Jedro

Tožeča stranka ni zatrjevala, da bi kadarkoli toženi stranki izročila ločene načrte za elektro inštalacije. Pritožnik ne izpodbija te izrecne ugotovitve sodišča in ne trdi, da bi ločene načrte elektro inštalacij toženi stranki kadarkoli predložil. Trditveno in dokazno breme, da je mape projektov za elektro inštalacije izročila toženi stranki, je na tožeči stranki. Za uspeh bi morala trditi in dokazati, da je mape projektov za elektro inštalacije izročila toženi stranki in da so bila v te mape projektov vključena tudi vsa elektro inštalaterska dela, česar pa ni zmogla. Sodišče je zato pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo pogodbene kazni zaradi zamude pri izvedbi elektro inštalaterskih del.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo pogodbene kazni v višini 6.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka) in odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka (II. točka).

2. Iz vseh pritožbenih razlogov se pritožuje tožeča stranka in predlaga, da se sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi oz. se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da sodišče ni povedalo, katere predlagane dokaze je zavrnilo in je zgolj pavšalno obrazložilo zavrnitev dokazov. Če bi sodišče vpogledalo v spis I P 000/2015, kot je bilo predlagano, bi bila trditvena podlaga ustrezna za ugoditev tožbenemu zahtevku. Ker ni jasno katere trditve in dokazi so narekovali zavrnitev tožbenega zahtevka, ravnanje sodišča ni bilo skladno s prvim odstavkom 287. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), kar je vplivalo na pravilnost sodbe, ki se je ne da preizkusiti, podana pa je tudi bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje glede predmeta pogodbe. Zapis pogodbe v točkah 2. in 3. negira zaključek, da elektro in strojne instalacije, glede katerih naj bi bila tožena stranka v zamudi, niso del pogodbe. Določila pogodbe se uporabljajo, kot se glasijo, če so sporna, pa je treba iskati skupen namen pogodbenikov. Iz zapisa pogodbe je jasno, da je bila predmet pogodbe izgradnja hiše po projektu 12/13 ..., načrtu A. A. in po vseh pripadajočih mapah projektov (inštalacij), tako da bo stanovanjska hiša funkcionalno usposobljena, s čimer je bil tudi jasno izražen namen pogodbe. Hiša, ki ni priključena v elektro omrežje, ni funkcionalna. Vsebina klavzule »ključ v roke« je bila izgradnja funkcionalne stanovanjske hiše. Tožena stranka ni nikoli trdila, da inštalacij ni izdelala, ker ni imela tovrstnih map projektov. Ker gre za pogodbo s klavzulo »ključ v roke«, ni jasno, zakaj je sodišče ugotovilo, da predmet pogodbe ni celoten objekt, ampak samo posamezne vrste gradbenih del. Tožeča stranka je toženi stranki plačala celotni znesek še pred dokončanjem del na izrecno prošnjo tožene stranke, ki je bila v finančni stiski. Dodatnih 5.000,00 EUR tožeča stranka ni plačala za izvedbo elektroinštalacij, ampak za dodatna dela (vgradnjo peči), ki niso bila predmet pogodbe. Tudi ni res, da je bilo to plačilo pogoj za nadaljevanje del na inštalacijah, saj je tožena stranka z njimi začela že pred tem, ni pa jih dokončala, ker ni plačevala delavcev. Če elektroinštalacije ne bi bile vključene v pogodbena dela, tožena stranka ne bi zahtevala predračuna od podizvajalcev za celotne instalacije. Dodatna dela v zvezi z lopo je tožeča stranka naročila preden je prišla tožena v zamudo, zato ni neživljenjsko, da so bila dodatno naročena. Sodba, na katero se sklicuje sodišče, arbitrarno deli instalacije na grobe in finalne. Za to ni podlage v pogodbi.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obrazložitev izpodbijane sodbe glede zavrnitve dokaznih predlogov je sicer skromna, vendar po oceni pritožbenega sodišča zadostna, da omogoča preizkus sodbe. Dokazni predlogi, ki jih je sodišče kot nepotrebne zavrnilo, so predlogi tožeče stranke za zaslišanje prič B. B., C. C. in D. D. ter vpogled v vloge in dokazne predloge v spisu I P 000/2015 Okrožnega sodišča v Novi Gorici. Glede slednjega pritožbeno sodišče poudarja, da mora pri dokaznem predlogu za vpogled v drug spis stranka določno navesti, katero listino naj sodišče vpogleda, kaj s tem dokazuje ter kako bi izvedba tega dokaza vplivala na rezultat postopka.1 Ker tožeča stranka tem standardom ni zadostila (da bi, ne zatrjuje niti v pritožbi), je bil dokazni predlog utemeljeno zavrnjen. Za razsojo je ključno, katera gradbena dela so bila predmet pogodbe med pravdnima strankama. Za ugotavljanje navedenega zaslišanje projektanta, izvajalcev del ali drugih oseb, ki niso sodelovale oziroma bile prisotne pri dogovarjanju in sklepanju pogodbe (da so bile, nihče ne zatrjuje), ni primeren dokaz. Prvo sodišče je sicer zapisalo, da so neizvedeni dokazi nepotrebni, kar pa ne vpliva na pravilnost odločitve, da dokazov ne bo izvedlo. Kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP ni izkazana, ker neizvedba zaslišanj predlaganih prič ni mogla vplivati na odločitev. Pri zavrnitvi dokaznih predlogov tudi ni podana pomanjkljivost, zaradi katere se sodba ne bi mogla preizkusiti. Nosilni del določbe 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je prvi del, po katerem gre za absolutno bistveno kršitev tedaj, če so pomanjkljivosti sodbe take, da je ni mogoče preizkusiti (ugotoviti, ali ima upoštevne pomanjkljivosti ali ne). Če ima sodba sicer pomanjkljive razloge, ki pa vendarle omogočajo njen preizkus, ne gre za postopkovno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339.2

6. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo za razsojo ključno vprašanje, to je za kakšen obseg del tožene stranke sta se pravdni stranki dogovorili. Sodišče ni vezano na poimenovanje pogodbe s strani pogodbenih strank, temveč njegova presoja za kakšno pogodbo gre temelji na vsebini sklenjenega dogovora.3 Pogodba o izgradnji stanovanjske hiše s klavzulo »ključ v roke«, ki sta jo sklenili pravdni stranki, po svoji vsebini ni pogodba »ključ v roke« po 659. členu Obligacijskega zakonika (OZ). Ta določa, da če vsebuje gradbena pogodba določilo “ključ v roke” ali kakšno drugo podobno določilo, se izvajalec samostojno zavezuje, da bo izvedel skupaj vsa dela, ki so potrebna za zgraditev in uporabo nekega celotnega objekta. Za opredelitev pravne narave pogodbe »ključ v roke« je bistvena značilnost, da ista oseba (izvajalec) s pogodbo prevzame obveznost izdelati projekt in obveznost izvedbe del po tem projektu.4 V konkretnem primeru sta se pogodbeni stranki dogovorili, da bo izvajalec (tožena stranka) za naročnika (tožečo stranko) zgradil stanovanjsko hišo po predloženih načrtih in mapah projektov, ne pa tudi za izdelavo projekta. Glede na pogodbena določila ni mogoče pritrditi tožeči stranki, da je bil predmet pogodbe celoten objekt oz. zgraditev stanovanjske hiše, funkcionalno usposobljene za bivanje, saj so bila predmet pogodbe le v njej določno navedena dela.

7. Treba je odgovoriti na vprašanje, ali se je tožena stranka zavezala tudi za izvedbo elektro inštalaterskih del, glede katerih je tožeča stranka zatrjevala zamudo in posledično zahtevala plačilo pogodbene kazni. Pritožba pravilno opozarja, da se določila pogodb uporabljajo, kot se glasijo, sporne določbe pa se razlagajo skladno z namenom pogodbenih strank (82. člen OZ). Pogodba v 2. točki določa: »Predmet te pogodbe je izgradnja stanovanjske hiše na parc. št. 000/7 k.o. ..., ID znak ... Izvajalec prevzame izgradnjo stanovanjske hiše na predmetni nepremičnini po projektu št. 12/13, evidentiran pri E. d. o. o., vključno z vsemi pripadajočimi mapami projektov, še posebej z izvedbenim načrtom, ki ga je izdelal A. A. s. p. in je sestavni del pogodbe.« Gre za dovolj jasno pogodbeno določilo, da ne terja razlage vsebine, pač pa se uporabi, kot se glasi.

8. Elektro inštalaterska dela niso izrecno zapisana kot pogodbena dela, niti niso vključena v projektu št. 12/13, evidentiranem pri E. d. o. o, niti v izvedbenem načrtu, ki ga je izdelal A. A. s. p. Pogodba med gradbena dela vključuje tudi dela po drugih »pripadajočih mapah«. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da tožeča stranka ni niti zatrjevala, da bi kadarkoli toženi stranki izročila ločene načrte za elektro inštalacije (12. točka). Pritožnik ne izpodbija te izrecne ugotovitve sodišča in ne trdi, da bi ločene načrte elektro inštalacij toženi stranki kadarkoli predložil. Navaja le, da tožena stranka ni trdila, da inštalacij ni izdelala, ker ne bi imela tovrstnih map projektov. Trditveno in dokazno breme, da je mape projektov za elektro inštalacije izročila toženi stranki, je na tožeči stranki (7. člen ZPP). Za uspeh bi morala trditi in dokazati, da je mape projektov za elektro inštalacije izročila toženi stranki in da so bila v te mape projektov vključena tudi vsa elektro inštalaterska dela, česar pa ni zmogla.

9. Glede na obrazloženo je sodišče pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo pogodbene kazni zaradi zamude pri izvedbi elektro inštalaterskih del. Druge pritožbene navedbe, ki izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje, glede na pojasnjeno materialno pravo, določila konkretne pogodbe in pravila o dokaznem bremenu na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ne morejo vplivati, zato pritožbeno sodišče nanje ne bo podrobneje odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10. Ker niso podani ne v pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi, ne razlogi, na katere je dolžno višje sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP).

1 Sodba II Ips 196/2008 z dne 1. 10. 2009. 2 VSRS Sodba III Ips 75/2015 z dne 19.9.2017. 3 VSL sodba II Cp 2446/2015 z dne 25.11.2015. 4 Gl. komentar dr. N. Plavšak k 659. členu v: Obligacijski zakonik s komentarjem, (posebni del), GV Založba, Ljubljana 2004.