Jedro

Tožničin mož je bil zavarovan na podlagi delovnega razmerja, tožnica pa kot družinski član oz. po možu, ki je bil v delovnem razmerju. Zato ne izpolnjuje pogojev za vštetje obdobja, ko je delala na kmetiji, last njenega tasta oz. njenega svaka, v pokojninsko dobo, saj ni bila lastnica, solastnica, zakupnica ali uživalka kmetijskega zemljišča in tudi ni bila zavezanka davka od osebnega dohodka iz kmetijske dejavnosti. Teh pogojev tudi ni izpolnjeval njen zakonec, ki je bil zavarovan na podlagi delovnega razmerja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se razveljavita odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje št. P-6512240 z dne

3.8.2001 ter 6.11.2002 in da se ji v pokojninsko dobo šteje čas opravljanja kmetijske dejavnosti od 1.5.1973 do 31.12.1983. Zoper sodbo se je pritožila tožnica, smiselno zaradi zmotno oz.

nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je delala in še vedno dela na isti kmetiji. Zahteva, da se ji sporno obdobje prizna v pokojninsko dobo.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da tožnica v spornem obdobju ni imela lastnosti zavarovanke po 17. čl. Zakona o starostnem zavarovanju kmetov, ker ni bila lastnik ali solastnik kmetijskih zemljišč, zato po 164. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. SRS, št. 27/83 s spremembami) v zvezi s 187. čl. sedaj veljavnega Zakona o pokojninskem zavarovanju, ni upravičena do priznanja zavarovalne dobe. V njenem primeru niso izpolnjeni trije, kumulativno določeni pogoji za priznanje spornega obdobja v pokojninsko oz.

zavarovalno dobo po 165. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ker ni bila prevzemnica kmetije.

Pritožba ni utemeljena.

Po 3. alinei 1. odst. 187. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS št. 106/99 - 72/2005 - ZPIZ-1) obsega pokojninska doba, ki je določena kot pogoj za pridobitev in uveljavitev pravic iz obveznega zavarovanja, čas, dopolnjen do uveljavitve tega zakona, ki se državljanu Republike Slovenije všteva v pokojninsko dobo po predpisih, ki so veljali do uveljavitve zakona, razen če ni s tem zakonom ali mednarodnim sporazumom drugače določeno. Obvezno starostno zavarovanje kmetov je do 31. decembra 1983 urejal Zakon o starostnem zavarovanju kmetov (prečiščeno besedilo, Ur. l. SRS, št. 30/79 in 1/82). Po

1. odst. 17. čl. Zakona o starostnem zavarovanju kmetov so bile za starostno pokojnino zavarovane osebe, ki so opravljale kmetijsko dejavnost kot svoj edini ali glavni poklic, pri čemer se je štelo, da je pogoj "edinega ali glavnega poklica" izpolnjen, če se je oseba kot lastnik, solastnik, zakupnik ali uživalec kmetijskega zemljišča ukvarjala s kakršnokoli kmetijsko dejavnostjo in je bila zavezanec davka od osebnega dohodka iz kmetijske dejavnosti, in sicer ne glede na to, ali je oproščena tega davka in ne glede na to, ali ima kakšne druge dohodke. V 5. odst. 17. člena je bilo določeno, da se za zavarovanca šteje tudi zakonec zavarovanca, ki je izpolnjeval omenjene pogoje.

Iz podatkov v upravnem spisu ne izhaja, da bi tožnica izpolnjevala pogoje za vštetje obdobja, ko je sicer delala na kmetiji, v pokojninsko dobo. Lastnik kmetije je bil do sklenitve izročilne pogodbe dne 24.12.1975 tožničin tast L. B., z omenjeno pogodbo pa je kmetijo izročil tožničinemu svaku B. B., medtem ko je bil njen mož O. B. zavarovan na podlagi delovnega razmerja, tožnica pa je bila po njeni izpovedi v predsodnem postopku od leta 1973 do 1983 zdravstveno zavarovana kot družinski član oz.

po možu. Zavarovalni status družinskega člana izhaja tudi iz potrdila Območne enote Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije z dne 27.3.2001. Po potrdilu Davčnega urada iz Nove Gorice z dne 1.6.2001 tožnica v spornem obdobju ni plačevala prispevkov za starostno zavarovanje kmetov, kar pomeni, da ni bila davčni zavezanec in zato tudi ni bila vključena v starostno zavarovanje kmetov. Po 1. odst. 29. čl. Zakona o starostnem zavarovanju kmetov so bili namreč zavarovanci po omenjenem 1. odstavku 17. člena zakona dolžni plačevati prispevek za obvezno starostno zavarovanje kmetov. Tožnica ni niti zatrjevala in tudi ne dokazala, da bi izpolnjevala pogoje po omenjenem 17. členu, saj ni bila lastnica, solastnica, zakupnica ali uživalka kmetijskega zemljišča in tudi ne zavezanka davka od osebnega dohodka iz kmetijske dejavnosti.

Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnica tudi ne izpolnjuje pogojev po 164. in 165. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. SRS št. 27/83 - 10/91 - ZPIZ/83), niti po določbi 271. čl. statuta Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji (Ur. l. SRS št. 40/83 - 55/93 - statut). Nesporno ni bila zavarovanka starostnega zavarovanja kmetov, saj zanjo v spornem obdobju niso bili plačani prispevki. Enako ne izpolnjuje pogojev, da bi se ji čas opravljanja kmetijske dejavnosti vštel v pokojninsko dobo po 165. čl. ZPIZ/83, ker ni bila prevzemnica kmečkega gospodarstva. V

271. členu statuta ZPIZ iz leta 1983 je bilo določeno, da se zavarovancu iz 10. in 11. člena ZPIZ/83, kar je tožnica po

1.1.1984 sicer bila, čas opravljanja kmetijske dejavnosti v obdobju od 1.1.1972 do 31.12.1983 šteje v zavarovalno dobo le, če je prevzemnik kmečkega gospodarstva. V obravnavanem primeru iz listin (izročilna pogodba z dne 24.12.1975) izhaja, da je prevzemnik kmečkega gospodarstva tožničin svak B. B., v posledici pa je bil svak zavezanec za prispevek za starostno zavarovanje kmetov od 1.1.1978 do 1.12.1979, pred njim pa je bil zavezanec za prispevek njegov oče oz. tast tožnice L. B..

Iz navedenih dejstev in dokazov izhaja, da ni nikakršne zakonite podlage, da bi se tožnici na podlagi 187. čl. ZPIZ-1, v zvezi s

1. odst. 309. čl. prej veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 do 54/98- ZPIZ/92) ter v zvezi s 159. čl. ZPIZ/83, brez plačila prispevkov vštel v pokojninsko dobo čas, ko je, po njenih navedbah kot družinski član, do vpisa lastninskih sprememb na podlagi izročilne pogodbe na kmetiji last tasta ter nato na kmetiji last svaka, opravljala samostojno kmetijsko dejavnost. Tudi po 420. čl. ZPIZ-1 se čas opravljanja samostojne dejavnosti pred 1.1.1983, kot obdobje iz

309. čl. ZPIZ, šteje v zavarovalno dobo le, če je plačan prispevek po 221. čl. ZPIZ-1. Sodišče prve stopnje je zato zakonito zavrnilo zahtevek za razveljavitev odločb tožene stranke, s katerima je bil zahtevek za priznanje pokojninske dobe od 1.5.1973 do 31.12.1983 zavrnjen.