Jedro

Vsaka stranka je dolžna drugi povračilo za koristi, ki jih je v primeru razdrtja pogodbe medtem imela od tistega, kar je dolžna vrniti oz. povrniti. Po razdrtju pogodbe pa te koristi ni več dolžna povrniti, če stvari, ki bi jih morala vrniti, ne vrne iz razloga, ker nasprotna stranka odklanja svojo sočasno vrnitev.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevane uporabnine za čas od 19.11.1994 do 31.10.2000 in v odločitvi o plačilu stroškov postopka razveljavi in v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sicer se pritožbo zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je toženec dolžan tožniku plačati uporabnino za bivanje v objektu na naslovu X. za čas od 19.11.1994 in nadalje vse do izročitve objekta v posest tožniku, da mu je dolžan plačati odškodnino za povzročeno škodo v znesku 4,000.000,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29.6.1999 dalje in da mu je dolžan povrniti pravdne stroške, tožniku pa je naložilo v plačilo tožencu pravdne stroške v znesku 151.079,00 SIT, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Zoper sodbo se je v roku pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje pred spremenjeni senat, podrejeno, da napadeno sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi. Navaja, da sodišče prve stopnje ni popolnoma ugotovilo dejanskega stanja, saj ni izvedlo večih dokazov, ki jih je predlagala tožeča stranka, svoje odločitve pa ni obrazložilo v skladu z 287. čl. ZPP. Storilo je več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. čl. ZPP. O nekaterih odločilnih dejstvih namreč sploh ni razlogov, o drugih odločilnih dejstvih pa je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in izpovedb in med samimi temi listinami in izpovedbami. Sodišče je odločalo pristransko in nekritično sledilo ugovorom tožene stranke, v posledici česar tožeča stranka zahteva ponovno odločanje pred spremenjenim senatom. Ne drži, da bi bilo o izročitvi predmetne nepremičnine v posest zato, da bi tožeča stranka lahko sanirala nastalo škodo in preprečila nastajanje nadaljnje škode, že pravnomočno odločeno v pravdi pod opr. št. P 794/95, ker so bili razlogi za zavrnitev tožbenega zahtevka v navedeni pravdi na drugih podlagah. Protispisno je razlogovanje, da sam obstoj škode po temelju ni dokazan. Če ne bi prišlo po sklenitvi predpogodbe med strankama do zamude na strani kupca - tožene stranke in do spremenjenih okoliščin, ne bi bilo niti podlage za ugoditev tožbenemu zahtevku v pravdi pod opr. št. P 794/95. V spisu ni podatka, da bi bil objekt postavljen na drsečem terenu. Res je le, da je prišlo zaradi strukture zemljišča do vdora vode pod temelje objekta. Toženec je sanacijo preprečil, ker kljub pozivom ni dovolil, da bi tožnik le to opravil. Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko se je sklicevalo na 2. odst. 38. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR). Navedeno določilo se namreč uporablja v zvezi z varstvom lastninske pravice, ko se terja od dobrovernega posestnika vračilo stvari. V predmetnem sporu pa je nesporno vsaj to, da je toženec kot posestnik zvedel, da je stvar tuja. Zato je toženca šteti kot nedobrovernega posestnika in to že od pridobitve nepremičnine v posest. S tem pa se stečejo pogoji dolžnikovih obligacijskih zahtevkov na temelju Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) in obligacijski zahtevki na temelju 39. čl. ZTLR. Niso resnična zatrjevanja toženca, da ni imel in nima kam iti, ker je toženec v neposredni bližini zgradil novo stanovanjsko hišo. Pritožba je delno utemeljena. V kolikor je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo odločilo o tožbenem zahtevku za plačilo povzročene škode v znesku 4,000.000,00 SIT, je dejansko stanje ugotovilo v celoti, ugotovilo je vsa pravnorelevantna dejstva, da je lahko ob pravilni uporabi materialnega prava tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče na razloge v izpodbijani sodbi glede odločitve o zahtevanem plačilu odškodnine sklicuje, saj so prepričljivi, celoviti in v celoti temelječi na izvedenih dokazih in pravilni dokazni oceni sodišča prve stopnje. V tem delu ni bilo ugotoviti niti v pritožbi zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče v skladu z 2. odst. 350. čl. ZPP po uradni dolžnosti. Zatrjevanje pritožbe na nepravilnosti v pravdi pod opr. št. P 794/95 je neutemeljeno in brez pravne osnove, ker je navedena pravdna zadeva pravnomočno zaključena in s pravnomočnostjo so sanirane tudi eventuelne kršitve. Dejstvo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki vrniti znesek 88.700,00 DEM v tolarski protivrednosti in šele vzporedno s to vrnitvijo je toženec dolžan prepustiti obravnavano nepremičnino v posest tožniku. Sodišče v razlogih sodbe ne navede, da toženec s stvarjo, ki jo ima v posesti, ni dolžan ravnati kot dober gospodar, ampak izrecno poudari, da je dolžan ravnati kot dober gospodar (glej zadnji odstavek na 4. strani izpodbijane sodbe). Sklicevanje pritožbe na navedbo sodišča glede drsečega terena je nekorektno glede na to, da sodišče ni strokovnjak gradbene stroke ali s področja geodezije. Očitno je, da je sodišče prve stopnje pri tej navedbi imelo v mislih nestabilno pot objektov, kar je razvidno iz preostalih razlogovanj. Nenazadnje govori o drsenju tal pod objektom tudi sam tožnik v svoji izpovedbi, zaslišan na glavni obravnavi kot pravdna stranka (glej 1. odst. na list. št. 31). Za dokaze, ki jih je sodišče prve stopnje zavrnilo, je tudi navedlo razlog zavrnitve, to je, da so nepotrebni, kar je v skladu z 2. odst. 287. čl. ZPP. Na odločitev o tožbenem zahtevku ne vpliva niti okoliščina, da bi se toženec imel kam preseliti, ker hiše tožniku ni dolžan izročiti v posest, dokler mu ta v celoti ne povrne 88.700,00 DEM v tolarski protivrednosti. Je pa sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločalo o zahtevku tožeče stranke za plačilo uporabnine, vsaj v njegovem pretežnem delu. Na pravilno uporabo materialnega prava pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), pri čemer sodišče ni vezano na pravno podlago, ki jo v tožbi navede tožeča stranka (3. odst. 180. čl. ZPP). Tožniku uporabnina ne gre, kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, za čas, ko ni več lastnik objekta, za uporabo katerega zahteva od toženca uporabnino, to je od novembra 2000 dalje. Nadalje tožnik ni upravičen do uporabnine za čas, ko je bila predpogodba glede prodaje te nepremičnine med pravdnima strankama razdrta zaradi spremenjenih okoliščin in je nastopila dolžnost pravdnih strank, da vrneta druga drugi tisto, kar sta prejeli kot izpolnitev pogodbe v smislu 132. čl. ZOR. Nedvoumno je namreč, da je tožnik dolžan tožencu vrniti 88.700,00 DEM v tolarski protivrednosti z zakonitimi zamudnimi obrestmi, vzporedno z vrnitvijo pa mu je toženec dolžan prepustiti posest nepremičnine. Ker tožnik vrnitev odklanja in svoje obveznosti ne izpolni, z njo je v zamudi, mu toženec nepremičnine ni dolžan izročiti v posest in je ne uporablja brez pravne podlage, torej v smislu neupravičene pridobitve, ki je urejena v ZOR od 210. do 219. člena. Šele v primeru, da bi tožnik dolgovani znesek tožencu vrnil, bi slednji uporabljal nepremičnino brez pravne podlage v smislu 210. čl. ZOR in bi bil za čas takšne uporabe dolžan tožniku povrniti tudi korist, ki bi jo z nedovoljeno uporabo imel (219. čl. ZOR). V tem delu se sodišče prve stopnje zmotno sklicuje na 2. odst. 38. člena ZTLR, ker je navedeno zakonsko določilo v poglavju varstva lastninske pravice in se uporabi v primerih zahtevane vrnitve stvari lastniku od posestnika - nelastnika. Iz istega razloga so neutemeljene in neumestne tudi pritožbene navedbe v zvezi z 39. čl. ZTLR. Je pa tožnik upravičen do plačila uporabnine od toženca na podlagi 4. odst. 132. čl. ZOR za čas, ko je pričel na podlagi sklenjene predpogodbe nepremičnino uporabljati in do razdrja predpogodbe, torej ko je odpadla pravna podlaga za njeno uporabo. Citirana zakonska določba je namreč specialno določilo nasproti določbam o obsegu vrnitve iz poglavja neupravičene pridobitve v ZOR in določa, da vsaka stranka v primeru razdrtja pogodbe dolguje drugi stranki povračilo za koristi, ki jih je med tem imelo od tistega, kar je dolžna vrniti oziroma povrniti. Zaradi predhodno navedene zmotne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločitvi o zahtevku glede uporabnine do novembra 2000 razveljavilo in jo v tem delu vrnilo v ponovno odločanje (355. čl. ZPP). V nadaljevanju bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti zlasti dejstva, kdaj točno je toženec prevzel nepremičnino v posest in jo pričel uporabljati v svojo korist ter kdaj je bila predpogodba razdrta in je nastopila dolžnost vračanja po 132. čl. ZOR. Ugotoviti bo potrebno tudi, kakšno korist je toženec v tistem času od uporabe dejansko imel. Posledično delni razveljavitvi sodbe je bilo razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka, da bo prvo sodišče lahko o njih celovito odločilo s končno odločbo, glede na končni uspeh strank v pravdi. V preostalem delu pa je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP). Tožeča stranka je s pritožbo zahtevala, da se ponovno sojenje opravi pred spremenjenim senatom, čemur pritožbeno sodišče ni sledilo. V dosedanjem postopku namreč ni najti okoliščin, ki bi utemeljevale sum o pristranskem odločanju in nekritičnemu sledenju navedbam tožene stranke s strani doslej razpravljajočega senata oziroma sodnice. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo in odločitev temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP.