo glede osebe upnika. Pritožbeno sodišče take povezave ne vidi.

13. Ker ni namen postopka za sodni depozit dolžniku zagotoviti ustrezno verodostojno knjigovodsko listino, je nerelevantno sklicevanje pritožnice na 54. člen ZFJ. Ne glede na to pa tako listino po presoji pritožbenega sodišča predstavlja sodba v povezavi z enostranskim pisnim navodilom upnice komu in v kakšen obsegu je treba obveznost izpolniti.

14. Končno na odločitev ne more vplivati niti sklicevanje pritožnice na dve odločbi tega sodišča (I Cpg 23/2019 in II Cp 1805/2014), saj je bila v citiranih zadevah obravnavana drugačna dejanska situacija.

15. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1) pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

1 A. Galič in ostali, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, druga knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 228. 2 Glej odločbo VS RS II Ips 236/2016. 3 Po prvem odstavku 280. člena OZ mora biti obveznost izpolnjena upniku ali osebi, ki jo določa zakon, sodna odločba ali pogodba med upnikom in dolžnikom ali jo je določil sam upnik.