Jedro

Odmena odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Ugotavljanje uspeha pravdnih strank ob odločanju o stroških.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu in odločitvi o stroških delno spremeni tako, da sta prvotoženec in drugotoženka dolžna tožeči stranki solidarno plačati še nadaljnjih 500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2013 dalje do plačila ter ji solidarno povrniti namesto zneska 224,68 EUR znesek 1.978,23 EUR stroškov pravdnega postopka.

II. Nadaljnja pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh prvemu in drugi toženki povrniti pritožbene stroške v znesku 311,05 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 24. 4. 2017 razsodilo: - pod točko I izreka delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in prvotožencu in drugotoženki naložilo, da tožniku v 15 dneh solidarno plačata odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo v znesku 8.635,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2013 dalje, to pa na TRR pooblaščenca tožnika; - pod točko II izreka tretji toženki naložilo, da tožniku v 15 dneh plača 56,92 EUR z zakonskimi zamudnim obrestmi od 22. 7. 2013 dalje, vse pa na TRR pooblaščenca tožnika; - pod točko III izreka je zavrnilo presežni tožbeni zahtevek tožnika; - pod točko IV izreka odločilo, da sta prvotoženec in drugotoženka dolžna tožniku solidarno povrniti stroške pravdnega postopka v višini 224,68 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku izpolnitvenega roka dalje.

2. Zoper sodbo se je pritožil tožnik. S pritožbo je izpodbijal zavrnilni del sodbe glede zavrnitve zahtevka za nepremoženjsko škodo v znesku 5.500,00 EUR s pripadki in odločitev o stroških (torej odločitev pod točko III in IV izreka sodbe). V pritožbi je uveljavljal pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, da se njegovi pritožbi ugodi in sodba v izpodbijanem delu spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku tožnika ugodi še za nadaljnjih 5.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2013 dalje, prvotožencu in drugotoženki pa naloži v plačilo vse pravdne stroške. V pritožbi je zatrjeval, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in tožniku odmerilo prenizke denarne odškodnine iz naslova nepremoženjske škode. Tako je tožniku iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti prisodilo za 3.000,00 EUR prenizko odškodnino, za 500,00 EUR je prenizko prisojena tudi odškodnina iz naslova strahu, prisojena odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa je prenizko prisojena za znesek 2.000,00 EUR. Pritožbeno zatrjevane višine odškodnin bi izhajale tudi iz ugotovljenega trajanja in intenzivnosti telesnih bolečin, strahu in duševnih bolečin ter obsega neugodnosti, ki jih je utrpel tožnik, pa tudi iz sodne prakse v primerljivih primerih. Po sodišču prve stopnje prisojena denarna odškodnina znaša 11.800,00 EUR, kar pomeni 11,8 kratnik povprečne neto plače. Tožnik meni, da bi morala znašati 17.300,00 oz. 17,3 kratnik povprečno neto plače. To utemeljuje tudi s primerjavo s podobnimi zadevami, kot sta zadevi II Ips 475/2000 in II Ips 883/2008. Iz zadeve II Ips 475/2000 bi sicer izhajalo, da gre za bistveno lažjo poškodbo, kjer pa je bila oškodovancu samo iz naslova odškodnine za telesne bolečine prisojena odškodnina v višini 10 neto plač, in iz naslova strahu 1,5 neto plače. V zadevi II Ips 883/2008 pa je bila oškodovanki za nekoliko težje poškodbe in posledice prisojena odškodnina v skupni višini 25 neto plač. Tožniku bi torej morala biti prisojena odškodnina vsaj v višini aritmetične sredine iz navedenih zadev, to je 17,3 neto plače. Sodišče prve stopnje je v zvezi z odločitvijo o stroških zmotno in nepravilno ugotovilo uspeh pravdnih strank. Zaradi nerealnih stališč prvotoženca in drugotoženke je pretežni del postopka in stroškov odpadel na dokazovanje temelja. Sicer pa je odločanje o stroških v postopku, kjer se uveljavlja nepremoženjska škoda, neživljenjsko in v nasprotju s stališčem ESČP v zadevi Klavz proti Hrvaški, ki je povzeta tudi v članku iz Pravne prakse, ki se prilaga pritožbi. Pritožnik zato meni, da bi moralo sodišče prve stopnje uspeh ugotoviti ločeno po temelju in po višini. Sodišče je tožencema tudi neutemeljeno priznalo nagrado za postopek z rednim pravnim sredstvom, takso za pritožbo in DDV, čeprav sta toženca bila v pritožbenem postopku zoper vmesno sodbo popolnoma neuspešna. Zato pa so jima bili ti pritožbeni stroški nepravilno priznani.

3. Prvotoženec in drugotoženka sta na pritožbo tožnika odgovorila, da je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo tožniku pravilno uporabilo materialno pravo in da v pritožbi izpostavljen izračun odškodnine ni pravilen. Zadeva II Ips 883/2008 pa tudi ni primerljiva. Sodišče prve stopnje je ob odločitvi o stroških pravilno uporabilo določila 154. in 155. člena ZPP in pravilno priznalo potrebne stroške Predlagala sta zavrnitev pritožbe in priglasila pritožbene stroške.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v točki 9 obrazložitve navedlo pravilno pravno podlago (179. in 182. člen OZ) in podalo pravilno pravno razlogovanje o tem, kaj narekujeta pri odmeri višine denarne odškodnine načeli individualizacije in objektivne pogojenosti. Pritožbeno sodišče se takšnemu razlogovanju kot pravilnemu v celoti pridružuje. Že iz takšnega razlogovanja pa izhaja pravna zmotnost pritožbeno utemeljevanega načina izračuna primerne višine denarne odškodnine tožnika (v višini 17.300,00 EUR oziroma 17,3 krat neto povprečne plače. 6. Sodišče prve stopnje je v zvezi z obsegom tožnikove nepremoženjske škode ugotovilo, da je tožnik utrpel zlom kirurškega vratu nadlahtnice z odlomom velikega tuberkla desne nadlahtnice in odrgnino desnega komolca. Zaradi teh je trpel hudo telesno bolečino ob samem škodnem dogodku, bolečinsko obdobje zmernih bolečin, ki je trajalo 4 tedne, bolečinsko obdobje lahkih bolečin, ki je trajalo tri mesece, tudi za tem pa je tožnik trpel občasne lahke bolečine ob intenzivnejših nenadnih sunkovitih gibih v desni rami, takšne pa bo trpel tudi v bodoče. Vendar pa so slednje le delno posledica obravnavanega škodnega dogodka (delno so namreč posledica degenerativnih sprememb). Tožnik je kot neugodnosti v zvezi z zdravljenjem utrpel pet pregledov v kirurški ambulanti, več obiskov pri osebnem zdravniku, tri tedensko imobilizacijo desnega zgornjega uda ob telesu, sprva v mehkem povoju, nato v konfekcijski opornici, začetna razgibavanja desne rame, ambulantno fizioterapijo, šest kratno rentgensko slikanje, hlajenje desne rame po nezgodi in uživanje zdravil proti bolečinam. V prvih treh tednih po škodnem dogodku je potreboval izdatno delno pomoč druge osebe pri opravljanju vseh življenjskih aktivnostih, v naslednjih štirih do šestih tednih pa delno pomoč druge osebe pri zahtevnejših opravilih. Tožnik je utrpel kratkotrajen primaren strah in sekundarni strah, ki je v intenzivnejši obliki trajal tri tedne, v blagi obliki pa približno 6 mesecev. Tožniku je kot posledica poškodbe ostala za malo več kot tretjino omejena gibljivost desne rame glede na levo stran, ter lažja ohlapnost mišičja desnega ramenskega obroča. Zaradi teh je pri tožniku prišlo do trajnega zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti, ki se pri tožnikovi skrbi zase kaže kot blaga ovira, pri delih, ki zahtevajo večjo fizično obremenitev zgornjih udov, kot je dvigovanje bremen nad nivo ramenskih sklepov, delo nad nivojem ramenskih sklepov, aktivnosti, ki zahtevajo nenadne sunkovite obrate rame, kot je možno pri vodenju večjo psov na povodcu, pa zmerna ovira, zaradi katere mora v opravo teh del vlagati več naporov. Zato takšna hišna dela ali dela okoli hiše tožnik, ki je sicer upokojenec, opravlja z večjimi napori, več truda pa mora vlagati tudi v rejo čistokrvnih pasemskih psov. Sodišče prve stopnje je tožniku, ki je bil v času škodnega dogodka star 61 let, iz naslova utrpelih in bodočih fizičnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem odmerilo denarno odškodnino v znesku 5.000,00 EUR (od zahtevanih 9.000,00 EUR). Iz naslova strahu 800,00 EUR (od zahtevanih 1.300,00 EUR) in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 6.000,00 EUR (od zahtevanih 10.000,00 EUR), skupaj torej 11.800,00 EUR. Po presoji pritožbenega sodišča odmerjeni odškodnini iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti ustrezno odražata merila subjektivne in objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Tega pa ne odraža tudi odškodnina iz naslova strahu. Glede na dolžino in intenzivnost utrpelega strahu bi tudi po presoji pritožbenega sodišča tema ustrezala denarna odškodnina v celotno iztoževani višini 1.300,00 EUR. Odmerjena odškodnina v celoti tako znaša 12.300,00 EUR, kar bi upoštevajoč razmere v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje predstavljalo približno 12 povprečnih neto plač. Takšna odmerjena odškodnina bi bila primerljiva z odškodninami za podobno škodo1, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožnikove nepremoženjske škode. Pritožbeno izpostavljena zadeva II Ips 475/2000 je delno primerljiva le glede same poškodbe, ne pa tudi glede preostalega obsega škode, tudi glede same poškodbe pa je primerljiva s prisojeno odškodnino tožniku (očitno mlajšemu, še delovno aktivnemu oškodovancu, je bilo prisojenih 11 povprečnih neto plač). Zadeva II Ips 883/2008 ne prestavlja primerljive zadeve, saj je oškodovanec v navedeni utrpel bistveno več in hujših poškodb od tožnika, večji je tudi obseg neugodnosti in posledic. Pritožbeno sodišče je tako pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu delno spremenilo tako, da je prvotožencu in drugotoženki naložilo v solidarno plačilo še nadaljnjih 500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot jih je prisodilo tudi sodišče prve stopnje (te pritožbeno niso bile izpodbijane), nadaljnjo pritožbo zoper odločitev o glavni stvari pa je zavrnilo in sodbo v tem izpodbijanem delu potrdilo (člen 353 ZPP).

7. Izhodišče za ugotavljanje uspeha pravdnih strank v zvezi z odločanjem o dolžnosti povrnitve pravdnih stroškov je končni uspeh. Zato pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi zoper vmesno sodbo tudi ni odločilo o pritožbenih stroških, ampak je odločitev o njih prepustilo sodišču prve stopnje za končno odločbo. Zato pa so neutemeljene pritožbene trditve, da zaradi neuspeha s pritožbo prvotoženec in drugotoženka ne bi bila opravičena do pritožbenih stroškov zoper vmesno sodbo in jih sodišče prve stopnje temu ne bi smelo priznati.

8. Utemeljene so pritožbene trditve v zvezi z načinom ugotovitve uspeha pravdnih strank v postopku. Utemeljena so pritožbena poudarjenja, da je pretežni del postopka in z njim povezan nastanek pravdnih stroškov pravdnim strankam bil opravljen zaradi ugotavljanja spornega temelja tožbenega zahtevka ter da je tudi pretežni del stroškov, tako tudi izvedenina za izvedenca kinološke stroke in v celoti stroškov v zvezi z opravo narokov, nastala strankam v povezavi s spornim temeljem tožbenega zahtevka. V zvezi s samo višino so v postopku po pravnomočnosti vmesne sodbe nastali le stroški izvedenine izvedenki medicinske stroke. Glede na takšne okoliščine pa je utemeljeno (drugi odstavek 154. člena ZPP) ugotavljanje uspeha pravdnih strank po aritmetični sredini med uspehom s temeljem in uspehom z višino, kot poudarja pritožnik. Glede na tožnikov popoln uspeh s temeljem in upoštevajoč po pritožbenem sodišču zvišano višino odškodnine, zaradi katere sedaj znaša uspeh tožnika po višini 50 %, tožnikov povprečni uspeh znaša 75 %. Upoštevajoč takšnega pa je tožnik upravičen do povračila zneska 2.684,08 EUR (kolikor znaša 75 % od po sodišču prve stopnje odmerjenih potrebnih pravdnih stroškov tožnik v znesku 3.578,77 EUR). Prvo in drugotoženka pa sta upravičena do povrnitve 705,85 EUR (kolikor znaša 25 % od odmerjenih 2.823,39 EUR). Po medsebojnem delnem pobotanju sta tako prvotoženec in drugotoženka dolžna tožniku povrniti 1.978,23 EUR pravdnih stroškov. Zgornje razlagovanje in odločitev pa je tudi v skladu s pritožbeno izpostavljeno odločbo ESČP in stališčem pisca izpostavljenega članka. Pritožbeno sodišče je tako pritožbi tožnika zoper odločitev o stroških delno ugodilo in to spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka, nadaljnjo pritožbo pa zavrnilo.

9. Sodišču prve stopnje se ni pripetila nobena absolutna bistvena kršitev, na katero mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

10. Tožnik je s pritožbo uspel v višini 10 %. Zato je sorazmerno takšnemu uspehu upravičen do povrnitve svojih pritožbenih stroškov, prvotožencu in drugi toženki pa je dolžan povrniti 90 % njunih potrebnih pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeni stroški tožnika znašajo 736,89 EUR in jih predstavlja taksa za pritožbo v znesku 285,00 EUR, nagrada za postopek s pritožbo (tar. št. 3210 ZOdvT) v znesku 350,40 EUR, materialni stroški (tar. št. 6002 ZOdvT) 20,00 EUR, 22 % DDV v znesku 81,49 EUR. Pritožbeni stroški prvotoženca in drugotoženke znašajo 427,49 EUR in jih predstavlja nagrada za postopek s pritožbo 350,40 EUR, 22 % DDV 77,09 EUR. Tožnik je tako upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov v znesku 73,69 EUR, prvotoženec in drugotoženka pa do povrnitve 384,74 EUR. Po medsebojnem delnem pobotanju je tako tožnik dolžan prvo in drugotoženki povrniti 311,05 EUR pritožbenih stroškov.

1 Primerjaj zadevi VS RS II Ips 112/2003 in II Ips 771/2007.