Jedro

Ugotovitev nižjih sodišč, da sta se tožnik in toženec hkrati fizično spopadla (začela pretep skupaj) in da je tožnik utrpel telesne poškodbe v posledici takega spopada, je utemeljevala na nižjih stopnjah sprejeti sklep, da sta oba v enaki meri odgovorna za tožnikovo nezgodo in nastalo škodo in da je toženec zato dolžan povrniti tožniku le polovico nastale škode. Taka odločitev ima podlago v prvem odstavku 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) po katerem mora povzročitelj povrniti drugemu tisto škodo, za katero ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde, in na prvem odstavku 192. člena ZOR, po katerem ima oškodovanec pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine, kadar je tudi sam kriv, da je nastala škoda.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki v enaki meri odgovorni za škodo, ki jo ima tožnik zaradi poškodbe, ki jo je utrpel pri medsebojnem spopadu s tožencem ter je tožencu naložilo, da mora povrniti tožniku 1/2 nastale škode (600.000,00 SIT za telesne bolečine, 200.000,00 SIT za strah, 800.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in 185.396,00 SIT za premoženjsko škodo, kar znese skupaj 1,785.396,00 SIT) v znesku 892.698,00 SIT. Višji zahtevek za zmanjšanje življenjskih aktivnosti pa je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je pritožbama obeh pravdnih strank delno ugodilo ter je na toženčevo pritožbo zavrnilo odškodninski zahtevek za strah, na tožnikovo pritožbo pa je zvišalo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti za 150.000,00 SIT ter v posledici tega naložilo tožencu, da mora povrniti tožniku skupaj 867.698,00 SIT odškodnine. V preostalem delu pa je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo kot neutemeljeni.

Iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka je vložil revizijo toženec, ki je predlagal, da naj se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se tožnikov zahtevek v celoti zavrne ali pa naj se sodba razveljavi. Po revizijskih izvajanjih je za nezgodo in škodo odgovoren sam tožnik, ker je povzročil spor s tožencem. Če se je tožnik poškodoval pri ruvanju s tožencem, ruvanje pa ni klasični pretep, za poškodbo toženec ne more biti odgovoren. Podrejeno ugovarja tudi višini prisojene odškodnine. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka pa vidi revident v tem, da je sodišče prve stopnje kot okrajno sodišče obravnavalo pravdo še naprej, čeprav je tožnik v določeni fazi postopka zvišal zahtevek na vrednost preko 2,000.000,00 SIT in ga zatem znižal na 2,000.000,00 SIT. Meni, da sodišče prve stopnje ne bi smelo zadeve obravnavati, tožnik pa ne zniževati zahtevka.

Revizija je bila v skladu z določilom 390. člena Zakona o pravdnem postopku (naprej ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena.

Toženec je opisno uveljavljal bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 4. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, do katere pride v primeru, če je sodišče odločilo o tožbenem zahtevku iz stvarne pristojnosti višjega sodišča. Po presoji revizijskega sodišča ta kršitev ni bila zagrešena. Tožnik je po podatkih spisa sicer zvišal tožbeni zahtevek na 2,485.396,40 SIT (to je na vrednost, zaradi katere bi bila podana stvarna pristojnost okrožnega sodišča glede na določilo točke II. prvega odstavka 101. člena Zakona o sodiščih) vendar je še pred odločanjem sodišča skrčil tožbeni zahtevek na 2,000.000,00 SIT, ki je glede na tako vrednost spornega predmeta spadal v stvarno pristojnost okrajnega sodišča, ki je v zadevi tudi postopalo. Sodišče prve stopnje je tako obravnavalo spor iz svoje pristojnosti in ne iz stvarne pristojnosti okrožnega sodišča. V okviru uradoma naloženega preizkusa pa revizijsko sodišče ni ugotovilo, da bi bila zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Revizija zato v smeri postopkovnih kršitev ni utemeljena.

Ugotovitev nižjih sodišč, da sta se tožnik in toženec hkrati fizično spopadla (začela pretep skupaj) in da je tožnik utrpel telesne poškodbe v posledici takega spopada, je utemeljevala na nižjih stopnjah sprejeti sklep, da sta oba v enaki meri odgovorna za tožnikovo nezgodo in nastalo škodo in da je toženec zato dolžan povrniti tožniku le polovico nastale škode. Taka odločitev ima podlago v prvem odstavku 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) po katerem mora povzročitelj povrniti drugemu tisto škodo, za katero ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde, in na prvem odstavku 192. člena ZOR, po katerem ima oškodovanec pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine, kadar je tudi sam kriv, da je nastala škoda. Po presoji revizijskega sodišča sta sodišči nižjih stopenj vse ugotovljene okoliščine dogodka pravno pravilno ocenili ter ni utemeljena toženčeva revizija v smeri drugačne porazdelitve odgovornosti za nastalo škodo.

Tožnik je pri nezgodi utrpel trojni zlom desnega gležnja z izpahom, v bolnici se je zdravil od 9. do 14. maja 1993, osteosintetični material pa je bil odstranjen 11.8.1993. Med zdravljenjem je trpel 3 dni hude telesne bolečine, 3 tedne srednje ter zatem lažje, ki se občasno še pojavljajo, med zdravljenjem je nosil bergle 4 mesece in pol, bil desetkrat rentgeniziran. Po končanem zdravljenju so ostale posledice, ki predstavljajo zmanjšanje življenjske aktivnosti (ne more dalj časa hoditi, ne opravljati del, ki so zvezana z daljšo hojo in podobno in kar predstavlja po oceni izvedenca 20% okvaro zdravja). Na podlagi takih ugotovitev sta sodišči nižjih stopenj določili odškodnino za telesne bolečine v višini 600.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti po korekciji na drugi stopnji pa 950.000,00 SIT, kar z upoštevanjem odškodnine za premoženjsko škodo 185.396,00 SIT znaša skupaj 1,735.396,00 SIT, polovico pa 867.698,00 SIT. Taka odškodnina je po presoji revizijskega sodišča v skladu z določili 200. in 203. členov ZOR in nikakor ni previsoka. Revizijsko sodišče sprejema tudi razloge sodišč nižjih stopenj, da ugotovljene okoliščine niso dajale podlage za znižanje odškodnine v smislu 191. člena ZOR, ker sta ugotovili, da je toženec povzročil škodo naklepno.

Ker glede na spredaj obrazloženo toženčeva revizija ni bila utemeljena, jo je revizijsko sodišče zavrnilo na podlagi določila 393. člena ZPP.