Jedro

Ker so določila sporazuma, sklenjenega med tožnico in toženko o prenehanju delovnega razmerja, o tem, da so z dnem podpisa sporazuma med strankama urejene vse medsebojne pravice in obveznosti, jasne, tožnica ni upravičena do regresa za letni dopust, saj se je s podpisom temu odpovedala.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnice, da ji je tožena stranka dolžna plačati regres za letni dopust za leto 1995 v znesku 120.037,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.7.1995 dalje do plačila, kot tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka. Nadalje je odločilo, da je tožnica dolžna toženi stranki plačati stroške postopka v znesku 31.945,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.5.1997 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.

Tožnica se je pritožila zoper sodbo iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava po določilih 2. in 3. tč. 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, ki se v RS uporablja kot republiški predpis). Navaja, da je sklepala sporazum v prepričanju, da ji bodo s strani tožene stranke tudi v nadaljevanju priznane vse pridobljene pravice iz delovnega razmerja. Če je kasneje dobila že poravnano plačo za zadnji mesec dela, meni, da je tako upravičena tudi do izplačila pripadajočega regresa za letni dopust. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo bistvenega namena sklepanja sporazuma, ki je bil predvsem v skrajšanju odpovednega roka, kot tudi iz razloga njene nove zaposlitve. Na drugi strani pa tožena stranka ni nikoli zanikala svoje obveznosti, temveč ji je le obljubljala zaostala izplačila iz delovnega razmerja, pri zadnji plači pa celo odtegnila neplačano trgovsko blago in jo pozvala na vrnitev jezikovnega slovarja. To pomeni, da stranki v času sklepanja sporazuma nista imeli dokončno urejenih medsebojnih pravic in obveznosti, zaradi česar je v celoti upravičena do plačila vtoževanega zahtevka. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da njenemu zahtevku v celoti stroškovno ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v sporu pravilno ugotovilo odločilna dejstva in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni storilo bistvenih kršitev postopka iz določila 2. odst. 354. čl. ZPP, na katere je dolžno pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP). Zato v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja: Iz pismenega sporazuma, ki sta ga stranki sklenili dne 26.2.1996 izhaja, da tožnici preneha delovno razmerje pri toženi stranki z dnem 29.2.1996, kot tudi nadalje navedba o sporazumu pogodbenih strank, da so z dnem podpisa sporazuma urejena vsa njuna medsebojna razmerja.

Gre torej za zapis volje strank o nadaljnjem statusu tožničinega delovnega razmerja ter ureditvi medsebojnih pravic in obveznosti.

Glede tega so določila sporazuma jasna in ne nakazujejo na nikakršna nasprotja. Takšen sporazum pa nima zgolj procesno pravnih učinkov, temveč ima tudi naravo civilne pogodbe, za katero veljajo pravila o obligacijskih razmerjih. V skladu z določilom 99. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89, ki se v RS uporablja kot republiški predpis) se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo in samo v primeru, če niso povsem jasno izražena, je potrebno iskati skupen namen pogodbenih strank in določila razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča iz konkretnega sporazuma ne izhaja nikakršen dvom glede resničnosti zapisanih dejstev, saj je namen pogodbenih strank v sporazumu jasno določen, zaradi česar ni podanih nikakršnih razlogov, da bi se v sporu še ugotavljal pravi nagib njegove sklenitve oz. dodatno razčiščevala dejstva o namenu nadaljnje poravnave medsebojnih pravic in obveznosti. Poleg tega tožnica ni dokazala, da je utegnila skleniti sporazum v zmoti ali pod vplivom morebitne grožnje, sile in prevare oz., da je bila pri podpisovanju sporazuma v opravičljivi zmoti, kar vse bi lahko utemeljevalo njegovo izpodbojnost. Ob tem pa dejstvo, da je tožena stranka poravnala tožnici plačo za zadnji mesec dela, na plačilo vtoževanega regresa za letni dopust ne more imeti nikakršnega vpliva. Zato iz teh razlogov pritožba tožnice ni utemeljena.

Ker pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v celoti potrdilo izpodbijano sodbo (368. čl. ZPP).

Tožnica je v zvezi s pritožbo priglasila stroške. Ker z njo ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da sama trpi svoje pritožbene stroške (1. odst. 166. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).