Jedro

Navedba, da listina ne izvira od osebe, ki je v njej navedena kot izdajatelj, predstavlja razlago, kaj je kriva listina, kar je potrebno v opisu dejanja konkretizirati. Zakonski znak krive listine opisujejo druga dejstva in okoliščine, v obravnavanem primeru ponarejeni podpisi in skenirani žig.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 270,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Celju je obsojenega M. P. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo v trajanju enega leta. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka v znesku 393,26 EUR ter sodno takso. Višje sodišče v Celju je zavrnilo pritožbo obsojenčevih zagovornikov kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso.

2. Zoper pravnomočno sodbo so obsojenčevi zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP in 28. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave), zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe, to je kršitve 355. člena ZKP ter 22. in 29. člena Ustave. Vrhovnemu sodišču so predlagali, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa se zavzemajo za razveljavitev sodb sodišč prve in druge stopnje ali pa samo sodbe višjega sodišča ter za vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Vrhovna državna tožilka je v pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, ocenila, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj kršitve zakona, ki jih uveljavlja, niso podane.

4. Obsojenec in zagovorniki se o odgovoru državne tožilke niso izjavili.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev odločb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

6. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

7. Zagovorniki v zahtevi navajajo, da je podana kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, saj je bil zakon kršen v vprašanju, ali je dejanje, ki je predmet obtožbe, kaznivo dejanje. Trdijo, da v opisu dejanja v pravnomočni sodbi niso z dejstvi in okoliščinami konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja ponarejanja listin z izvršitveno obliko, uporaba krive listine, saj ni konkretizirano, da je bila listina kriva. Po oceni vložnikov zahteve je v opisu dejanja, v katerem je navedeno v abstraktnem delu opisa: „ker je krivi listini uporabil kot pravi“ in nato v konkretnem delu opisa: „tako, da je v mesecu januarju 2008, na sedežu D. v Celju vložil prošnjo za kredit, na kateri je bil ponarejen podpis vodje oddelka za računovodstvo in finance B. L. in direktorja P. S. PE Celje S. Z. ter z računalniško opremo skeniran pečat P. S., d. o. o., Celje, številka 4.1 in priložil upravno izplačilno prepoved s ponarejenima podpisoma vodje oddelka za računovodstvo in finance B. L. in direktorja P. S. PE Celje S. Z. ter z računalniško opremo skeniran pečat P. S., d. o. o., Celje, številka 4.1 in takšni listini uporabil kot pravi za pridobitev kredita“, opisano le, da sta na inkriminiranih listinah ponarejena podpisa vodje oddelka L. in direktorja pošte S. Z. ter skenirana žiga pošte. Navajajo, da opis dejanja, ki ne vsebuje tudi navedbe, da podpisa in žig ne izvirajo od osebe, ki je na listinah navedena kot izdajatelj le-teh, ne vsebuje zakonskih znakov obsojencu očitanega kaznivega dejanja in je v opisu izostala konkretizacija zakonskega znaka kriva listina. Zato bi bilo treba obsojenca oprostiti obtožbe iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP.

8. Zagovorniki se ne strinjajo z razlogi v sodbi višjega sodišča, ki je odgovorilo na enake pritožbene navedbe. Točko 6 obrazložitve sodbe razumejo tako, da je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je v opisu dejanja naveden abstraktni del, to je zakonski opis kaznivega dejanja ponarejanja listin in da pojem krive listine smiselno izhaja iz določb KZ-ja, na podlagi česar je zaključilo, da je očitek o krivi listini v opisu dejanja dovolj razumljiv. Navajajo, da morajo biti v opisu dejanja navedeni konkretno vsi zakonski znaki in da zakonskega znaka ne more nadomestiti le povzemanje abstraktnega opisa očitanega kaznivega dejanja.

9. Višjemu sodišču očitajo, da je storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je v točki 6 obrazložitve sodbe zapisano, da je v konkretnem delu opisa dejanje konkretiziran zakonski znak krive listine „da naj bi bili inkriminirani listini ustvarjeni s ponarejenim podpisom in skeniranjem pečatov izdajatelja“. Zagovorniki menijo, da je sodišče druge stopnje v krivdoreku „dodalo“ odločilno dejstvo, ki predstavlja zakonski znak obsojencu očitanega kaznivega dejanja - to je krivo listino. Obrazložitev sodbe višjega sodišča je po prepričanju zagovornikov v nasprotju z izrekom sodbe sodišča prve stopnje in je zato podana zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka. Navedeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka pa je pritožbeno sodišče storilo tudi z zapisom v obrazložitvi „... da res sicer v opisu kaznivega dejanja ni zapisano, da podpisi in pečata na listinah ne izvirajo od oseb, ki so na njih navedene kot izdajatelj ...“, in nato v nadaljevanju „...s tem, ko je torej v opisu dejanja konkretizirano, da sta bili predmetni listini ustvarjeni s ponarejanjem podpisov in skeniranje pečatov izdajatelja ...“. Višje sodišče je z obrazložitvijo, ko je najprej o zakonskem znaku kaznivega dejanja ponarejanja listin zapisalo, da v krivdoreku ni opisan zakonski znak kriva listina, nato pa v nadaljevanju, da je ta zakonski znak kaznivega dejanja opisan, prišlo v nasprotje in s tem storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

10. Kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena KZ stori tisti, kdor napravi krivo listino ali predrugači pravo listino z namenom, da bi se taka listina uporabila kot prava, ali kdor krivo ali predrugačeno listino uporabi kot pravo. Kriva listina je listina, ki ne izvira od osebe, ki je na njej navedena kot izdajatelj, pri čemer ni pomembna resničnost vsebine listine. Kot je poudarilo že sodišče druge stopnje, je po sedmem odstavku 126. člena KZ listina vsako pisanje, nosilec podatkov ali drug predmet, primeren in namenjen za dokaz kakšnega dejstva, ki ima vrednost za pravna razmerja. Listina je namenjena dokazovanju, pri čemer je dokazna vrednost odvisna od vsebine konkretne listine (materialna dokazna moč) in od pristnosti listine (formalna dokazna moč). Zagovorniki v zahtevi napačno interpretirajo opis dejanja in odgovore višjega sodišča na pritožbene navedbe, ki so bile vsebinsko enake, kot navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti. Pritožbeno sodišče je pravilno poudarilo, da je najprej v opisu dejanja povzet abstraktni dejanski stan, abstraktni del opisa, ki ga zagovorniki ponavljajo v zahtevi za varstvo zakonitosti in da je v nadaljevanju v konkretnem delu opisa abstraktni dejanski stan konkretiziran. Pritožbeno sodišče je navedlo konkreten del opisa dejanja v točki 6 obrazložitve sodbe (zagovorniki ga povzemajo v zahtevi za varstvo zakonitosti). Ta del opisa dejanja pa določno opisuje, da listine ne izvirajo od izdajatelja. V opisu dejanja ni potrebno še dodatno navesti, da listina ne izvira od izdajatelja, če je slednje opisano s konkretnimi dejstvi in okoliščinami, kot v obravnavanem primeru. Dejstvo, da listina ne izvira od izdajatelja je označeno z navedbo, da so bili na listinah ponarejeni podpisi vodje oddelka za računovodstvo in finance B. L. in direktorja P. S. PE Celje S. Z. ter da je bil z računalniško opremo skeniran pečat P. S., d. o. o., Celje številka 4.1. Navedba, da je bil podpis ponarejen in da je bil pečat skeniran z računalniško opremo, konkretizira zakonski znak kriva listina, to je, da listina ne izvira od osebe, ki je v njej navedena kot izdajatelj. Navedba, ki jo citirajo zagovorniki, da listina ne izvira od osebe, ki je v njej navedena kot izdajatelj, predstavlja razlago kaj je kriva listina, kar je potrebno v opisu dejanja konkretizirati. Sam „pristavek“, kot ga imenujejo zagovorniki, da listina ne izvira od osebe, ki je na njen navedena kot izdajatelj, ne konkretizira zakonskega znaka kriva listina, ampak ta zakonski znak opisujejo druga dejstva in okoliščine, v obravnavanem primeru ponarejeni podpisi in skenirani žig P. S. To so odločilne okoliščine, ki opisujejo zakonski znak - kriva listina ter opisujejo, da listina ni bila pristna, saj ni izhajala od upravičenega izdajatelja. Abstraktni zakonski znak ponarejanja listin - kriva listina - je tako dovolj označen z dejstvi in okoliščinami in navedbe v opisu dejanja, da so bili podpisi ponarejeni in da je bil žig pošte skeniran, predstavljajo zadostno konkretizacijo abstraktnega dejanskega stanju iz zakonskega opisa kaznivega dejanja, kar je pojasnilo že pritožbeno sodišče v točki 6 sodbe. Uveljavljana kršitev kazenskega zakona po navedenem ni podana.

11. Neutemeljeno zagovorniki očitajo višjemu sodišču, da je storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Med izrekom sodbe in obrazložitvijo sodbe višjega sodišča pri utemeljevanju, da kršitev kazenskega zakona ni bila storjena, ni neskladja. Sodišče druge stopnje ni dodalo nobenega odločilnega dejstva h krivdoreku, kar zatrjujejo vložniki, saj v opis dejanja ni poseglo. Z navedbo, da sta bili inkriminirani listini ustvarjeni s ponarejenim podpisom in skeniranjem pečatov izdajatelja, pa je le pojasnilo zakonski znak kaznivega dejanja ponarejanja listin - kriva listina, da listina ne izvira od izdajatelja. Sodišče druge stopnje se tudi ni „sklicevalo na abstrakten del opisa dejanja“, ampak je pojasnilo zgradbo opisa dejanja v sodbenem izreku, da je v uvodnem delu zapisan abstraktni dejanski stan, to je zakonski tekst kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena KZ, ki pa je opisan v konkretnem delu opisa dejanja, kar je bilo že pojasnjeno v točki 9. Opis kaznivega dejanja v sodbi (1. točka prvega odstavka 359. člena ZKP) mora vsebovati zakonske znake kaznivega dejanja, čas in kraj storitve, predmet, na katerem in sredstva, s katerim je bilo storjeno kaznivo dejanje in druge okoliščine, ki so potrebne, da se kaznivo dejanje kar najbolj natančno označi. Takšen opis dejanja omogoča obdolžencu učinkovito obrambo, torej da natančno ve, kaj je predmet obtožbe. Opis dejanja v izpodbijani pravnomočni sodbi vsebuje konkretizacijo vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 256. člena KZ. Obdolžencu je bil predmet postopka in dokazovanja znan, omogočal mu je konkretno obrambo v zvezi z očitkom, da je uporabil krivi listini (obdolženec je tudi v tej smeri podal zagovor). Zato tudi ni mogoče pritrditi zagovornikom, da opis dejanja ni zadostil standardu, ki je potreben, da se kaznivo dejanje čim bolje označi in da naj bi prišlo do kršitve 29. in 22. člena Ustave, kot je mogoče razumeti navedbe v zahtevi.

12. Neutemeljene pa so tudi navedbe zagovornikov, da naj bi sodišče druge stopnje z navedbami, ki jih iztrgajo iz konteksta obrazložitve sodbe, prišlo samo s seboj v nasprotje. V sodbi je namreč ugotovilo in obrazložilo, da je v opisu dejanja konkretiziran znak kaznivega dejanja ponarejanja listin - kriva listina. Nasprotja, ki ga zatrjujejo vložniki v sodbi sodišča druge stopnje ni. Vložniki neutemeljeno zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

13. Zagovorniki zatrjujejo, da sodba nima razlogov o obsojenčevem subjektivnem odnosu do dejanja. Menijo, da je sodišče prve stopnje navedlo le dejstva v obrazložitvi sodbe in da iz teh dejstev ni mogoče sklepati niti, da naj bi obsojenec vedel, da sta na inkriminiranih listinah ponarejena podpisa S. Z. in L. ter skeniran žig pošte, niti tega, da sta sporni listini krivi listini, ki ju je uporabil in da je ravnal z direktnim naklepom. Navajajo, da obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje o tem, da naj bi obsojenec vedel, da uporablja krivi listini, temelji na pridobitvi prave kreditne pole, vsebine le-te in vsebin inkriminirane kreditne pole, zavedanju obsojenca, da je bil v pravi kreditni poli opisan njegov dolg do Zavarovalnice Triglav, v inkriminirani kreditni poli pa ta dolg ni bil vpisan, ter na sklepanju sodišča prve stopnje, da je obsojenec od neznane osebe in na neznan način pridobil krive pole. Zagovorniki tudi ocenjujejo, da je sodišče druge stopnje s trditvami, o katerih se obsojenec ni mogel izjasniti: „da je obsojenec videl pravi rokopis Skerbiševe, prava podpisa L. in S. Z., prave pečate ter zapis o dolgu do zavarovalnice“, česar sodišče v postopku ni ugotavljalo in v tej smeri ni izvajalo nobenih dokazov, utemeljilo subjektivnega odnosa do dejanja. Očitek, da naj bi obsojenec videl prave podpise, pravi rokopis in prave žige se je pojavil prvič v sodbi sodišča druge stopnje, kar je tudi v nasprotju z določbo prvega odstavka 355. člena ZKP. Obsojencu je bila zato kršena pravica do izjave, ki izhaja iz 22. člena Ustave in iz 29. člena Ustave in je bila kršena tudi njegova pravica do poštenega sojenja.

14. V točki 17 sodbe je sodišče prve stopnje navedlo dejstva in okoliščine, na podlagi katerih je sklepalo o zavedanju obsojenca, da gre za krive listine in o njegovem naklepu. Presojalo je tudi obsojenčev zagovor, v katerem je povedal, da je kuverto, ki je bila zanj puščena pri vratarju z listinami za kredit, odprl in pogledal izpolnjene kreditne pole. Zagovor obsojenca je sodišče prve stopnje ocenilo na podlagi presoje izpovedb prič (točke 12 do 15 sodbe). Ugotovilo je, da je obsojenec vedel, da kreditne pole, ki jih je predložil banki, ne odražajo dejanskega stanja in niso te, katere je prejel (sodišče je v navedenih točkah ugotovilo kaj so vsebovale izpolnjene pole, ki jih je obsojenec prejel) od svojega delodajalca in mu jih je v zaprti kuverti izročila njegova partnerka A. S. Sodišče je obsojenčevo vedenje in njegov subjektivni odnos do dejanja presojalo tudi na podlagi dejstva, da obsojenec ni prvič zaprosil za kredit, ampak da je kreditne pole že večkrat dobil v izpolnitev, kar je sam povedal v svojem zagovoru in kar so potrdile zaslišane priče. Sodišče je sklepalo o odločilnem dejstvu, da je obsojenec vedel, da so listine krive in da na njih ni podpisov L. niti S. Z., prav tako pa da je bil na njih odtisnjen žig z Ink-jet tiskalnikom in da je takšne listine uporabil za najetje kredita. Obrazložilo je obsojenčev interes, da predloži takšne (krive) listine, saj je, če bi predložil Delavski hranilnici kreditne pole, v katerih je bil vpisan tudi njegov dolg do Zavarovalnice Triglav (ugotovljeno je bilo, da ta dolg v kreditne pole, ki jih je predložil ni bil vpisan), tvegal, da mu kredit ne bo odobren. Sodišče prve stopnje je tako v točki 17 navedlo razloge za sklep o obsojenčevi zavesti, da so listine, ki jih je uporabil, krive in o obsojenčevem subjektivnem odnosu - direktnem naklepu - do dejanja.

15. Sodišče druge stopnje je v točki 8 sodbe pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje. V točki 8 ni zapisalo novih dejstev, kar zatrjujejo zagovorniki, ampak je na podlagi presoje v sodbi sodišča prve stopnje poudarilo, da se je obsojenec seznanil z vsebino pravih listin, da je videl pravi rokopis S. in prave podpise L. in S. Z. ter prave pečate (stran 5 sodbe sodišča druge stopnje). Gre za dejstva, ki so bila ugotovljena v postopku pred sodiščem prve stopnje in ki jih je sodišče prve stopnje v sodbi obrazložilo na podlagi ocene izvedenih dokazov. Ne gre za novote, o katerih se obsojenec ni mogel izjaviti. Sodišče druge stopnje je, ko je pritrdilo razlogom sodbe sodišča prve stopnje, poudarilo, da je bilo na podlagi presoje izpoved prič N. S., B. L., S. Z. in na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca za preiskave pisav in dokumentov D. K. z vso gotovostjo ugotovljeno, da sta bili listini krivi in da je sodišče v točki 17 sodbe prišlo do logičnega zaključka, da je obsojenec vedel, da uporablja krivi listini kot pravi, za pridobitev posojila, ter da je bil z vsebino pravih listin seznanjen. Vrhovno sodišče ugotavlja, da so v pravnomočni sodbi o odločilnem dejstvu, to je o obsojenčevem zavedanju, da uporablja krivi listini in o njegovem subjektivnem odnosu do dejanja navedeni relevantni razlogi, zato bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ni podana.

16. Pritožbeno sodišče z obrazložitvijo, v kateri je pojasnilo svoje stališče do navedb v pritožbi, in je pritrdilo razlogom sodbe sodišča prve stopnje, ni kršilo načela neposrednosti, saj ni ugotovilo novih dejstev oziroma dejstev, ki v postopku pred sodiščem prve stopnje niso bila znana in presojena. Tako tudi ni kršilo obsojenčevih pravic iz 22. in 29. člena Ustave, to je pravice do izjave, in ni kršilo določbe prvega odstavka 355. člena ZKP.

17. Ker kršitve iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, ki jih uveljavljajo zagovorniki, niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

18. Odločba o stroških postopka temelji na določbi 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo po tarifnih številkah 7111, 71113 in 7152 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah ter ob upoštevanju trajanja in zahtevnosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer.