Jedro

Mokra tuš kabina ni nevarna stvar.

Delo čistilke – pomivanje tuš kabine, ni nevarna dejavnost, saj ne predstavlja tveganja, ki bi bilo večje od običajnega. Gre za enostavno opravilo, ki je v vsakdanjem življenju običajno in za katerega se ne zahteva posebna usposobljenost. Enako velja za opravilo čiščenja pajčevin.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožnici plačati odškodnino v znesku 15.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zmanjšanimi za revalorizacijske obresti od 18. 3. 2012 od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, od tedaj dalje do plačila pa zakonske zamudne obresti, vse v roku 15 dni, in odločilo, da je tožnica dolžna toženki povrniti pravdne stroške v višini 10,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je tožnica vložila pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče bistveno kršilo določbe postopka, saj se ni opredelilo do bistvenega zatrjevanega dejstva – da delo čistilke v okoliščinah mokrih in spolzkih tal predstavlja nevarno dejavnost. V zvezi s to trditvijo je citirala tudi sodbo VS RS Pdp 651/2010. To zatrjevano dejstvo je bilo ključno za uveljavljanje zahtevka. S tem je sodišče kršilo tožničino pravico do poštenega obravnavanja iz prvega odstavka 6. člena EKČP, pa tudi 22. člen Ustave RS, sodbe pa tudi ni mogoče preizkusiti. Bistveno je sodišče prve stopnje kršilo določbe postopka tudi z zaključkom, da se tožnica ne bi uspela prijeti za držalo, če bi bilo to montirano, saj je v eni roki držala cunjo, z drugo pa vrata. To dejstvo ni bilo zatrjevano s strani strank, temveč ga je ugotovilo sodišče samo izven trditvene podlage. S tem je sodišče kršilo ustavno načelo enakega varstva pravic, saj je s tem dalo prednost eni stranki v postopku. Pri tem pa gre tudi sicer le za ugibanje. Tožnica pri svoji izpovedbi ni upoštevala, da človek nagonsko spusti krpo v roki in se prime, če pade. Sodišče te njene izpovedbe v nobenem primeru ne bi smelo šteti kot bistvene. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo v delu, ko ugotavlja, da montiranje držala v tuš kabini ni nikjer predpisano kot obvezen varnostni ukrep. Dolžna skrbnost toženke (pravilno zavarovanca toženke) je bilo narediti vse, da je uporaba kabin čim bolj varna ter ni potrebno, da ji montiranje držal nalaga poseben predpis. Ravno zaradi opustitve montiranja držala v tuš kabini, je prišlo do poškodbe, saj se tožnica ni imela za kaj prijeti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožnica je trdila, da je dne 20. 9. 2010 padla v D. na spolzki površini, ko je čistila kopalnico – „med čiščenjem je stopila v tuš kabino, jo zdrgnila s čistilom, nato pa je videla izpod stropa viseti pajčevino, ki jo je želela obrisati, pri čemer je zdrsnila in z desno roko zamahnila, da se je pri tem udarila ob zid tuš kabine in si pri tem poškodovala desno ramo in mišico.“ Trdila je, da je gladka in spolzka tuš kabina nevarna stvar, delo na mokri površini pa nevarna dejavnost, zato zavarovanec toženke (D., kjer je bila tožnica zaposlena) objektivno odgovarja za nastalo ji škodo. Odgovarja pa tudi krivdno, saj bi moralo biti v tuš kabini montirano držalo „da se ob morebitnem zdrsu lahko oseba zanj prime.“ Sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo.

5. Delodajalec mora delavcu, ki je utrpel škodo pri delu ali v zvezi z delom, le-to povrniti po splošnih pravilih civilnega prava (184. člen v času škodnega dogodka veljavnega Zakona o delovnih razmerjih – ZDR). Po določilu 150. člena Obligacijskega zakonika (OZ) za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da mokra tuš kabina ni nevarna stvar, glede na to, da se za nevarno stvar šteje samo tista, ki s svojimi negativnimi vplivi presega običajne družbene tolerance in lahko zato sama po sebi ali zaradi svojih drugih lastnosti pogosto in v znatnem obsegu povzroči škodo. Delo čistilke – pomivanje tuš kabine, ni nevarna dejavnost, saj ne predstavlja tveganja, ki bi bilo večje od običajnega. Gre za enostavno opravilo, ki je v vsakdanjem življenju običajno in za katerega se ne zahteva posebna usposobljenost. Enako velja za opravilo čiščenja pajčevin. Sodišče prve stopnje se res ni posebej opredeljevalo do opisanih dejavnosti tožnice in jih ni izrecno označilo kot nenevarnih dejavnosti, je pa tožbeni zahtevek iz naslova objektivne odgovornosti zavarovanca toženke zavrnilo in se torej s tem posredno opredelilo tudi do sicer povsem pavšalne navedbe tožnice v tožbi, da je šlo pri njenem delu za nevarno dejavnost. Očitanih bistvenih kršitev določb postopka in ostalih kršitev zato sodišče prve stopnje ni zagrešilo.

6. Tudi ni krivdne odgovornosti zavarovanca toženke (prvi odstavek 131. člena OZ). Ni mogoče govoriti o tem, da tožničin delodajalec ni v zadostni meri poskrbel za varno čiščenje (tuš kabin), ker v tuš kabine ni namestil držala, katerega bi se tožnica ob zdrsu prijela in tako preprečila padec. Kot rečeno, čiščenje, ki ga je opravljala tožnica, ni nevarna dejavnost, saj ne predstavlja večjega tveganja od običajnega in takšno delo od delodajalca ni zahtevalo drugih ukrepov za zagotovitev varnosti pri delu, kot jih je že izvedel (tožnica je bila o varnosti pri delu ustrezno poučena, na dve leti je imela praktično usposabljanje iz varnosti in zdravja pri delu, konkretno ji je bilo povedano tudi, kako se očisti pajčevino, pri čemer je tožnica isto delo opravljala že 15 let pred nezgodo). Pravilno je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da montiranje držala v tuš kabini ni nikjer predpisano kot obvezen varnostni ukrep. Sodišče je tako povsem utemeljeno zaključilo, da zavarovancu toženke ni mogoče očitati, da za varnost pri delu tožnice ni ustrezno poskrbel, da torej v njegovem ravnanju ni protipravnosti in zato tudi ne njegove krivdne odgovornosti. Tožnica je sama odgovorna za nezgodo (morala bi vedeti, da je bila tuš kabina potem, ko jo je očistila spolzka, zato ne bi smela stopiti na rob kadi in proti pajčevini zamahniti z roko) (1).

7. Ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je upoštevalo tožničino izpovedbo, da tudi če bi bilo držalo montirano, padca ne bi preprečilo, po povedanem ni odločilna. S takšno ugotovitvijo tudi sicer sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitanih kršitev določb postopka, saj ni odločalo mimo trditvene podlage pravdnih strank, ampak je le napravilo dokazno oceno izvedenih dokazov (8. člen ZPP), tudi izpovedbe tožnice.

8. Glede na povedano je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

(1) Delavec mora spoštovati in izvajati predpise o varnosti in zdravju pri delu ter pazljivo opravljati delo, da zavaruje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb – 33. člen ZDR.