Jedro

Tožnikov pooblaščenec ni upravičen do nagrade za udeležbo na vsakem naroku posebej, ampak je (ne glede na število narokov) upravičen le do ene nagrade za narok.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (v I/4 točki izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo razveljavilo oceno tožene stranke, izdane tožeči stranki dne 9. 1. 2009 (I/1 točka izreka). Ugotovilo je, da se tožeča stranka za delo pri toženi stranki v letu 2008 oceni z delovno uspešnostjo dobro (I/2 točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki izdati ustrezen sklep, s katerim oceni delovno uspešnost z oceno dobro, v roku 8 dni od izdaje sodbe sodišča prve stopnje, sicer takšen sklep nadomesti ta sodba, pod izvršbo (I/3 točka izreka). Poleg tega je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 790,44 EUR v roku 8 dni, potem roku pa z zakonskimi zamudnimi obresti, da ne bo izvršbe (I/4 točka izreka).

Tožeča stranka se je pritožila zoper sodbo v delu odločitve o stroških postopka (v I/4 točki izreka) iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava po določbi 3. točke 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno obračunalo pravdne stroške. Na zadnji glavni obravnavi je poleg ostalih stroškov priglasila še nagrado za zastopanje po pooblaščencu na narokih z dne 16. 12. 2009, 9. 2. 2010, 6. 4. 2010 in 18. 5. 2010. Zmotna je odločitev sodišča prve stopnje, ker mu je priznalo nagrado samo za en narok v višini 291,60 EUR. V Zakonu o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) ni nikjer določeno, da pripada odvetniku le nagrada za en narok glavne obravnave. Takšno razlogovanje bi bilo mogoče le v primeru, če bi bila o tem določba ustrezno normirana ter pojasnjena v opombah. Vsak narok za glavno obravnavo se namreč samostojno obračuna, pri čemer vseh opravljenih narokov ni mogoče šteti za enotno dejanje, ki bi bilo upoštevano znotraj ene nagrade. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni odločitev o stroških postopka tako, da jih prizna v višjem znesku, to je konkretno v višini 1.839,90 EUR.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo odločitev o stroških v izpodbijanem delu sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana odločitev pravilne dejanske in pravne razloge. Poleg tega sodišče prve stopnje tako v zvezi z izvedenim postopkom kot s sprejeto odločitvijo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na tožnikove pritožbene navedbe še odgovarja.

V konkretnem primeru gre za presojo pravilnosti priznane nagrade tožnikovemu pooblaščencu – odvetniku za zastopanje v prvostopenjskem postopku. Odvetnik je upravičen do plačila nagrade za svoje delo, ko izvrši vsa opravila, ki izhajajo iz pooblastilnega razmerja. V nagrado so tako vključene vse pravne aktivnosti odvetnika, razen zastopanje stranke na narokih, za kar prejme posebno nagrado. Zmotno je zavzemanje pritožbe, da je potrebno priznati tožnikovemu pooblaščencu nagrado za udeležbo na vsakem naroku posebej. Glede tega je bil ZOdvT sprejet z namenom določitve takšnega sistema nagrajevanje odvetniških storitev, ki bo odvetnike in stranke spodbujal k čim hitrejši rešitvi spora. Zato temelji ZOdvT na načelu opredelitve ene nagrade za vse vloge in ene nagrade za vse naroke (tako tudi Poročevalec DZ, št. 28/2008). V tej zvezi je v tarifi ZOdvT določena le ena nagrada za postopek, ena nagrada za narok in posebna nagrada za sporazum.

ZOdvT je tako kot eno izmed najpomembnejših novosti uvedel plačilo ene nagrade za opravo določenega sklopa enakovrstnih storitev v isti zadevi in ukinil nagrade za izvršitev vsakega posameznega opravila. Število posameznih pisanj oz. vlog ne vpliva na višino nagrade. Enako velja tudi za število posameznih narokov. Glavne tri nagrade so: nagrada za sporazum, nagrada za postopek in nagrada za narok. Zakon je s takšnim načinom uvedel načelo ene nagrade za izvedbo določene sklopa enakovrstnih storitev v isti zadevi, pri čemer predstavlja izjemo od tega načela le nagrada za narok v kazenskem postopku in postopku o prekrških. V navedenih dveh postopkih prejme odvetnik nagrado za vsak narok posebej, razen v predkazenskem postopku, kjer ga udeležba na največ treh narokih opravičuje zgolj do ene nagrade za narok. Definicija nagrade za narok v upravnem sporu, postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči, pravdnem, nepravdnem in v posebnih postopkih pa je opredeljena v 3. delu tarife (2. odst. opombe 3). Nagrada je enovita, ne glede na dejstvo, ali se je odvetnik udeležil enega ali več narokov. V kolikor bi bilo navedenemu drugače, bi zakonodajalec to izrecno zapisal, kot je to storil v obrazloženih primerih.

V skladu z navedenimi pravnimi razlogi je sodišče prve stopnje pravilno priznalo tožniku za zastopanje po pooblaščencu nagrado za opravljena pravna opravila, ki so bila potrebna, v kar spada tudi določitev ene nagrade za narok, ne glede na dejstvo, da se je v konkretnem sporu pooblaščenec udeležil več narokov glavne obravnave.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem delu (v I/4 točki izreka sodbe) potrdilo odločitev o stroških postopka (2. točka 365. čl. ZPP).