Jedro

Možnost medsebojnega razporejanja delavcev po 17. členu SKPgd oziroma 21. členu KP za gradbene dejavnosti ne pomeni le možnosti razporeditve delavca, ki dela na ukinjenem delovnem mestu, na druga delovna mesta, temveč tudi možnost razporejanja drugih delavcev na delovno mesto, ki se ukinja. Pri tem ne gre za to, da bi se ostale delavce tudi dejansko razporedilo na delovno mesto, ki se ukinja. To bi bi bilo nelogično. Možnost medsebojnega razporejanja predstavlja le način za oblikovanje kategorije primerljivih delavcev.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožba tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za razveljavitev sklepov tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja z dne 25. 2. 2002 in 9. 4. 2002, za ugotovitev, da mu delovno razmerje ni prenehalo dne 17. 9. 2002 oziroma po izteku šestih mesecev od dokončnosti sklepa, temveč mu še traja in ga mora tožena stranka pozvati nazaj na delo ter mu izplačati pripadajoče nadomestilo plače ter povrniti stroške postopka.

Sodišče je ugotovilo, da je bil tožnik razporejen na delovno mesto inokorespondenta, ki je bilo po sprejemu Pravilnika o organizaciji dela in poslovanju ter sistematizaciji organizacijskih enot, ki se je začel uporabljati 1. 1. 2002, ukinjeno s 1. 3. 2002. Nadalje je ugotovilo, da je tožena stranka sprejela program razreševanja presežkov delavcev in pri tem upoštevala določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 14/90 in nadalj.), ki se nanašajo na opredelitev trajno presežnih delavcev. Kriterijev za določitev teh delavcev za tožnikov primer ni uporabila, ker je šlo za delovno mesto, na katerem je bil zaposlen samo on. Tožena stranka je pravilno upoštevala oziroma uporabila določbi 17. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/97) in 21. člena Kolektivne pogodbe za gradbene dejavnosti Slovenije (Ur. l. RS, št. 7/98 in nadalj.). Po navedenih določbah se v isto kategorijo primerljivih delavcev uvrsti vse delavce, ki delajo na takih delovnih mestih, da jih je mogoče medsebojno prerazporejati v skladu z zakonom, vendar sodišče takšnih delovnih mest ni našlo. Zato je zavrnilo tožnikove ugovore o konkretnih primerljivih delovnih mestih, za katera se zahteva gimnazijska izobrazba (enako kot za delovno mesto inokorespondenta).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je razveljavilo sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožniku z dne 25. 2. 2002 in 9. 4. 2002, ugotovilo, da mu delovno razmerje ni prenehalo 17. 9. 2002 oziroma po izteku šestih mesecev od dokončnosti sklepa, temveč mu še traja, zaradi česar je naložilo toženi stranki, da tožnika pozove na delo in mu ves čas od 15. 4. 2002 dalje izplača pripadajoče nadomestilo plače, ki bi ga dobil, če bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, prisodilo pa mu je tudi stroške postopka pred sodiščem prve in druge stopnje.

Obrazložilo je, da ni nujno, da postane presežni delavec tisti, ki dela na ukinjenem delovnem mestu, saj je treba opredeliti kategorijo primerjalnih delavcev, med katere poleg delavca, ki kot edini izvajalec zaseda delovno mesto, ki se ukinja, spadajo vsi delavci, ki delajo na delovnih mestih, na katerih je možno medsebojno razporejanje delavcev. Uporaba kriterijev v primeru ukinitve delovnega mesta z enim izvajalcem ni potrebna le v primeru, če pri delodajalcu ni primerljivega delovnega mesta, na katerega bi bil delavec lahko razporejen. Ugotovilo je, da bi bil tožnik glede na svojo izobrazbo in prejšnje izkušnje z upoštevanjem določbe drugega odstavka 17. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90), lahko razporejen na katerokoli od delovnih mest, ki jih je navedel kot primerjalne, zlasti pa na delovni mesti „administrator - tehnični referent“ ali „administrativno komercialni obdelovalec detašmana,“ na katerih je kot zaželeno določeno aktivno znanje tujega jezika. Razporeditev na takšna delovna mesta bi bila zakonita, čeprav bi se moral delavec zaradi menjave delovnega področja oziroma vsebinsko drugačnih delovnih nalog z novimi zadolžitvami seznaniti in uvesti v delo. Iz opisov teh delovnih mest ne izhaja, da bi šlo za delo in naloge, za katera bi bile potrebne bistveno drugačne izkušnje in specifična znanja, ki jih tožnik nima. Ni pa bistveno, ali je bilo možno razporejanje delavcev na ukinjeno delovno mesto inokorespondenta v obratni smeri (zaradi neizpolnjevanja pogoja znanja tujega jezika), kar je tožena stranka izpostavila kot argument, da delavcev ni mogla uvrstiti v isto kategorijo oziroma jih ni mogla medsebojno razporejati. Ugotavljanje možnosti razporejanja na ukinjeno delovno mesto inokorespondenta bi bilo nesmiselno in nelogično. Ker tožena stranka izbire med delavci na primerljivih delovnih mestih ni izvedla, je bilo prenehanje delovnega razmerja nezakonito.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je opravila primerjavo delovnih mest in ugotovila, da takšnega delovnega mesta ni in da delavci na delovnih mestih z zahtevano izobrazbo gimnazijskega maturanta niso medsebojno zamenljivi, saj se zanje ne zahtevajo enaka znanja in zmožnosti. Aktivno znanje tujega jezika in znanje računalniških programov se je zahtevalo le na delovnem mestu inokorespondenta, na katerem je delal tožnik. Ta je dejansko v pretežni meri prevajal tekste in dopise, ostalih nalog tega delovnega mesta pa ni opravljal. Nihče od ostalih delavcev ni izpolnjeval pogojev za delovno mesto inokorespondenta, saj na drugih delovnih mestih ni bilo zahtevano aktivno znanje tujega jezika in znanje računalniških programov. Delavci na ostalih delovnih mestih niso prevajali dopisov in tekstov in to ni bilo potrebno. Tožena stranka izraža nestrinjanje s stališčem sodišča druge stopnje, da je nebistveno, ali je bilo mogoče razporejanje delavcev na ukinjeno delovno mesto inokorespondenta v obratni smeri, saj ta zaključek nima podlage v 17. členu SKPgd in 21. členu panožne kolektivne pogodbe. Pri ostalih po izobrazbi primerljivih delovnih mestih kot pogoj za njihovo zasedbo ni bilo zahtevano aktivno znanje tujega jezika, temveč je bilo takšno znanje le zaželjeno. Stališče pritožbenega sodišča je v nasprotju s stališčem Vrhovnega sodišča v zadevi VIII Ips 160/99 z dne 1. 2. 2000, na katerega se delno sklicuje tudi pritožbeno sodišče. Opozarja tudi na stališče pritožbenega sodišča v zadevi Pdp 811/2002. V tem primeru se je pojavil presežek le pri prevajalcu dopisov in enostavnejših tekstov - delu, ki ga je opravljal tožnik na delovnem mestu inokorespondent. Tožnik je bil edini delavec. Ostali delavci na delovnih mestih z zahtevano izobrazbo gimnazijskega maturanta niso prevajali tekstov. Sodišče druge stopnje pri odločanju tudi ni upoštevalo tega, da je bil tožnik v času postopka v delovnem razmerju od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2005, da mu delovno razmerje ni prenehalo 17. 9. 2002, ter da mu je tožena stranka od 15. 4. 2002 do prenehanja delovnega razmerja izplačala nadomestilo plače v višini 80 % plače, v vmesnem obdobju – v času koriščenja letnega dopusta, pa nadomestilo v skladu s kolektivno pogodbo. Revizija zaključuje s tem, da je glede na navedeno sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in zmotno uporabilo materialno pravo.

4. Tožnik je v odgovoru na revizijo predlagal zavrnitev revizije. Navaja, da se njegovo delovno mesto oziroma opis del in nalog tega delovnega mesta zlahka primerja z delovnimi mesti drugih administratorjev in referentov in da specifika primerljivih delovnih mest ni takšna, da tožnik svojega znanja in izkušenj na njih ne bi mogel uporabiti. Njegova znanja in sposobnosti so bila celo večja kot pri tistih delavcih, ki so ostali pri toženi stranki na primerljivih delovnih mestih.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Tožena stranka v reviziji uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri tem ne navede, v čem konkretno naj bi bila ta kršitev podana. Glede na zakonsko opredelitev te kršitve ne navede, v čem naj bi imela izpodbijana sodba pomanjkljivosti oziroma zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, v čem naj bi bil izrek nerazumljiv, v nasprotju s samim sabo, itd. Upoštevajoč naravo revizije kot izrednega pravnega sredstva splošno sklicevanje na neko od bistvenih kršitev določb postopka ne zadošča. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni moglo in smelo preizkusiti.

8. V zvezi z materialnopravno presojo zakonitosti odločitve o prenehanju delovnega razmerja tožniku se kot odločilno zastavlja le vprašanje, ali je tožena stranka zaradi ukinitve delovnega mesta inokorespondent, na katerega je bil razporejen samo tožnik, le-tega pravilno opredelila za trajno presežnega delavca, ali pa bi pred takšno določitvijo morala oblikovati kategorijo primerljivih delavcev in šele med njimi, z upoštevanjem kriterijev iz kolektivnih pogodb, določiti delavca, ki mu bo kot trajno presežnemu delavcu prenehalo delovno razmerje.

9. Iz določb prvega odstavka 17. člena SKPgd in prvega odstavka 21. člena panožne kolektivne pogodbe izhaja, da se pri določanju presežnih delavcev v isto kategorijo uvrstijo vsi delavci, ki delajo na takih delovnih mestih, da jih je mogoče medsebojno prerazporejati v skladu z zakonom. Po uveljavitvi novega ZDR (ki sicer ne pride v poštev v tej presoji) je to po razlagi Komisije za razlago SKPgd (Ur. l. RS, št. 113/2002) pomenilo delavce, ki delajo na delovnih mestih in so medsebojno zamenljivi. Možnost medsebojnega razporejanja delavcev ne pomeni le možnosti razporeditve delavca, ki dela na ukinjenem delovnem mestu, na druga delovna mesta (kot je pojasnilo sodišče druge stopnje), temveč tudi možnost razporejanja drugih delavcev na delovno mesto, ki se ukinja (glej tudi odločbe Vrhovnega sodišča VIII Ips 192/98, VIII Ips 160/99, VIII Ips 33/2005, VIII Ips 263/2004, VIII Ips 311/2004, itd.). Pri tem ne gre za to, da bi se ostale delavce tudi dejansko razporedilo na delovno mesto, ki se ukinja. To bi bi bilo nelogično. Možnost medsebojnega razporejanja predstavlja le način za oblikovanje kategorije primerljivih delavcev. Po 17. členu ZTPDR je lahko delavec razporejen na vsako delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanju in zmožnostim. Pogoji, ki jih morajo delavci izpolnjevati za posamezno delovno mesto, so določeni bodisi že v zakonu ali pa se določijo s splošnim aktom (7. člen ZTPDR), pojmi strokovna izobrazba, znanje in zmožnosti pa so opredeljeni v prvem in drugem odstavku 6. člena ZDR.

10. Delavci na delovnih mestih, ki jih je navajal tožnik oziroma na katero se sklicuje sodišče druge stopnje, niso medsebojno razporedljivi. Za nobeno od delovnih mest z zahtevano gimnazijsko maturo, razen za delovno mesto, na katerem je delal tožnik, se ne zahteva aktivno znanje tujega jezika. Takšno znanje je pri dveh od teh delovnih mest (530 – administ. teh. referent in 523 – administ. komercialni obdelovalec detašmana) le zaželjeno, ni pa pogoj za zasedbo. Za delovno mesto, na katerem je bil razporejen tožnik, se torej v nasprotju z ostalimi delovnimi mesti zahteva aktivno znanje tujega jezika in tudi znanje računalniških programov. Glede na navedeno ni utemeljen zaključek druge stopnje, da gre za delavce na delovnih mestih, ki jih je možno medsebojno prerazporejati. Tožena stranka utemeljeno ni oblikovala posebne kategorije primerljivih delavcev, pri katerih bi šele z uporabo kriterijev določila tistega delavca, ki mu preneha delovno razmerje, temveč je odločila, da delovno razmerje preneha tožniku.

11. Glede na navedeno in v skladu s 380. členom ZPP je sodišče ugodilo reviziji in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je zavrnilo pritožbo tožnika zoper sodbo sodišča prve stopnje in to sodbo potrdilo.

12. Ker tožnik v sporu ni uspel, tudi ni upravičen do povračila stroškov odgovora na revizijo (prvi odstavek 154. člena ZPP v povezavi z drugim odstavkom 165. člena ZPP).