U-I-47/99

2.3.2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Društva vojnih invalidov severno-primorske regije, Nova Gorica, na seji dne 2. marca 2000

s k l e n i l o :

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti Zakona o posebnih pravicah žrtev v vojni za Slovenijo 1991 (Uradni list RS, št. 49/97) se zavrne.

2.Pobuda za začetek postopka za presojo ustavnosti 5. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97 in 43/99) se zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pobudnik je na Ustavno sodišče naslovil vlogo z naslovom "Izenačitev pravice vojnih invalidov". V njej zahteva, naj bodo posebne pravice, ki jih prvi odstavek 2. člena Zakona o posebnih pravicah žrtev v vojni za Slovenijo 1991 (v nadaljevanju: ZPPZV 91) daje vojaškim vojnim invalidom iz te vojne, dane vsem vojaškim vojnim invalidom, posebne pravice, ki jih drugi odstavek istega člena daje zakonskim in zunajzakonskim partnerjem padlih v tej vojni, pa tudi svojcem padlih v NOB in v bojih za obrambo slovenske severne meje.

2.Pobudnik tudi zahteva, naj bo z Zakonom o žrtvah vojnega nasilja (v nadaljevanju: ZZVN) status žrtev vojnega nasilja, priznan civilnim invalidom vojne, dan tudi vojaškim vojnim invalidom NOB, kar mora veljati tudi za pravico do povrnitve vojne škode po posebnem zakonu.

3.Državni zbor (Odbor za zdravstvo, delo, družino in socialno politiko) v zvezi s to pobudo sporoča, da so po njegovem razlike v pravicah med vojaškimi vojnimi invalidi iz vojne za Slovenijo in drugimi vojaškimi vojnimi invalidi ustavno dopustne, zakonodajalec je pri prvih upošteval posebno okoliščino časovne bližine dogodkov in zato razvidnosti njihovih posledic.

B.

4.Vlogo, ki je sicer oblikovana kot pobuda za dopolnitev zakona, šteje Ustavno sodišče kot pobudo za oceno ustavnosti obeh zakonov, kolikor ne uzakonjata urejenih pravic vsem kategorijam vojnih invalidov.

5.Ker je namen in naloga društva - pobudnika, da člani v njem skupaj in organizirano skrbijo za uveljavljanje svojih interesov, Ustavno sodišče pobudniku priznava pravni interes za tako razumljeno pobudo.

6.Pobudnik najprej predlaga presojo, ali je v skladu z Ustavo, da zakonodajalec vsem vojaškim vojnim invalidom ne priznava doživljenjske mesečne rente, katere osnova bi bila enaka trikratnemu najvišjemu znesku rente po ZZVN, odmerjala pa bi se v enakem odstotku, v kakršnem je posamezniku priznana invalidnost.

7.Pobudnik predlaga tudi presojo, ali je v skladu z Ustavo, da zakonodajalec ne priznava pravice do vojne odškodnine po posebnem zakonu zakonskim in zunajzakonskim partnerjem padlih v NOB in v bojih za obrambo slovenske severne meje.

8.Pobuda zajema tudi Zakon o žrtvah vojnega nasilja (v nadaljevanju: ZZVN); istega pobudnik izpodbija, kolikor vojaškim vojnim invalidom NOB po njegovem ne priznava statusa žrtev vojnega nasilja, še posebej tudi ne pravice do povrnitve vojne škode po posebnem zakonu, kakor jo priznava civilnim invalidom vojne. Ta del pobude razume Ustavno sodišče kot izpodbijanje tistega dela 5. člena ZZVN, ki je vojaškim vojnim invalidom (tako v prvotnem besedilu kot po noveli v Uradnem listu RS, št. 8/96) priznaval status žrtve vojnega nasilja le, če niso izpolnjevali pogojev za priznanje statusa vojnega veterana po posebnem zakonu.

9.Omenjeno določbo 5. člena je Zakon o spremembah in dopolnitvah ZZVN (Uradni list RS, št. 43/99 - ZZVN-D) črtal, tako da je status žrtve vojnega nasilja zdaj (4. člen omenjene novele) dan tako vojaškim vojnim invalidom kot civilnim, s tem pa tudi pravica do vojne odškodnine po posebnem zakonu.

10.Pobudnik ne utemeljuje, zakaj bi bilo dejstvo, da imajo skoraj vsi vojaški vojni invalidi tako posebno socialno varstvo, kakor ga je zakonodajalec z Zakonom o vojnih invalidih (Uradni list RS, št. 63/95 - v nadaljevanju: ZVojl), Zakonom o vojnih veteranih (Uradni list RS, št. 63/95 - v nadaljevanju: ZVV) in ZZVN določil, samo po sebi v neskladju z Ustavo. Kot je Ustavno sodišče že večkrat poudarilo, je Ustava prepustila ureditev sicer naloženega posebnega varstva vojnih veteranov in žrtev vojnega nasilja zakonodajalcu, ne da bi mu glede tega dala kakršnakoli zavezujoča navodila. Določitev načinov, vsebin in obsegov, a tudi pogojev, pod katerimi je posameznik upravičen do katerega od teh statusov ali do posameznih ugodnosti, ki jih status prinaša, postopek za uveljavljanje teh upravičenj - vse to sodi v polje zakonodajalčevega prostega odločanja.

11.Zato bi bilo o neustavnosti mogoče govoriti le, če bi za zakonsko ureditev, kakršna je, ali za njen del ne bilo razumnih razlogov ali če bi bila v očitnem nasprotju z namenom, zaradi katerega je Ustava zakonodajalcu naložila ureditev posebnega varstva obravnavanih kategorij državljanov.

12.Dejstvo, da zakonodajalec priznava vojaškim vojnim invalidom take ugodnosti, kot jih predpisuje ZVI, ZVV in ZZVN, ne pa tudi takih, kot naj bi jih po obravnavani pobudi, samo po sebi ne vzbuja pomislekov glede razumnosti razlogov za tako ureditev in glede njene skladnosti s temeljnim namenom, t.j. posebnim socialnim varstvom vojaških vojnih invalidov. Tega, kot rečeno, pobudniki niti ne zatrjujejo niti ne utemeljujejo.

13.Utemeljitev, ki jo je mogoče iz pobude razbrati, je le v tem, da tako dodatno višje socialno varstvo zakonodajalec z ZPPZV 91 daje žrtvam vojne za osamosvojitev Slovenije in deloma njihovim svojcem. To pa z ustavnosodnega stališča ni argument za neustavnost takega posebnega socialnega varstva, ki ga Zakon daje pobudniku.

14.Pobudnik ne pove, s katero ustavno določbo da je v neskladju sedanja ureditev. Če ima v mislih načelo enakosti pred zakonom, Ustavno sodišče tudi ob tem primeru ponavlja: ta ustavna določba ne pomeni le zahteve, da zakonodajalec enako ureja tisto, kar je po bistvenih dejanskih okoliščinah enakega, temveč potemtakem tudi, da tisto, kar je upoštevano različnega, ureja tej različnosti ustrezno - torej različno. Prepoznavanje in tehtanje teh različnosti je bistvena sestavina zakonodajnega dela in zakonodajalčeve pristojnosti. Že v posebnosti zgodovinskih dogodkov v letu 1991, v časovni bližini teh dogodkov in aktualnosti njihovih posledic ter med drugim tudi v skupnem obsegu teh posledic je zakonodajalec lahko našel razumne razloge za to, da je nekatere pravice žrtev vojne za osamosvojitev uredil posebej in drugače. S tem še ni kršeno ustavno načelo enakosti vseh pred zakonom. Še posebej pa to ni ustavnopravni argument za to, da bi bilo enake posebne pravice treba uzakoniti tudi katerikoli drugi kategoriji upravičencev. Ta del pobude je torej očitno neutemeljen, zato ga je Ustavno sodišče zavrnilo.

15.Pravni interes pobudnika, da bi izpodbijal 5. člen ZZVN, je z ZZVN - D prenehal, saj je s spremembo tega člena njegovi pobudi v celoti ustreženo. Zato je Ustavno sodišče ta del pobude postopek zavrglo. V zvezi s tem opozarja na odločbo št. U-I- 327/96 z dne 10. 2. 2000 (ki je priložena) v kateri Ustavno sodišče ugotavlja, da ZZVN-D ni v skladu z Ustavo, kolikor ne ureja odprave posledic prejšnje določbe v 5. členu ZZVN, in nalaga zakonodajalcu, da to neskladje z Ustavo odpravi.

C.

16.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi 25. člena in drugega odstavka 26. člena Zakon o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, dr. Miroslava Geč-Korošec, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk in dr. Dragica Wedam-Lukić. Sklep je sprejelo soglasno.

P r e d s e d n i k Franc Testen