Jedro

Ker je tožena stranka kljub obstoju razlogov iz 1. odstavka 111. člena ZDR tožniku omogočila delo do izteka odpovednega roka, je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. S tem, ko mu je delo nalagala tudi po podaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je zanikala možnost obstoja okoliščin interesov iz 1. odstavka 110. člena ZDR, ki bi zahtevala takojšnje prenehanje delovnega razmerja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana delna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, dana tožniku dne 19. 9. 2006 nezakonita. Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 19. 10. 2006 ter še traja, zaradi česar je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo ter mu za obdobje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do prevzema nazaj na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter mu za to obdobje vpisati delovno dobo v delovno knjižico ter mu za ta čas obračunati bruto plačo v višini 533.469,00 SIT, od bruto zneska plačati vse prispevke in davke v skladu z veljavno zakonodajo ter mu izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega neto zneska do plačila, vse v 8 dneh. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 966,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper delno sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek oziroma da delno sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo izključno na oceno izpovedi prič, pri tem pa ni obrazložilo, zakaj naj bi bilo pričanje detektiva manj prepričljivo kot pričanje sina in sestre tožnika. Detektiv ni imel nobenega interesa, da ne bi resnično povzel dogajanja. Nasprotno pa je bila izpoved sina zelo neprepričljiva. Težko je verjeti, da sin, ki živi s starši, ne ve, kje se ti nahajajo dva tedna. Neprepričljiva je tudi izpoved priče sestre tožnika, saj ta ni vedela, kdaj je tožnik prišel k njej, niti koliko časa je pri njej ostal. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Navaja, da je sodišče pravilno zaključilo, da tožena stranka ni z gotovostjo ugotovila, kje se je nahajal tožnik v času bolniškega staleža. Prepričan je, da je izredna izpoved del šikanoznega ravnanja. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano delno sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Po določbi 6. alinee 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) je eden od razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na strani delavca, če ta v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije, ali če v tem času opravlja pridobitno delo ali brez odobritve pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja. 1. odstavek 110. člena ZDR določa, da je izredno mogoče odpovedati pogodbo o zaposlitvi le, če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka in ob izpolnitvi zahtev 2. odstavka 83. člena ZDR. 2. odstavek 110. člena ZDR določa, da mora izredno odpoved pogodbena stranka podati najkasneje v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala, da je bil tožnik v času bolniškega staleža v tujini, zato je zaključilo, da tožnik ni storil očitane kršitve, zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Po 1. odstavku 110. člena ZDR se lahko pogodba o zaposlitvi izredno odpove, če obstajajo razlogi, določeni z zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi za razliko od redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi opredeljuje tudi takojšnje prenehanje pogodbenega razmerja. Ta pogoj ni podan, če delodajalec kljub izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi omogoči delavcu nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Delodajalec s tem že sam, kljub obstoju razlogov za izredno odpoved, pritrdi možnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma pokaže interes za nadaljevanje, s tem pa ravna v nasprotju z institutom izredne odpovedi. Glede na dejstvo, da je tožena stranka omogočila tožniku ob izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi še odpovedni rok in mu delovno razmerje zaključila šele po poteku tega roka, je odločitev sodišča prve stopnje, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita, pravilna.

Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ne opredeljuje glede na ugotovitev, da niso bili izpolnjeni pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano delno sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik je priglasil stroške odgovora na pritožbo in ker odgovor ni doprinesel k razjasnitvi zadeve, je pritožbeno sodišče odločilo, da jih krije sam.