Jedro

Verbalne žaljivke, provokativna dejanja, zmerjanje in le enkratni fizični napad sosedov Srbov na prvega tožnika, Albanca na Kosovu, ki je napad prijavil policiji, ki je uvedla preiskavo, ne pomenijo preganjanja, ki se je kot pravni standard uveljavil v upravno-sodni praksi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 23.8.2006; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnike oprostilo plačila sodnih taks. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi določbe 2. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil) zavrnila prošnje tožnikov za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljene in odločila, da morajo zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe. Tožena stranka je na podlagi izjav tožnikov v njihovi prošnji za priznanje azila ugotovila, da tožnikom, Albancem s Kosova, v njihovi izvorni državi ne grozi preganjanje, kot se je kot pravni standard izoblikovalo v upravno sodni praksi in kot ga opredeljuje tudi Direktiva Sveta EU, št. 2004/83/EC z dne 29.4.2004 (Direktiva). Nadlegovali naj bi jih sosedi Srbi, ki so prvega tožnika tudi pretepli, česar sprva ni prijavil policiji. Le en fizični napad, verbalne žaljivke, provokativna dejanja in zmerjanja, ki pa niso prerasla v večje nasilje in trajno oziroma nepretrgano fizično trpljenje, po presoji tožene stranke ni preganjanje, zaradi katerega bi tožniki lahko bili deležni mednarodne zaščite v obliki azila. Poleg tega so izjave prvega tožnika in druge tožnice kronološko neskladne, neskladne so tudi izjave glede prijave nadlegovanja policiji. Zato po oceni tožene stranke tožnika neutemeljeno zatrjujeta, da bi bila njuna varnost in življenje ob povratku na Kosovo ogroženi ali da jima s strani države in drugih varnostnih organizacij ne bi bila nudena ustrezna zaščita. Glede na dejstvo, da so v času obnove hiše bili nastanjeni v južnem delu Kosovske Mitrovice, kjer niso imeli težav, pa bi si lahko poiskali tudi notranjo zaščito v katerem izmed drugih krajev v izvorni državi, kjer ne bi bili tarča nadlegovanja in preganjanj.

Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi strinja s stališčem tožene stranke, da je podan razlog za zavrnitev prošenj za azil kot očitno neutemeljenih, ker je že iz prošenj tožnikov očitno, da jim v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu ZAzil. V upravno sodni praksi se je na podlagi Direktive izoblikoval pravni standard preganjanja. Razlogi in okoliščine, ki so jih tožniki v prošnjah za azil navedli kot razloge za zapustitev izvorne države po presoji sodišča prve stopnje ne pomenijo preganjanja v smislu ZAzil, saj je prvi tožnik utrpel le en primer fizičnega napada, kar je prijavil policiji, ki pa je dejala, da se preiskava nadaljuje. To pomeni, da mu pomoč državnih organov ni bila odtegnjena. Sodišče prve stopnje se tudi strinja z oceno tožene stranke, da bi glede na življenje v južnem delu Mitrovice tožniki lahko poiskali v delu svoje izvorne države mirno naselitev, kar je po 1. odstavku 8. člena Direktive lahko razlog za odločitev, da prosilec ne potrebuje mednarodne zaščite. Obrazložilo je tudi svoje stališče glede predloga tožnikov za opravo glavne obravnave, saj tožniki niso predložili nobenih dokazov, ki bi lahko kakorkoli vplivali na drugačno vsebino njihovih prošenj za azil. Tožniki v pritožbi zoper sodbo uveljavljajo vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlagajo, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi. Menijo, da odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna. Večkrat so navedli, da so izvorno državo zapustili zaradi maltretiranja s strani Srbov. Tožniki so muslimanske veroizpovedi, po narodnosti pa Albanci. Imajo velike težave s Srbi, ki so dnevno hodili mimo njihovega doma, bodisi z živino ali pa na lov ali ribolov. Pred približno dvema mesecema so tožnika vpričo otrok in žene močno pretepli zaradi njegove albanske narodnosti. Dogodke je prijavil na policiji v Mitrovici, kjer pa so mu rekli, da se preiskava nadaljuje. Že v času vojne pa so jim Srbi požgali hišo. Prvostopno sodišče jih ni zaslišalo, s čemer je kršilo načelo zaslišanja in bi pritožbeno sodišče že zaradi tega moralo izpodbijano sodbo razveljaviti.

Tožena stranka in državni pravobranilec RS kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožbeno sodišče pa se strinja tudi z razlogi izpodbijane sodbe.

V obravnavani zadevi je sporno, ali so tožniki bili z zatrjevanim nasiljem oziroma maltretiranjem Srbov zaradi njihove albanske narodnosti in muslimanske veroizpovedi preganjani v bližini Mitrovice na Kosovu v toliki meri, da bi bili lahko deležni mednarodne zaščite v obliki azila. Pritožbeno sodišče poudarja, da tožniki niti ne zatrjujejo, da bi bili trajno in sistematično maltretirani, saj navajajo le enkratni fizični napad na prvega tožnika, ostali dogodki pa so ostali na ravni nadlegovanj. Prav tako jim država oziroma policija ni odrekla pomoči. Ker ne gre za trajno in sistematično preganjanje, ki bi ga izvajali državni organi oziroma, ki bi ga država dopuščala oziroma ne bi preprečevala, tudi po presoji pritožbenega sodišča manjkajo v obravnavani zadevi osnovni elementi preganjanja, kot se je kot pravni standard uveljavilo v upravno sodni praksi in ki bi bilo lahko tudi razlog za podelitev mednarodne zaščite v obliki azila v Republiki Sloveniji. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča bila odločitev sodišča prve stopnje in pred tem že tožene stranke o zavrnitvi prošnje tožnikov na podlagi določbe 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil pravilna in zakonita, s tem pa je bilo pravilno uporabljeno tudi materialno pravo.

Na pravilnost odločitve tudi ne more vplivati dejstvo, da tožniki v azilnem postopku niso bili zaslišani in da sodišče prve stopnje ni opravilo glavne obravnave. V obravnavani zadevi je tožena stranka že na podlagi podatkov iz prošenj tožnikov za priznanje azila v Republiki Sloveniji lahko utemeljeno sklepala, da obstoji eden od razlogov iz 2. odstavka 35. člena ZAzil, na podlagi katerega lahko tožena stranka odloči v pospešenem azilnem postopku, v katerem pa razlogov za azil po določbi 2. odstavka 1. člena ZAzil niti ni več potrebno presojati in zato tožnikov tudi ni bilo treba zaslišati. Ker pa tožniki niti v tožbi niso navedli oziroma predložili dokazov, na podlagi katerih bi bilo možno ugotoviti drugačno dejansko stanje, dejstvo, da sodišče prve stopnje ni opravilo glavne obravnave, ni vplivalo na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Zato ne obstoji uveljavljani pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 4. odstavka 72. člena ZUS.

Pritožbeni razlog nepopolne oziroma nepravilne ugotovitve dejanskega stanja pritožbeno sodišče ni obravnavalo, saj je ta pritožbeni razlog dopustno uveljavljati le tedaj, kadar sodišče samo ugotavlja dejansko stanje, česar pa v obravnavanem primeru ni storilo. Zato ta pritožbeni razlog na podlagi določbe 5. odstavka 72. člena ZUS ni dopusten.

Ker ne obstojijo uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče RS kot pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.