Jedro

Glede na skladnost mnenj invalidskih komisij z ostalo medicinsko dokumentacijo in tožničino pavšalno nasprotovanje mnenju invalidskih komisij, sodišče prve stopnje ni imelo razloga za nadaljevanje dokaznega postopka. Z opustitvijo izvedbe predlaganega dokaza s postavitvijo izvedenca medicinske stroke tožnici ni bila odvzeta možnost dokazovanja.

Pri tožnici v času izdaje dokončne odločbe tožene stranke ni obstajalo takšno zdravstveno stanje, ki bi imelo za posledico, da bi se pri njej ugotovila invalidnost I. kategorije, kakor je ta določena v 1. alinei 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1. Pri tožnici ni zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njeno zmožnost za zagotovitev oz. ohranitev delovnega mesta, na katero je razporejena, zato pri tožnici delovna zmožnost ni zmanjšana. Zato njen tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 25. 7. 2012 in št. ... z dne 1. 10. 2012 ter da se tožnico razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 24. 4. 2012 in se ji prizna pravica do invalidske pokojnine (I. tč. izreka). Hkrati je odločilo, da tožnica nosi svoje stroške postopka (II. tč. izreka).

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z izvedencem ustrezne stroke, kljub temu, da je tožnica vztrajala pri izvedbi takšnega dokaza tudi po prejemu dopolnilnega mnenja invalidske komisije druge stopnje. Tožnica je natančno pojasnila, zakaj se ne strinja z dopolnilnim mnenjem in poudarila, da gre za napačno oceno njene delazmožnosti glede na njeno zdravstveno stanje. Že na podlagi te navedbe bi moralo sodišče prve stopnje izvesti dokaz z izvedencem. Ali je tožnica zaradi težav s srcem in težav na psihičnem področju kot tudi težav s hrbtenico še sposobna za organizirano pridobitno delo oziroma ali je pri njej še podana preostala delovna zmožnost, je možno v sodnem postopku ugotoviti zgolj z izvedencem. Strokovnega znanja, ki je potrebno za ugotovitev takšnih dejstev, sodišče nima. Dopolnilno mnenje invalidske komisije druge stopnje je bilo pridobljeno glede na pripombo tožene stranke, da tožnica še ni bila pregledana s strani izvedenskih organov tožene stranke in glede na dejstvo, da je bila invalidska komisija druge stopnje mnenja, da zdravljenje še ni zaključeno. Dopolnilno mnenje invalidske komisije druge stopnje v nobenem primeru ne more nadomestiti dokaza z izvedencem v sodnem postopku. Ker je tožnica v postopku trdila, da je glede na ugotovljeno zdravstveno stanje invalidska komisija druge stopnje napačno ocenila njeno zmožnost za delo, je bilo potrebno angažirati izvedenca ustrezne stroke. Sodišče prve stopnje je na to vprašanje odgovorilo samo, brez izvedenca, zato je dejansko stanje v tej zadevi zmotno ugotovljeno, posledično je bilo napačno uporabljeno materialno pravo. Prav tako je sodišče prve stopnje samo, brez strokovne podlage zaključilo, da iz obremenitvenega testiranja, ki ga je tožnica opravila 24. 8. 2012 izhaja, da fizičnih omejitev glede na doseženo testiranje pri tožnici ni in da stalno jemanje zdravil še ne pomeni, da je za delo popolnoma nezmožna. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami; v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004; v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 1. 10. 2012 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. št. ... z dne 25. 7. 2012 in ugotavljalo ali tožnica izpolnjuje pogoje za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine.

S prvostopenjsko odločbo z dne 25. 7. 2012, potrjeno z dokončno odločbo z dne 1. 10. 2012, je tožena stranka odločila, da se zahteva tožnice zavrne in da nima pravice do invalidske pokojnine.

Pravno podlago za razsojo zadeve predstavlja Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1). V skladu s 60. členom ZPIZ-1 je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Glede na 2. odstavek citirane določbe se v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti (1. alinea). Po 67. členu ZPIZ-1 pa pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije.

Stanje določeno v 1. alinei 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 pri tožnici tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni podano, posledično tožnica ni upravičena do invalidske pokojnine, zaradi česar je sodišče prve stopnje tožničin tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Iz listinske dokumentacije izhaja, da je tožnica pri hrvaškem nosilcu socialnega zavarovanja vložila zahtevo za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Zaradi ugotovitve pravice po slovenskih predpisih, je hrvaški nosilec socialnega zavarovanja skladno z določbami Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo zahtevo z medicinsko dokumentacijo predložil toženi stranki. V okviru navedenega postopka je bilo ugotovljeno, da ima tožnica v Sloveniji v času od 7. 4. 1976 do 4. 5. 1998 22 let, 0 mesecev in 26 dni pokojninske dobe. Na Hrvaškem pa je v obdobju od 5. 5. 1998 do 31. 8. 2006 dopolnila 4 leta, 3 mesece in 15 dni. Pri toženi stranki je najprej tožničino delovno zmožnost ocenjevala invalidska komisija prve stopnje, ki je 24. 4. 2012 menila, da pri tožnici ni zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njeno zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta, na katero je bila razporejena, tj. „frizerka“, zato pri njej invalidnosti ni. Kot bolezni, ki vplivajo na delovno zmožnost so bile opredeljene kronična ishemična bolezen srca, stanje po PCI CX stent in bolečina v vratu (cervikalgija), kot druga bolezen, ki ne vpliva na delovno zmožnost pa ponavljajoča se depresivna motnja.

Nato je invalidska komisija druge stopnje tožničino delovno zmožnost ocenjevala še v pritožbenem postopku in je bila 27. 9. 2012 na podlagi preučitve medicinske in delovne dokumentacije v spisu mnenja, da so pri tožnici potrebni nadaljnje zdravljenje ali ukrepi medicinske rehabilitacije, ki lahko vplivajo na spremembe v zdravstvenem stanju, zato pri njej invalidnosti ni. Invalidska komisija druge stopnje je menila, da pri tožnici zdravljenje še ni zaključeno, ker ima še vedno neopredeljene bolečine v prsnem košu. Specialist kardiolog je namreč ob zadnjem pregledu tožnice 6. 3. 2012 poročal, da tožnica še naprej pri večjih obremenitvah navaja težo v prsnem košu in da bo potrebna ponovitev obremenitvenega testiranja. Kot bolezni, ki vplivajo na delovno zmožnost so bile ugotovljene ishemična kardiomiopatija, prisotnost vsadkov in presadkov ob koronarni angioplastiki ter bolečina v vratu (cervikalgija), kot druga bolezen, ki ne vpliva na delovno zmožnost pa ponavljajoča se depresivna motnja.

V sodnem postopku je sodišče prve stopnje zaprosilo invalidsko komisijo druge stopnje za dodatno mnenje, s čimer sta soglašali obe stranki. Ta je bila ponovno mnenja, da pri tožnici ni zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njeno zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta, na katerem je delala, tj. frizerka oziroma poklicno napredovanje, zato pri njej invalidnosti ni. V obrazložitvi je navedla, da je tožnica maja 2006 utrpela NSTEMI spodnje stene srca, ob tem je bila napravljena koronarografija in revaskularizacija miokarda z implantacijo stenta. Pojasnila je, da je invalidska komisija druge stopnje ob obravnavi 27. 9. 2012 podala mnenje, da zdravljenje ni končano, ker je tožnica imela neopredeljene bolečine v prsnem košu in ji je specialist predlagal ponovno obremenitveno testiranje. Iz dokumentacije izhaja, da je pod redno kontrolo kardiologa, ki je menil, da je ob redni terapiji kardiopulmonalno kompenzirana. Iz izvidov opravljenih preiskav, tj. Holter, EKG, UZ srca, obremenitveno testiranje je razvidno, da je njeno kardialno stanje povsem stabilno. Zaradi tiščanja v prsih ob naporu in stresu je bila ponovno napotena na obremenitveno testiranje. Iz izvida obremenitvenega testiranja z dne 24. 8. 2012 je razvidno, da je bila dosežena obremenitev 75W (4,3 MET), kar jo uvršča v I. funkcionalni razred po klasifikaciji NYHA I. Ob tem ni bilo sprememb v EKG, kar potrjuje, da je njeno kardialno stanje še vedno stabilno. Glede ortopedskih težav je pojasnila, da so na RTG vratne hrbtenice vidne difuzne degenerativne spremembe na več nivojih, ki pa so starosti primerne. Poleg tega ni navedenih pomembnejših funkcionalnih ali nevroloških izpadov. EMG je sicer pokazal začetni sindrom zapestnega prehoda obojestransko, ki je bil zdravljen konzervativno, vendar pa navedene zdravstvene okvare ne vplivajo na trajno delazmožnost. Od leta 2007 je spremljana tudi pri psihiatru zaradi depresije srednje težke stopnje in jemlje ustrezno terapijo. Iz zadnjega izvida psihiatra z dne 12. 6. 2012 je razvidno, da je stanje stabilno. Gre za depresivno razpoloženje in začetne znake psihoorganskega sindroma, ki pa ni potrjen s psihološkim testiranjem, kar prav tako ne vpliva na trajno delazmožnost. Pri osebnem pregledu je bilo ugotovljeno, da je kardialno kompenzirana, brez funkcionalnih motenj lokomotornega aparata in psihično urejena.

S takšnim mnenjem se tožnica ni strinjala in navajala, da je v nasprotju s prej podanim mnenjem, ko je bilo ugotovljeno, da zdravljenje še ni zaključeno. Menila je, da je ocenitev delazmožnosti napačna in predlagala postavitev izvedenca. Poudarila je, da je njeno delo stoječe, s prisilno držo, z veliko hoje in z ljudmi, tega pa zaradi zdravstvenih težav ne zmore.

Tožnica v pritožbi trdi, da je sodišče zavrnilo dokazni predlog za izvedbo dokaza s postavitvijo izvedencev ustreznih specialnosti (kardiologa, psihiatra in iz področja medicine dela). V kolikor bi bila ta kršitev dejansko podana, bi lahko predstavljala relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP.

O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev odloča sodišče (2. odstavek 213. člena ZPP) in sicer tako, da s sklepom odredi izvedbo dokazov (1. odstavek 287. člena ZPP), predlagane dokaze, za katere pa misli, da niso pomembni za odločbo pa zavrne in v sklepu navede zakaj jih je zavrnilo (2. odstavek 287. člena ZPP). Zavrnitev dokaznega predloga sama po sebi ne predstavlja kršitve določil postopka, če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo za odločitev v sporu niso odločilni ali, da je neko dejstvo že dokazano. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje razumno ocenilo in v zadostni meri argumentiralo, zakaj je zavrnilo dokaz s postavitvijo stalnega sodnega izvedenca. Ugotovilo je, da iz predložene medicinske dokumentacije ne izhaja tako stanje, da bi bila ugotovljena popolna in trajna nezmožnost za delo, omejitev pri delu pa tožnica ni uveljavljala. Razlogi za invalidnost I. kategorije so bili po tožničinem mnenju podani predvsem zaradi težav srca, kar pa je bilo v nasprotju z doseženim rezultatom na obremenitvenem testiranju. Tudi psihiater ni podal takšnih ugotovitev, da bi jo bilo potrebno razvrstiti v I. kategorijo invalidnosti, še manj zdravnik specialist ortoped, ki je ugotovil le degenerativne spremembe primerne njeni starosti. Prav tako sodišče prve stopnje ni našlo razhajanj med medicinsko dokumentacijo in podanimi mnenji invalidske komisije prve in druge stopnje. Invalidska komisija druge stopnje je namreč ob obravnavi 27. 9. 2012 podala mnenje, da zdravljenje ni končano, zato ker je specialist kardiolog predlagal ponovno obremenitveno testiranje, z izvidom obremenitvenega testiranja z dne 24. 8. 2012 pa ni razpolagala. V dopolnilnem mnenju pa je upoštevala tudi navedeni izvid in tako zaključila, da pri tožnici ni zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njeno zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta, na katerem je delala, oziroma poklicno napredovanje, zato pri njej invalidnosti ni.

Pritožbeno sodišče meni, da ni razloga, da sodišče prve stopnje ne bi poverilo vere izvidom in mnenjem invalidske komisije prve in druge stopnje, ki sta glede na pretežne tožničine zdravstvene težave bili tudi ustrezno sestavljeni (specialist medicine dela, specialist za kardiologijo in vaskularno medicino ter specialist nevropsihiater epileptolog). Navedeni specialisti so celotno medicinsko dokumentacijo pregledali in se do nje določno opredelili. Tožnico so tudi pregledali 28. 11. 2013. Mnenja invalidskih komisij prve in druge stopnje niso bila v neskladju z izvidi in mnenji specialistov, tožnica pa ne v tožbi ne v pripombah na mnenje invalidske komisije ne v pritožbi ne pove, katerih izvidov, invalidska komisija prve oziroma druge stopnje ni upoštevala, kaj je napačno ugotovila ter v čem je neskladnost mnenj invalidskih komisij z ostalo medicinsko dokumentacijo. Stranka mora dokazni predlog substancirati, kar pomeni, da mora natančno opredeliti, katero dejstvo, naj se s predlaganim dokazom ugotovi. V kolikor tožnica zatrjuje, da je invalidska komisija druge stopnje napačno ocenila njeno delazmožnost, bi morala navesti, česa invalidska komisija ni upoštevala ali kaj je napačno ugotovila. Zgolj zatrjevanje, da na podlagi ugotovljenega zdravstvenega stanja za delo ni zmožna, ne zadostuje. Glede na skladnost mnenj invalidskih komisij z ostalo medicinsko dokumentacijo in zgolj pavšalno nasprotovanje mnenju invalidskih komisij, sodišče prve stopnje ni imelo razloga za nadaljevanje dokaznega postopka, z opustitvijo izvedbe predlaganega dokaza pa posledično tožnici tudi ni bila odvzeta možnost dokazovanja.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in v zvezi s tem pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tožnici v času izdaje dokončne odločbe tožene stranke ni obstajalo takšno zdravstveno stanje, ki bi imelo za posledico, da bi se pri njej ugotovila invalidnost I. kategorije, kakor je ta določena v 1. alinei 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1. Pri tožnici ni zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njeno zmožnost za zagotovitev oz. ohranitev delovnega mesta, na katero je razporejena, zato pri tožnici delovna zmožnost ni zmanjšana.

Pritožbeno sodišče se sicer strinja s pritožbeno navedbo, da sodišče samo ne razpolaga z medicinskim znanjem, vendar so bili s strani medicinskih strokovnjakov izvidi, ki se nanašajo na tožničine zdravstvene težave s srcem, ortopedske težave, kakor tudi težave psihične narave prepričljivo obrazloženi in pojasnjeni. Prav tako ni mogoče sodišču prve stopnje očitati, da je samo zaključilo, da iz obremenitvenega testiranja izhaja, da fizičnih omejitev pri tožnici ni. Sodišče prve stopnje se je oprlo na izvid obremenitvenega testiranja z dne 24. 8. 2012 in na dopolnilno mnenje invalidske komisije druge stopnje, iz katerih izhaja, da je bila dosežena obremenitev 75 W (4,3 MET), kar tožnico uvršča v I. funkcijski razred po klasifikaciji NYHA.(1) Ugotovitev sodišča prve stopnje, da fizičnih omejitev, glede na to, da tožnica spada v I. funkcijski razred ni, temelji na navedeni klasifikaciji, ki bolnike uvršča v štiri funkcijske razrede in za vsak razred določa omejitve telesne zmogljivosti. Navedena klasifikacija je javno objavljena in dostopna na internetu.

Prav tako sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je brez strokovne podlage zaključilo, da tožnica ne jemlje nobenih takih zdravil, ki bi ji narekovala, da je za svoje delo trajno in popolnoma nezmožna. Dejstvo, da tožnica jemlje določena zdravila je upoštevala že invalidska komisija druge stopnje, ki je tožnico osebno pregledala 28. 11. 2013. Iz izvida osebnega pregleda izhaja, da je tožnica že takrat navajala, da redno prejema Aspirin protect, Carvelol, Caduet, Lorsilan, Tialin, Sanval po potrebi in Tinidil po potrebi. Invalidska komisija druge stopnje je bila kljub temu mnenja, da pri tožnici invalidnost ni podana.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je upoštevaje 1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP hkrati odločilo, da tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbe.

Op. št. (1): Gre za razvrstitev srčnih bolnikov glede na težave, ki jo je uvedlo Združenje kardiologov iz New Yorka (New York Heart Association).