Jedro

Tožeča stranka bi morala izkazati z listinskimi dokazi verjetnost nastanka težko popravljive škode, kar pa je v konkretnem primeru ostalo v celoti neizkazano. Tega ne more izkazati le z navedbo listin, ne da bi jih predložila prvostopnemu sodišču na podlagi 1. odstavka 69. člena ZUS.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, opr. št. U 98/2001-6 z dne 22.2.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče zavrnilo zahtevo tožeče stranke z dne 14.2.2001, da se do izdaje pravnomočne sodne odločbe odloži izvršitev odločbe Davčnega urada K. z dne 18.9.2000, po kateri se tožeči stranki kot davčnemu zavezancu v postopku inšpiciranja zakonitosti in pravilnosti obračunavanja in plačevanja davkov in drugih dajatev od 1.1.1997 dalje nalaga plačilo glavnice v skupnem znesku 10.497.121,00 SIT z zamudnimi obrestmi, in da se ustavi postopek prisilne izterjave. Tožeča stranka je sicer dne 16.1.2001 vložila tožbo na podlagi 26. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS), ker tožena stranka ni odločila o pritožbi, ki jo je tožeča stranka vložila zoper navedeno prvostopno odločbo z dne 18.9.2000. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa se prvostopno sodišče sklicuje na določbi 2. odstavka 30. člena in 1. odstavka 69. člena ZUS.

Prvostopno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka verjetnost nastanka težko popravljive škode v zahtevi za izdajo začasne odredbe utemeljuje le z navedbo podatkov, ki pa jih z ničemer ne izkazuje. Zahtevi namreč niso predložene listine, na katere se tožeča stranka sklicuje in jih kot priloge svoje vloge tudi navaja. Ker verjetnost nastanka težko popravljive škode ostaja v celoti neizkazana, je prvostopno sodišče zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe.

Tožeča stranka v pritožbi zoper izpodbijani sklep prvostopnega sodišča ponavlja navedbe v zahtevi za izdajo začasne odredbe. Navaja, da zahtevi za izdajo začasne odredbe res ni priložila v njej navedenih dokazov, jih je pa navedla ter jih nesporno priložila upravnemu organu od katerega je zahtevala odložitev izvršbe. Listin ni predložila v skladu s 5. odstavkom 28. člena ZUS, ki določa, da je treba tožbi v izvirniku ali v prepisu v celoti ali v izvlečkih priložiti listine, ki se nanašajo na zadevo, kolikor niso že v upravnem spisu. Ker se listine kot dokazna sredstva že nahajajo v upravnem spisu, jih zahtevi za izdajo začasne odredbe ni priložila. Določba 29. člena ZUS ureja primer, ko je tožba nepopolna in nerazumljiva, zaradi česar zahteva predsednik senata od tožnika, naj v določenem roku odpravi pomanjkljivosti, pri čemer mora biti tožnik poučen, kako naj jih odpravi in tudi opozorjen na posledice, če ne bi ustregel tej zahtevi. V konkretnem primeru ni bila pozvana, da dostavi v zahtevi za izdajo začasne odredbe navedene listine.

Predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijani sklep ter ugodi njeni zahtevi za izdajo začasne odredbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev prvostopnega sodišča je pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče soglaša z razlago prvostopnega sodišča, da tožeča stranka verjetnost nastanka težko popravljive škode, ki jo v zahtevi za izdajo začasne odredbe utemeljuje le z navedbo podatkov, kar ponavlja v pritožbi, z ničemer ne izkazuje. Zahtevi namreč niso predložene listine, na katere se tožeča stranka sklicuje in jih kot priloge svoje vloge tudi navaja. Zato je prvostopno sodišče utemeljeno zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe.

Določba 2. odstavka 30. člena ZUS namreč predpisuje, da organ, ki je pristojen za izvršbo, odloži na tožnikovo zahtevo izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršbo prizadela tožniku težko popravljiva škoda, odložitev pa ne nasprotuje javni koristi, in tudi ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda. Po tej določbi mora tožnik izkazati, da bi se njemu z izvršitvijo akta prizadela težko popravljiva škoda. Tega ne more izkazati le z navedbo listin, ne da bi jih predložil prvostopnemu sodišču na podlagi 1. odstavka 69. člena ZUS. Sicer pa sama tožeča stranka v pritožbi navaja, da navedenih listinskih dokazov ni predložila prvostopnemu sodišču, kar bi morala storiti, ampak jih je predložila prvostopnemu upravnemu organu, od katerega je zahtevala odložitev izvršitve.

Uporaba določb 5. odstavka 28. člena in 29. člena ZUS v konkretnem primeru ne pride v poštev, saj gre za določbi, ki se nanašata na tožbo in ne na zahtevo za izdajo začasne odredbe, v zvezi s katero se uporabljajo določbe 2. odstavka 30. člena in 1. odstavka 69. člena ZUS. Po teh določbah, ki veljajo za zahtevo za izdajo začasne odredbe, pa bi tožeča stranka morala izkazati z listinskimi dokazi verjetnost nastanka težko popravljive škode, kar pa je ostalo v celoti neizkazano. Zato je prvostopno sodišče pravilno in zakonito odločilo, da se zahteva za izdajo začasne odredbe zavrne.

Glede na navedeno niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.