Jedro

Tožnik na zahtevo upravnega organa ni predložil dokazov, da izpolnjuje pogoje za pridobitev državljanstva. Zato je tožena stranka utemeljeno zavrnila njegovo prošnjo in je sodišče prve stopnje tako odločitev pravilno potrdilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 153/97-12 z dne 11.3.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS)) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 20.11.1996, s katero ta ni ugodila njegovi prošnji za sprejem v državljanstvo.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da tožnik ni izkazal vseh pogojev za pridobitev državljanstva z naturalizacijo po 10. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91, 30/91, 38/92, 13/94, v nadaljevanju ZDRS). Med ostalim ni izkazal, da izpolnjuje pogoj iz 3. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS, to je, da dejansko živi v Sloveniji 10 let, od tega neprekinjeno 5 let pred vložitvijo prošnje. Ta pogoj je eden najpomembnejših, saj dolžina prebivanja v Sloveniji šele omogoča presojo ostalih pogojev. Tožnik je izpolnjevanje navedenega pogoja v prošnji samo zatrjeval, ni pa o tem predložil in ne ponudil nobenih dokazil. Tožena stranka je tožnika po njegovem takratnem pooblaščencu, v skladu s 2. odstavkom 137. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP/86), večkrat pozvala, da to stori. Tožnik je predložil le najemno pogodbo, medtem ko ostalih zahtevanih podatkov kljub pozivom, ni posredoval. Tožena stranka je ravnala pravilno, ko je zbrala razpoložljive podatke, na njihovi podlagi pa je, tudi po presoji sodišča, lahko ugotovila samo to, da tožnik v Sloveniji dejansko ne prebiva in da torej pogoja za sprejem v državljanstvo RS iz 3. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS ne izpolnjuje. Ko tožnik v tožbi navaja okoliščine, zaradi katerih naj bi občasno bival v Nemčiji in s tem posredno zatrjuje, da dejansko prebiva v Sloveniji, v bistvu ponavlja navedbe iz prošnje za državljanstvo (ki jih na pozive tožene stranke ni dokazal) in za svoje trditve tudi v tožbi ne priloži in ne ponudi nobenih dokazov. Odločitev tožene stranke je pravilna in zakonita.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo uveljavlja pritožbena razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb postopka. Sodišče je bistveno kršilo določila postopka v upravnem sporu, ker ni opravilo glavne obravnave, ki je sam sicer ni izrecno zahteval, saj je štel, da dejansko stanje ni popolno oziroma pravilno ugotovljeno. S tem, ko je posredoval toženi stranki najemno pogodbo, ki izkazuje, da prebiva na naslovu, na katerem je prijavljen ter izjavo najemodajalca z dne 26.3.1993, da prebiva pri njem od leta 1988 dalje, je, po njegovem mnenju, pogoj iz 3. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS, izpolnjen. Dejstvo občasnega odhajanja na zdravljenje v tujino ne pomeni, da ne živi v Republiki Sloveniji. Po tej logiki si prosilec za sprejem v državljanstvo ne sme dovoliti niti nujnega zdravljenja ali dopustovanja v tujini.

Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno-, da -izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

V upravnem sporu se odloča o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov praviloma na podlagi dokazov, zbranih v upravnem postopku. V postopku, ki se uvede na zahtevo stranke zaradi določenega zahtevka, je stranka dolžna za svoje navedbe v zvezi z dejanskim stanjem, na katerega opira svoj zahtevek, navesti in ponuditi dokaze. Dokazno breme, ki hkrati pomeni skrb in odgovornost za uspeh dokazovanja, je na stranki. ZDRS ne ureja posledic, če stranka ne predloži dokazov, da izpolnjuje pogoje iz 10. člena, zato -se glede tega uporabljajo določbe ZUP. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, tožnik ni izkazal pogojev, ki jih predpisuje 10. člen ZDRS, in tudi na poziv tožene stranke v danem roku ni predložil vseh dokazov za postavljeni zahtevek. Zato je, kot je presodilo sodišča prve stopnje, tožena stranka pravilno ravnala po 3. odstavku 137. člena ZUP/86 ter na podlagi razpoložljivih podatkov ugotovila, da tožnik v Sloveniji dejansko ne prebiva. Po določbi 3. odstavka 137. člena ZUP/86 mora organ v primeru, če stranka v pozneje določenem roku ne predloži dokazov, postopek nadaljevati in v skladu s pravili postopka po materialnem predpisu odločiti o upravni stvari. Ker je v obravnavanem primeru ostalo določeno pravno pomembno dejstvo nedokazano, tudi po presoji pritožbenega sodišče, ni mogoče ugoditi strankinemu zahtevku, ki je po materialnem predpisu pogojen z zatrjevanim, vendar nedokazanim dejstvom.

Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne more vplivati tožnikov pritožbeni ugovor, da je toženi stranki predložil najemno pogodbo in izjavo najemodajalca, s čimer je po njegovem mnenju izkazan pogoj iz 3.točke 1. odstavka 10. člena ZDRS. Z najemno pogodbo se dokazuje izpolnitev pogoja iz 4. točke 1. odstavka 10. člena, (zagotovljeno stanovanje), ki ga mora oseba tudi izpolnjevati kot enega od ostalih osmih, kumulativno navedenih pogojev za pridobitev državljanstva z naturalizacijo. Po določbi 3. točke 1.odstavka 10. člena pa mora oseba izpolnjevati pogoj, da dejansko živi v Sloveniji 10 let, od tega neprekinjeno zadnjih 5 let pred vložitvijo prošnje. Pri ugotavljanju pogoja dejanskega življenja iz 3. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS, se na podlagi določbe 1. alinee 1. odstavka 2. člena Uredbe o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva RS z naturalizacijo (Uradni list RS,št. 47/94, v nadaljevanju uredba) kot prekinitev šteje daljša odsotnost iz Slovenije, ki se ne more šteti za turistično potovanje (to je odsotnosti nad 3 mesece) po določbi 2. odstavka 2. člena uredbe, pa se za prekinitev dejanskega življenja ne šteje, če je osebo poslala na zdravljenje v tujino slovenska organizacija. Glede na navedeno sta pritožbeni navedbi, ki se nanašata na zdravljenje in dopustovanje v tujini, neupoštevni.

Pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbeni ugovor, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu, ker ni odločalo na glavni obravnavi, ki je tožnik niti ni zahteval. Ker je sodišče prve stopnje presojalo zakonitost izpodbijanega upravnega akta na seji na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku (1. odstavek 51. člena ZUS), v obravnavanem primeru odločanje na glavni obravnavi ni bilo potrebno. To pa tudi ni vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.

Ker nista podana uveljavljana pritožbena razloga, ne razlogi na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.