Jedro

Trditvena podlaga tega spora temelji na zahtevanem mandatnem oz. podjemniškem razmerju med tožnico in pok. A.S. ter na zatrjevano odpadli podlagi za zaseg denarja. Ker tožnica ni dokazala, da je bil denar dvignjen z njenega računa in tudi ne, da ga je izročila pokojnemu A. B., sta bili zavrnitev njene pritožbe in zavrnitev njenega tožbenega zahtevka materialnopravno pravilni.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvotna tožnica in mati sedanje tožnice je zatrjevala, da je ona lastnica denarja, ki so ga policisti našli v avtomobilu, s katerim se je 30.8.1990 na cesti Zagreb - Ljubljana smrtno ponesrečil A. B. Ker je bil ta denar zasežen, Vrhovno sodišče Republike Slovenije pa je s sodbo z dne 13.1.1993 pod opr. št. I Ips 205/92 odločilo, da se ne izreče ukrep odvzema predmetov in denarja, je tožnica zahtevala, naj ji toženka izroči 534.150 DEM s pp. V drugem sojenju je sodišče prve stopnje njen tožbeni zahtevek zavrnilo, ker tožnici ni uspelo dokazati, da je bil denar njen in da ga je izročila A. B. Sodišče druge stopnje je njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje.

Tožnica v pravočasni reviziji proti sodbi druge stopnje uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ali tako spremembo, da se njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Vztraja pri pritožbeno uveljavljanih procesnih kršitvah, ker sodišče ni odločilo tudi o obrestnem delu tožbenega zahtevka in ker je odločilo v napačni valuti. Ne strinja se z razlogi pritožbenega sodišča, da je to mogoče popraviti s sklepom o popravi, saj ne gre za očitno pisno ali računsko pomoto. V sodbah niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so nejasni in si med seboj nasprotujejo. Tožnica je ves čas postopka trdila, da je imela pravico do razpolaganja na računu v švicarski banki, da je imela v tistem času tudi tolikšen denar na računu, da ga je dvignila in da je bila pooblaščena za razpolaganje z računom. To izhaja tudi iz zapisnika obravnave z dne 25.9.2001. Tožnica se sklicuje na razloge sodbe iz prvega sojenja o teh okoliščinah. Res je, da je formalni nosilec računa tretja oseba, vendar je bilo premoženje na računu skupno s tožnico, ki je prav zato imela pooblastilo. Ni pomembno, kdo je lastnik denarja, ampak to, da je tožnica lahko razpolagala z računom. Sodišče je napačno definiralo vprašanje za švicarsko sodišče, zato je bil odgovor nejasen. Ker sodišče ni podrobno raziskalo dejanskega stanja, je tožnica sama po zaključku obravnave pridobila potrdilo, da je bila pooblaščena za razpolaganje z računom. Ker bi sodišče to moralo samo raziskati, ne gre za nova dejstva in dokaze. Bolj kot lastništvo računa je pomembno, da je tožnica dokazala mandatno razmerje. Tožnica je tista, ki je naročila pokojnemu izvršiti posle, mu izročila denar, on pa se je zavezal te posle opraviti. Ker posli niso bili realizirani, je bil dolžan tožnici vrniti denar. Sodišči nista razumljivo pojasnili, v čem naj bi se izpoved tožnice razlikovala. Tožnica se ne strinja z razlogi o neverodostojnosti njenega popisa denarja. Zaradi absolutnega zaupanja pokojniku mu je izročila denar brez pisnega potrdila. Po več kot desetih letih nihče drug ni zahteval vrnitve tega denarja. Materialno pravo je zmotno uporabljeno zaradi neuporabe določb o mandatni pogodbi.

Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena novega Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Zatrjevane procesne kršitve niso podane. Res sodišče prve stopnje v izreku sodbe ni odločilo o obrestnem delu tožbenega zahtevka, sodišče druge stopnje pa je menilo, da je to mogoče popraviti s sklepom o popravi. Ne glede na vprašljivost takega stališča revizijsko sodišče ugotavlja, da neodoločitev o zahtevanih obrestih o stranski terjatvi (ki bi morala deliti usodo nedokazane glavne terjatve) ni v škodo tožnice. Sicer pa sodbe o tej terjatvi ni in zato tudi procesne kršitve ne. Sodbe o glavni terjatvi namreč ni mogoče razveljaviti le zato, ker ni bilo odločeno tudi o stranski terjatvi. Tožnica bi morala ob prejemu sodbe prve stopnje pravilno reagirati in predlagati izdajo dopolnilne sodbe, česar pa ni naredila. Tudi navedba nemških mark v izreku sodbe prve stopnje ni procesna kršitev. Sodišče je odločalo o takem tožbenem zahtevku, kot ga je uveljavljala tožnica. Navedba neobstoječe valute je zato posledica procesne neaktivnosti same tožnice, ne pa napake sodišča. S trditvami o manjkajočih, nejasnih in nasprotujočih si razlogih o odločilnih dejstvih tožnica vsebinsko skuša uveljaviti zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, česar pa zaradi izrecne prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP ne sme. V tem delu so njene trditve vsebinski povzetek pritožbenih trditev, s katerimi pa je uveljavljala prav pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar ni bila uspešna. Gre za trditve, čigav je bil račun pri švicarski banki, trditve o izročitvi denarja pokojniku, trditve o vsebini njunega dogovora, o verodostojnosti popisa izročenega denarja itd. Tožnica se ne more uspešno sklicevati na razloge sodb iz prvega sojenja, ker sta bili ti sodbi v revizijskem postopku razveljavljeni in torej ne obstajata več.

Odločilni dejanski ugotovitvi obeh sodišč sta, da tožnica ni dokazala, da je bil denar dvignjen z njenega bančnega računa pri švicarski banki, pa tudi ne, da naj bi denar izročila A. B. Do teh dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje prišlo na podlagi dokazne ocene vseh izvedenih dokazov. Tožničino izpoved je ocenilo kot neverodostojno, ker jo je spreminjala. Kako in v katerih delih jo je spreminjala, je korektno povzelo. Zato so revizijske trditve o nerazumljivosti teh razlogov neutemeljene. Pojasnilo je tudi, zakaj je njen popis denarja neverodostojen. Zato se je oprlo na dokaz, ki ga je pridobilo po poti mednarodne pravne pomoči preko švicarskega sodišča, to pa od švicarske banke, ki je sporočila, da se račun, s katerega naj bi prvotna tožnica dvigovala denar, ne glasi niti nanjo, niti na sedanjo tožnico, ampak na tretjo osebo.

Nepravilna je revizijska trditev, da naj bi tožnica ves čas postopka zatrjevala, da je imela na tem računu pravico razpolaganja oziroma da je imela pooblastilo. Nasprotno, v sami tožbi, pa tudi v zapisniku obravnave z dne 25.9.2001 je navedena njena trditev, da je šlo za njen račun. Poleg tega je prvotna tožnica na obravnavi 18.4.1994 pojasnila, da je šlo za premoženje nje in njenega leta 1984 umrlega moža, in sicer za prihranke, pokojnino in izplačano življenjsko zavarovanje. Zato je bilo tudi vprašanje sodišča v zaprosilu švicarskemu sodišču pravilno oblikovano. Glede na revizijske očitke razlogom sodišča druge stopnje, da pritožbi priloženo potrdilo in navedbe o njem predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto, revizijsko sodišče ugotavlja, da je tožnica imela možnost pravočasno reagirati na zatrjevano pomanjkljivo zaprosilo, saj je bila ona tista, ki je poskrbela za prevod zaprosila v tuj jezik. Ker je za vprašanje in tudi za odgovor nanj vedela, bi lahko in bi morala pravočasno reagirati z novimi trditvami, da je bila na konkretnem računu švicarske banke samo pooblaščenka in da je šlo za skupno premoženje nje in imetnika računa. Že iz tega razloga so njene trditve v pritožbi prepozne. Poleg tega tožnica ni ravnala v skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP, po katerem bi morala ob zatrjevanju novih dejstev in predložitvi novih dokazov pojasniti in tudi izkazati, da tega brez svoje krivde ni mogla pravočasno uveljavljati. Razlogi pritožbenega sodišča o nedovoljenih novotah so torej pravilni.

Trditvena podlaga tega spora temelji na zatrjevanem mandatnem oziroma podjemniškem razmerju med prvotno tožnico in pokojnim A.B. ter na zatrjevano naknadno odpadli podlagi za zaseg denarja. Ker tožnica ni dokazala, da je bil denar dvignjen z njenega računa in tudi ne, da ga je izročila pokojnemu A. B., sta bili zavrnitev njene pritožbe in zavrnitev njenega tožbenega zahtevka materialnopravno pravilni.

Uveljavljani revizijski razlogi po vsem obrazloženem niso utemeljeni. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo tožničino revizijo.