Jedro

V skladu s 13. točko prvega odstavka 100. člena ZDR delavcu, ki mu je izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, le-to preneha z dnem dokončnosti sklepa o izrečenem disciplinskem ukrepu. Sklep tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnice ni postal dokončen, saj ga je tožena stranka sama spremenila in tožnici izrekla disciplinski ukrep javnega opomina. Zato tožnica ni upravičena do izplačila pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki jo je vtoževala na podlagi 29. člena KP za dejavnosti trgovine.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 4. in 5. tč. spremeni tako, da se glasi: "4. Zavrne se tožničin zahtevek za plačilo pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v višini 259.513,04 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.12.1999 do plačila.

5. Tožena stranka je dolžna tožnici v roku 8 dni pod izvršbo povrniti njene stroške postopka v znesku 64.398,50 SIT, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila." V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu (1. in 2. tč. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožnici za obdobje od 8.3.1999 do 15.7.1999 izplača prikrajšanje v plači v skupnem neto znesku 310.332,49 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamezne v izreku navedene mesečne razlike do plačila (1. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo, da za tožnico za čas od 8.3.1999 do 15.7.1999 vplača razliko med že vplačanimi prispevki za pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje ter zavarovanje za primer brezposelnosti in med prispevki, ki bi jih morala plačati zaradi izplačila razlike v plači po 1. tč. tožbenega zahtevka ter da odvede ustrezno razliko akontacije dohodnine (2. tč. izreka). Toženi stranki je tudi naložilo, da tožnici obračuna sorazmerni del regresa za leto 1998 v bruto znesku 51.000,00 SIT, od tega zneska odvede vse prispevke ter izplača neto regres z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31.12.1998 do plačila (3. tč. izreka) ter da tožnici plača pogodbeno kazen zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v višini 259.513,04 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.12.1999 do plačila (4. tč. izreka). Toženi stranki je nadalje naložilo, da tožnici povrne njene stroške postopka v višini 338.121,00 SIT v 8 dneh, v primeru zamude pa skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila (5. tč. izreka). Zavrnilo je tožničin zahtevek za plačilo odškodnine zaradi 13 dni neizkoriščenega letnega dopusta za leto 1998, v višini dnevne bruto plače tožnice z vsemi dodatki za vsak dan neizkoriščenega letnega dopusta z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.6.1999 dalje do plačila (1. tč. zavrnilnega dela izreka). Prav tako je zavrnilo tožničin zahtevek za obračun 101 nadure za mesec december 1998 v skupnem bruto znesku 79.425,00 SIT in 121 nadur za mesec februar 1999 v skupnem bruto znesku 73.958,00 SIT s plačilom vseh prispevkov in davkov od bruto zneskov ter izplačilom neto zneska za nadure za mesec december 1998 z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.1.1999 do plačila, za nadure za mesec februar 1999 pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.3.1999 do plačila (2. tč. zavrnilnega dela izreka), kakor tudi zahtevek za plačilo zakonitih zamudnih obresti od zneska 259.513,04 SIT za čas od 22.3.1999 do 12.12.1999 (3. tč. zavrnilnega dela izreka). S sklepom pa je sodišče prve stopnje ustavilo postopek glede tistega dela tožbe, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev nezakonitosti sklepa disciplinske komisije o prenehanju delovnega razmerja tožnice.

Zoper 1., 2., 4. in 5. tč. izreka izpodbijane sodbe se iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka. Navaja, da je potem, ko je tožnici izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja spremenila v disciplinski ukrep javnega opomina, tožnico pozvala nazaj na delo in ji za čas, ko ni delala, izplačala plačo po pogodbi o zaposlitvi, to je plačo za IV. tarifni razred. Sodišče prve stopnje naj bi neutemeljeno odločilo, da je tožena stranka tožnici dolžna izplačati še razliko do plače, kakršno je prejemal M. Š., ki je to delo opravljal potem, ko je tožnici prenehalo delovno razmerje. Tožnica je v pogodbi imela določeno osnovno plačo v višini izhodiščne plače za IV. tarifni razred, M. Š. pa je v pogodbi imel določeno izhodiščno plačo za VII. tarifni razred. Tožnica je v času, ko je bila v.d. poslovodje, prejemala bruto plačo v višini 115.200,00 SIT oz. neto 80.350,00 SIT in bi takšno plačo prejemala kot poslovodja tudi še naprej, če ne bi poslovodja postal M. Š., ki pa mu je bila v pogodbi določena drugačna, višja plača. Tožena stranka je zato ravnala pravilno, ko je tožnici za čas od 22.3.1999 do 15.7.1999 izplačala plačo v skladu s tožničino pogodbo o zaposlitvi. Sicer pa naj bi bila tožnica do razlike lahko upravičena le do 29.6.1999, saj je direktor tožene stranke takrat izdal sklep o njeni razporeditvi na delovno mesto prodajalke, ki je razvrščena v IV. tarifni razred. Sodišče prve stopnje je tožnici neutemeljeno dosodilo pogodbeno kazen za nezakonito prenehanje delovnega razmerja, saj takšna nezakonitost ni bila ugotovljena s pravnomočno odločbo, kakor to zahteva 29. člen Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije (Ur. l. RS št. 10/98, v nadaljevanju panožna kolektivna pogodba). Tožnica je umaknila zahtevek za ugotovitev nezakonitosti sklepa disciplinske komisije o prenehanju delovnega razmerja, komisija za pritožbe tožene stranke, ki je sicer ugodila tožničini pritožbi in disciplinski ukrep prenehanje delovnega razmerja spremenila v javni opomin, pa tudi ni ugotovila, da bi bilo prenehanje delovnega razmerja nezakonito. Tožnici pogodbena kazen ne bi pripadala niti v primeru, če bi bila pravnomočno ugotovljena nezakonitost prenehanja delovnega razmerja, saj naj bi z reintegracijo izgubila pravico zahtevati plačilo pogodbene kazni. Tožena stranka se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka, saj tožnica ni uspela z najmanj 30 % svojega zahtevka, česar ni mogoče opredeliti kot sorazmerno majhen del zahtevka.

Pritožba je delno utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99 in 96/2002) je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

S sklepom direktorja tožene stranke z dne 17.2.1999 (priloga B 27) je bila tožnica z delovnega mesta prodajalke razporejena na delovno mesto vršilke dolžnosti poslovodje diskonta H. v Ljubljani. Na tem delovnem mestu je bil zoper tožnico tudi uveden disciplinski postopek, zato je za sporno obdobje upravičena do razlike v plači za to delovno mesto. Res je sicer, da tožena stranka tožnici ob razporeditvi na delovno mesto vršilke dolžnosti poslovodje diskonta, ni na novo določila plače, vendar je iz pogodbe o zaposlitvi med toženo stranko in M. Š. z dne 24.3.1999 (priloga B 26) razvidno, da je delovno mesto poslovodje prodajalne v enoti H. v Ljubljani razvrščeno v VII. tarifni razred, kar pomeni, da bi tudi tožnica morala prejemati plačo za VII. tarifni razred, saj je bila razvrščena na to delovno mesto. Vršilec dolžnosti poslovodje ima enake pristojnosti kot poslovodja, zato mu gre tudi enaka plača. Tožena stranka se zato neutemeljeno sklicuje na določbo pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med tožnico in toženo stranko 1.1.1999 o tem, da je delovno mesto tožnice razvrščeno v IV. tarifni razred in IV. plačilni razred, saj se ta pogodba nanaša na delovno mesto prodajalke, tožnica pa je bila v spornem času razporejena na delovno mesto vršilke dolžnosti poslovodje prodajalne v enoti H..

Tožena stranka neutemeljeno navaja, da bi tožnici razlika v plači lahko šla kvečjemu do 29.6.1999, ko je bila s sklepom direktorja tožene stranke (priloga B 3) razporejena na delovno mesto prodajalke v enoti H. v Ljubljani, ki je razvrščeno v IV. tarifni razred in IV. plačilni razred. Tožena stranka je namreč spregledala, da z dnem izdaje sklep še ni postal dokončen, temveč je to postal šele s 15.7.1999, ko je potekel rok, v katerem bi tožnica zoper ta sklep lahko ugovarjala. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje tožnici razliko v plači pravilno dosodilo do 15.7.1999. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z osnovo, od katere je potrebno izračunati prikrajšanje tožnice v plači za čas od 8.3.1999 do 15.7.1999 in da tudi ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je tožnici dosodilo razliko med že prejeto plačo oziroma nadomestilom in plačo za VII. tarifni razred, kakršno bi prejemala na delovnem mestu vršilke dolžnosti poslovodje diskonta H. z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakomesečne razlike do plačila. Prav tako je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je toženi stranki naložilo, da za čas od 8.3.1999 do 15.7.1999 za tožnico vplača razliko med že vplačanimi prispevki za pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje ter zavarovanje za primer brezposelnosti in med prispevki, ki bi jih morala plačati zaradi izplačila razlike v plači po 1. tč. izreka izpodbijane sodbe ter da odvede ustrezno razliko akontacije dohodnine.

Pač pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je toženi stranki na podlagi 29. čl. panožne kolektivne pogodbe naložilo plačilo pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja tožnice. Pri tožnici sploh še ni prišlo do prenehanja delovnega razmerja, saj je tožena stranka tožnici 22.3.1999 izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja (priloga A 3) in v njem v skladu z zakonom izrecno navedla, da se izvrši z dnem dokončnosti. Tožnica je zoper ta sklep vložila ugovor, tožena stranka pa je o njem odločila šele 28.6.1999 tako, da je izpodbijani sklep spremenila in tožnici izrekla disciplinski ukrep javnega opomina. V skladu s 13. točko prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) delavcu, ki mu je izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, le-to preneha z dnem dokončnosti sklepa o izrečenem disciplinskem ukrepu. Sklep tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnice ni postal dokončen, saj ga je tožena stranka sama spremenila, zato tožnica tudi ni upravičena do izplačila pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. V skladu s citirano določbo panožne kolektivne pogodbe je namreč delodajalec v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja zaradi opustitve zakonsko predpisanih postopkov, kar je ugotovljeno s pravnomočno odločbo, dolžan delavcu poleg plače, ki bi jo prejel, če bi delal, izplačati tudi najmanj štiri povprečne mesečne plače družbe v zadnjih treh mesecih dela. Tožnici delovno razmerje v pravnem smislu sploh ni prenehalo, zato ni upravičena do prejema vtoževanega zneska iz naslova pogodbene kazni. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je toženi stranki naložilo, da tožnici izplača pogodbeno kazen zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v višini 259.513,04 SIT, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 4. tč. prvega odstavka 358. čl. ZPP izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek za plačilo pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.

Tožena stranka se utemeljeno pritožuje tudi zaradi odmere stroškov postopka, zlasti še ob dejstvu, da je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo del tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče uspeh tožnice v tem sporu ocenjuje kot polovičen (del zahtevka je bil le opisen), kar ob upoštevanju odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. čl. ZPP pomeni, da je tožnica upravičena do povrnitve polovice utemeljeno priglašenih stroškov, obenem pa je do enake povrnitve svojih utemeljeno priglašenih stroškov upravičena tudi tožena stranka. Sodišče prve stopnje je priglašene stroške tožnice pravilno odmerilo na znesek 338.121,00 SIT. Ob upoštevanju uspeha v tem sporu je tožnica upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 169.060,50 SIT.

Utemeljeno priglašeni stroški tožene stranke za zastopanje po odvetniku znašajo 2170 odvetniških točk (300 točk za odgovor na tožbo, 225 točk za vsako od pripravljalnih vlog, 150 točk za zastopanje na posameznem naroku, po 20 točk za vsake začete pol ure za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko ter 200 točk za čas, porabljen za zastopanjem na naroku 13.4.2000), kar ob vrednosti odvetniške točke v času odločanja sodišča prve stopnje 90,00 SIT znese 195.300,00 SIT. K temu je potrebno prišteti še potne stroške v višini 5.000,00 SIT, stroške priče v višini 7.149,00 SIT ter takso za odgovor na tožbo v višini 1.875,00 SIT. Pritožbeno sodišče pa ni moglo priznati priglašenih pisarniških stroškov, saj ti niso bili z ničemer izkazani, kakor tudi ne priglašene nagrade za končno poročilo in potrdilo pravnomočnosti, saj je nagrada za tovrstna opravila že zajeta v nagradi za zastopanje. Celotni utemeljeno priglašeni stroški tožene stranke tako znašajo 209.324,00 SIT, kar ob upoštevanju njenega uspeha v tem sporu pomeni, da je tožena stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 104.662,00 SIT.

Po kompenzaciji zneskov, ki sta jih stranki dolžni povrniti druga drugi se pokaže, da je tožena stranka tožnici dolžna povrniti stroške postopka v višini 64.398,50 SIT. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 358. čl. ZPP izpodbijano sodbo v odločitvi o stroških postopka spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v navedenem znesku.

V preostalem, to je glede odločitve o plačilu razlike v plači za obdobje od 8.3.1999 do 15.7.1999 (1. tč. izreka) in v odločitvi o vplačilu prispevkov in davkov od navedene razlike (2. tč. izreka) pa je pritožbeno sodišče na podlagi 353. čl. pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da nista podana uveljavljana pritožbena razloga, kakor tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.