Jedro

Ker sta lokacijsko in gradbeno dovoljenje, katerih obnovo postopka so revidenti predlagali, prenehali veljati po samem zakonu, je odpadla tudi pravovarstvena potreba revidentov. Revidenti si z revizijo, tudi če bi z njo uspeli, svojega pravnega položaja ne morejo več izboljšati. Zato revidenti ne izkazujejo pravnega interesa za revizijo. Njihov interes je le dejanske narave.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo tožbo tožeče stranke (revidentov) zoper sklep Upravne enote Celje z dne 8. 6. 2009 (1. točka izreka), in zavrnilo zahtevi revidentov in stranke z interesom za plačilo stroškov postopka (2. in 3. točka izreka). Prvostopenjski upravni organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel zahtevi revidentov za obnovo postopkov, končanih s pravnomočnim lokacijskim dovoljenjem z dne 24. 7. 2001, in pravnomočnim gradbenim dovoljenjem z dne 4. 12. 2001, izdanima A.A. za gradnjo gospodarsko bivalnega objekta na parc. št. 15 k. o. ... (1. in 2. točka izreka sklepa in odločbe). Z odločbo pa je upravni organ ugotovil, da sta obe dovoljenji (lokacijsko in gradbeno) prenehali veljati po samem zakonu (3. točka izreka sklepa in odločbe). Tožena stranka je z odločbo z dne 11. 12. 2009, pritožbo revidentov zavrnila. Ugotovila je, da je izpodbijani upravni akt zakonit, vendar iz razloga, ker ni izpolnjen osnovni pogoj za obnovo postopka, to je obstoj dokončne odločbe.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi upravnega organa prve stopnje in razlogom tožene stranke. Sklicuje se na Zakon o graditvi objektov – ZGO in navaja, da sta lokacijsko in gradbeno dovoljenje prenehala veljati po samem zakonu, zato obnova postopka izdaje obeh dovoljenj ni dopustna, saj ni izpolnjen pogoj za uporabo tega izrednega pravnega sredstva, to je obstoj dokončne odločbe.

3. Revidenti v reviziji uveljavljajo revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Glede dovoljenosti revizije pa se sklicujejo na 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Predlagajo, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno obravnavo sodišču prve stopnje. Zahtevajo plačilo stroškov revizijskega postopka.

K 1. točki izreka:

4. Revizija ni dovoljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (prvi odstavek 83. člen ZUS-1). Da bi Vrhovno sodišče revizijo vsebinsko obravnavalo, mora revident ne samo izkazati izpolnjevanje enega od pogojev, navedenih v drugem odstavku 83. člena ZUS-1, ampak morajo biti izpolnjene tudi splošne procesne predpostavke, da je vložena pravočasno in po upravičeni osebi, da je popolna in da jo je vložila oseba, ki zanjo izkazuje pravni interes. Po določbi četrtega odstavka 83. člena ZUS-1 je namreč revizija vedno izključena, če jo vloži nekdo, ki zanjo nima pravnega interesa. Tako revizijo Vrhovno sodišče kot nedovoljeno zavrže (89. člen ZUS-1).

6. Obstoj pravnega interesa je torej ena izmed procesnih predpostavk za dovoljenost revizije, na katero pazi Vrhovno sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka. Pravni interes mora biti jasen, določen in neposreden, kar pomeni, da mora ugoditev reviziji revidentu predstavljati določeno konkretno pravno korist. 7. V obravnavani zadevi sta bili sporni dovoljenji za poseg v prostor, katerih obnovo so revidenti predlagali, izdani po določbah Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor – ZUN in Zakona o graditvi objektov – ZGO. Oba citirana zakona določata čas veljavnosti na njuni podlagi izdanih dovoljenj. Tako ZUN v 61. členu določa, da lokacijsko dovoljenje neha veljati, če v enem letu po njegovi pravnomočnosti ni bila vložena zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja, če je zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja pravnomočno zavrnjena ali če je gradbeno dovoljenje po zakonu prenehalo veljati. ZGO pa v 32. členu določa, da gradbeno dovoljenje neha veljati, če se graditev objekta ne začne v roku, ki je v njem določen.

8. Na podlagi izjave investitorice je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da se gradnja po spornih dovoljenjih ni začela v roku, določenem v gradbenem dovoljenju, in sta zato obe dovoljenji po samem zakonu prenehali veljati. Revidenti tega, da gradnja ni bila začeta v roku, ne izpodbijajo. V postopku je bilo tudi ugotovljeno in to izhaja tudi iz obeh upravnih dovoljenj v spisu, da sta se izdani dovoljenji nanašali na gradnjo objekta na zemljišču s parc. št. 15 k. o. ... Investitorica pa je objekt zgradila na zemljišču s parc. št. 16 k. o. ... Revidenti tudi tega dejstva v postopku niso prerekali.

9. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje po presoji Vrhovnega sodišča revidenti ne izkazujejo pravnega interesa za revizijo. Upravna akta, katerih obnovo postopka izdaje so revidenti zahtevali, sta namreč prenehala veljati po samem zakonu in tudi nimata več pravnih učinkov. Prav to pa je tudi končni pravni interes, ki ga s predlogom za obnovo postopka v obnovljenem postopku želijo doseči revidenti (prvi odstavek 270. člena ZUP). Ker sta upravna akta prenehala veljati po samem zakonu, je odpadla tudi pravovarstvena potreba revidentov. Revidenti pa si z revizijo, tudi če bi z njo uspeli, svojega pravnega položaja ne morejo več izboljšati. Zato revidenti ne izkazujejo pravnega interesa za revizijo. Njihov interes je le dejanske narave. Vrhovno sodišče je v več svojih sklepih (X Ips 1364/2005 z dne 15. 11. 2009, X Ips 911/2006 z dne 11. 11. 2009, X Ips 1733/2006 z dne 21. 4. 2010) že zavzelo stališče, da mora pravni interes v upravnem sporu vključevati interes za odpravo pravnih učinkov izpodbijanega akta. Če teh ni, pa preneha tudi pravovarstvena potreba za upravni spor. Zato je pravni interes stranke v takem upravnem sporu le dejanske in ne pravne narave. V obravnavani zadevi revidenti sicer izpodbijajo sklep o zavrženju predloga za uvedbo postopka obnove. Vendar, ker je sklep o uvedbi postopka obnove, sklep procesne narave, na podlagi katerega se v obnovljenem postopku odloči o veljavnosti izdanih upravnih aktov, je treba tudi pravni interes za obnovo postopka presojati v povezavi z učinki končne odločbe, izdane v obnovljenem postopku. Ker sta v obravnavani zadevi končni odločbi (lokacijsko in gradbeno dovoljenje) prenehali veljati po samem zakonu, si revidenti svojega pravnega položaja tako z dovolitvijo obnove kot z odločanjem v obnovljenem postopku ne morejo več izboljšati.

10. Na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča ne more vplivati zatrjevanje revidentov, da je investitorica izvedla gradnjo na drugem zemljišču. Taka gradnja je, glede na to, da zanjo niso bila izdana ustrezna dovoljenja, nezakonita in je predmet obravnave ustrezne inšpekcije oziroma eventuelnega novega postopka izdaje gradbenega dovoljenja za legalizacijo gradnje, kar pa ni predmet postopka, katerega obnovo so revidenti zahtevali. To pa velja tudi za izkop na zemljišču s parc. št. 15 k. o. ..., ki je bil izveden po tem, ko sta upravni dovoljenji za poseg v prostor prenehali veljati.

11. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1. K 2. točki izreka:

12. Ker revidenti z revizijo niso uspeli, sami trpijo svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).