Jedro

V skladu s 75. členom ZPIZ-1 se invalidska pokojnina za invalidnost, ki je posledica bolezni ali poškodbe izven dela, odmeri od pokojninske osnove v odstotku, določenem glede na dopolnjeno pokojninsko dobo na način, kot je opredeljen v 50. členu istega zakona in brez znižanja glede na starost. Pokojninska dajatev se v skladu z ZPIZ-1 v določenih odstotkih od pokojninske osnove odmeri glede na dopolnjeno pokojninsko dobo, kadar je vzrok invalidnosti bolezen ali poškodba izven dela. Na isti način se odmeri tudi tedaj, kadar je invalidnost pri določenem zavarovancu posledica obeh vzrokov, kot v konkretnem primeru. Ker dejstvo, da invalidnost III. kategorije 50 % zaradi bolezni in 50 % zaradi poškodbe izven dela, ne pogojuje drugačne % odmere delne invalidske pokojnine, kot je bila priznana z izpodbijanim posamičnim upravnim aktom, je pritožba v tej smeri neutemeljena.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbene zahteve na odpravo odločb št. ... z dne 21. 1. 2013 in št. ... z dne 7. 11. 2012 (o odmeri delne invalidske pokojnine) ter št. ... z dne 22. 1. 2013 in št. ... z dne 26. 11. 2012 (v zvezi s pravico do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu), ker je presodilo, da so izpodbijani posamični upravni akti pravilni in zakoniti. Posledično je zavrnilo odmero delne invalidske pokojnine glede na oba vzroka invalidnosti, in sicer 50 % zaradi bolezni in 50 % zaradi poškodbe izven dela, ter vtoževano pravico do nadomestila plače za čas čakanja na na drugo delovno mesto od 27. 9. 2012 dalje (I. točka izreka). Hkrati je izreklo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo je tožnik po pooblaščenem odvetniku vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Na podlagi pravnomočne sodne odločbe je odmerjena delna invalidska pokojnina, pri kateri ni upoštevano dejstvo, da je vzrok njegove III. kategorije invalidnosti 50 % bolezen in 50 % poškodba izven dela. Glede na to okoliščino je bilo predlagano angažiranje izvedenca finančne stroke, ki bi izdelal nov izračun tudi ob upoštevanju te okoliščine. Meni, da se sodbe sodišča prve stopnje ne da preizkusiti v 6. točki obrazložitve zaradi zapisa, da različnost vzrokov na odmero ne vpliva, čeprav za takšen zaključek ni bil izveden noben dokaz.

Vztraja, da mu gre tudi pravica do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu, saj je bil v III. kategorijo invalidnosti razvrščen že 27. 2. 1998. V izpodbijani odločbi z dne 26. 11. 2012 naj bi bilo zmotno navedeno, da je delovni invalid III. kategorije od 1. 3. 2008 dalje. Sicer pa je bilo o navedeni pravici odločeno po predpisu, ki je veljal v času odločanja, in ne v času nastanka invalidnosti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe. Izdana je ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadalj. ZPP) na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti do zatrjevane kršitve iz 14. točke 339. člena istega zakona, kot bo obrazloženo v nadaljevanju. Sodba je utemeljena s prepričljivimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, temveč na pritožbena izvajanja dodaja zlasti naslednje: - K pritožbi v delu, ki se nanaša na odmero delne invalidske pokojnine V obravnavani zadevi gre za presojo pravilnosti in zakonitosti drugostopenjske odločbe z dne 22. 1. 2013 o zavrnitvi pritožbe zoper prvostopenjski posamični upravni akt z dne 7. 11. 2012. Z njim je bila namreč tožniku - delovnemu invalidu III. kategorije 50 % zaradi posledic bolezni in 50 % zaradi poškodbe izven dela, priznana pravica do delne invalidske pokojnine v znesku 285,45 EUR na mesec od 27. 9. 2012 dalje.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek na njuno odpravo zaradi zahtevane odmere glede na oba vzroka invalidnosti utemeljeno zavrnilo, saj je pravilno presodilo, da sta izpodbijana posamična upravna akta o odmeri denarne dajatve glede na vzroka invalidnosti III. kategorije, pravilna in zakonita. Ni namreč dvoma, da so bile s sodno odločbo Ps 3207/08 z dne 9. 11. 2010, potrjeno s sodbo Psp 8/2011 z dne 2. 3. 2011 zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja tožniku na temelju III. kategorije invalidnosti od 1. 3. 2008 dalje zaradi posledic poškodbe izven dela 50 % in 50 % zaradi posledic bolezni, priznane nove pravice iz invalidskega zavarovanja. Priznana je bila pravica do dela na drugem delu z dodatnimi omejitvami ter časovno razbremenitvijo na 4 ure dnevno s pravico do delne invalidske pokojnine. Glede pravice do delne invalidske pokojnine je bilo odrejeno, da o odmeri in izplačevanju odloči tožena stranka s posebno odločbo in prav slednja posamična upravna akta sta predmet presoje v tem sodno socialnem sporu.

Pravnomočno ugotovljena vzroka III. kategorije invalidnosti zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja od 28. 2. 2008, ne pogojujeta drugačne odločitve od izpodbijane, kot zmotno meni tožeča stranka. V skladu s 75. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1) se namreč invalidska pokojnina za invalidnost, ki je posledica bolezni ali poškodbe izven dela, odmeri od pokojninske osnove v odstotku, določenem glede na dopolnjeno pokojninsko dobo na način, kot je opredeljen v 50. členu istega zakona in brez znižanja glede na starost. Navedeno pomeni, da se pokojninska dajatev v skladu z ZPIZ-1 v določenih odstotkih od pokojninske osnove odmeri izključno glede na dopolnjeno pokojninsko dobo, kadar je vzrok invalidnosti bolezen ali poškodba izven dela. Na isti način se odmeri tudi tedaj, kadar je invalidnost pri določenem zavarovancu posledica obeh vzrokov, kot v konkretnem primeru.

Odstotkovna odmera invalidske pokojnine od pokojninske osnove je seveda drugačna, kadar je vzrok invalidnosti poškodba pri delu ali poklicna bolezen (74. člen ZPIZ-1), oz. če gre za kombinirane vzroke (77. člen ZPIZ-1). Vendar pa takšno dejansko stanje v predmetni zadevi ni podano.

Ker torej dejstvo, da invalidnost III. kategorije 50 % zaradi bolezni in 50 % zaradi poškodbe izven dela, ne pogojuje drugačne % odmere delne invalidske pokojnine, kot je bila priznana z izpodbijanim posamičnim upravnim aktom, je pritožba v tej smeri popolnoma neutemeljena. Odmera delne invalidske pokojnine glede na oba vzroka tožnikove invalidnosti, v okoliščinah konkretnega primera pomeni le vprašanje pravilne uporabe materialnega prava in ne morebitne nepopolne ali nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, ki bi ga bilo potrebno razčiščevati z izvedenstvom finančne stroke. Iz navedenega razloga je sodišče prve stopnje takšni dokazni predlog utemeljeno zavrnilo in iz istih razlogov tudi pritožbene navedbe v tej smeri ne morejo biti uspešne.

Kljub zmotnemu zapisu o enakem izračunu invalidske pokojnine, ko je vzrok invalidnosti bolezen in/ali poškodba pri delu (čeprav bi v 6. tč. obrazložitve moralo biti pravilno zapisano - poškodba izven dela), sodba sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Navedeno očitno pisno napako je v skladu s 328. členom ZPP mogoče kadarkoli popraviti.

- K pritožbi v delu, ki se nanaša na pravico do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu Z izpodbijanim delom sodbe je nadalje zakonito zavrnjen tudi tožbeni zahtevek na odpravo drugostopenjske odločbe z dne 22. 1. 2013 o zavrnitvi pritožbe zoper prvostopenjski posamični upravni akt z dne 26. 11. 2012 o zavrnitvi zahteve za priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na drugo delovno mesto.

V okoliščinah konkretnega primera se namreč ni mogoče uspešno sklicevati na odločbo št. ... z dne 27. 2. 1998, s katero je bil tožnik prvič razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, s pravico do zaposlitve na drugo ustrezno delo z določenimi omejitvami od 25. 2. 1998 dalje, in s katero je bilo hkrati izrečeno, da bo o pravici in višini nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev na drugo ustrezno delo zaradi manjše plače odločeno s posebnima odločbama. Že načeloma namreč na podlagi invalidnosti pridobljena pravica traja, dokler traja stanje invalidnosti, na podlagi katere je bila določena pravica pridobljena. Če pa v stanju invalidnosti nastanejo spremembe, zaradi katere določena pravica preneha ali se spremeni, ta preneha ali se spremeni s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe (163. člen ZPIZ-1).

Ker so bile tožniku prav zaradi sprememb v invalidnosti z že citirano sodno odločbo pravnomočno priznane nove pravice iz invalidskega zavarovanja od 1. 3. 2008 dalje, ni več nobene zakonske niti dejanske podlage za vtoževano pravico do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu. Sicer pa ZPIZ-1 pravice do navedene denarne dajatve več sploh ne zagotavlja. V materialnopravnem predpisu, ki ga je v konkretnem primeru edino mogoče uporabiti, ni zakonske podlage za drugačno odločitev od izpodbijane. Zato je pritožba tudi v tej smeri morala ostati brezuspešna.

Zaradi vsega obrazloženega je bilo v skladu s 353. členom ZPP potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje.