Jedro

Vsakič je treba najti pravično ravnovesje med nasprotujočimi si interesi posameznika in širše skupnosti. Kajti sodobno življenje je obdano z nevšečnostmi.

Prometni hrup ob tožnikovi hiši ne presega krajevno običajnega. Vsekakor je moteč, kolikor ga je, vendar to sodi k temu, da tožnikova hiša stoji ob cesti. Da bi bila posebej prekomerno, nadobičajno obremenjena glede na tip, vrsto oziroma razred ceste, ni prepričljivo utemeljeno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Pritožbeno sodišče ima zadevo pred seboj zaradi vsebinskega odločanja že tretjič. Pravnomočno je že (iz prvega pritožbenega postopka) zavrnjen tožnikov negatorni imisijski zahtevek za postavitev protihrupne ograje, zavrnitev odškodninskega zahtevka pa je bila prvič razveljavljena zaradi procesnih kršitev in napačne uporabe materialnega prava, in sicer uporabe napačne uredbe, namreč kasnejše namesto tiste, veljavne v času zatrjevane opustitve ukrepov zaradi prekomernega hrupa.

V drugem sojenju je prvostopenjsko sodišče ugodilo odškodninskemu zahtevku, ki je bil sestavljen iz zahteve za povrnitev izgubljenega dobička zaradi tožnikove nemožnosti prevzetja pogodbenih obveznosti, in stroškov, nastalih z namestitvijo zvočno izolacijskih oken. Iz drugega sojenja je pravnomočno zavrnjen tudi zahtevek iz naslova izgubljenega dobička, ker je bil nesklepčen (že na ravni trditev ta odškodninska obveznost ni izhajala iz zatrjevane protipravne opustitve omejevanja hrupa), zaradi kršitev določb postopka glede dokazovanja z izvedenci pa je bil del odškodninskega zahtevka, ki se nanaša na povrnitev stroškov za okna, vrnjen v tretje sojenje. Sodišče prve stopnje je namreč po tem, ko je z izdelanim izvedenskim mnenjem svoje nestrinjanje izrazil tožnik, postavilo drugega izvedenca, ki je podal drugačno mnenje, in na to slednje oprlo svojo odločitev.

2. Tokrat izpodbijana sodba kot neutemeljen zavrača tudi še sporni del zahtevka, nominalno za 3095,02 EUR, z zahtevanimi obrestmi. V posledici tega je sodišče tožnika zavezalo še k povrnitvi toženkinih pravdnih stroškov. Odločitev je oprta na mnenje prvega izvedenca, M. Ž., stalnega sodnega izvedenca za področje ekologije – hrupa in vibracij z Inštituta za varstvo okolja(1) , ki ga je sodišče sedaj soočilo s pripombami in očitki tožnika (vsebinsko se slednji prekrivajo z mnenjem drugega izvedenca A. F., D., d. o. o., iz drugega sojenja); sodišče se je zadovoljilo s pojasnili oz. z dopolnitvijo izvedenskega mnenja Ž., ki na te očitke obrazloženo odgovarja.

3. Proti sodbi se pritožuje tožnik, in sicer sam in še po svojem odvetniku. Predlaga spremembo sodbe v smeri ugoditve njegovemu zahtevku ali pa razveljavitev in novo sojenje, pred drugim prvostopenjskim sodnikom. Graja nastalo situacijo, ko je sodišče po angažiranju dveh izvedencev odločitev oprlo le na mnenje enega, češ da dvoma v njegovo pravilnost ni, je pa drugo mnenje diametralno nasprotno prvemu. Meni, da bi se moralo opredeliti do obeh, ali pa postaviti tretjega izvedenca. Navaja, da je tudi tožnik izvedenec za hrup in njegova ekspertiza, čeravno gre za del navedb, ne pa za dokaz, je znanstveno preverljiva. Tako pa, očita, mu ni bilo omogočeno obravnavanje oz. dokazovanje njegovih navedb, kar je kršitev določb postopka (8. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku; ZPP). Trdi, da je hrup ob njegovi hiši prekomeren, da presega z uredbo določene mejne vrednosti in krajevno običajne meje in da so zato ukrepi za odvračanje hrupa nujni. Nasprotuje oceni o neverodostojnosti dokaza – dopisa Občine P., posledično pa je v sodbi napačno ugotovljena stopnja varstvenega območja. Kot pretiranim nasprotuje tudi odmerjenim stroškom tožene stranke.

4. Tožnik sam pa najprej nasprotuje temu, da je moral založiti predujem za stroške izvedencev – meni, da gre za „nezakonito zaplembo njegovega premoženja“. Potem se zoperstavlja izbiri izvedenca Ž., češ da bi se moralo angažirati prof. Č. Ž. naj bi sam pravočasno nasprotoval, za razliko od toženke, ki naj bi F. nasprotovala prepozno. Delu Ž. očita površnost, nestrokovnost, manipulacijo pri pridobivanju potrdil in zlorabo. Čudi se, da se je isti sodnik sedaj oprl na mnenje Ž., v sojenju pred tem pa je bila ocena istega sodnika popolnoma drugačna. Nato našteva, katere vse ustavne pravice so mu bile po njegovem mnenju kršene: do enakosti pred zakonom, do enakega varstva pravic, do zdravega življenjskega okolja, do zasebne lastnine, do učinkovitega pravnega sredstva. Meni, da so mu bile kršene tudi pravice, ki jih varuje Konvencija o varstvu človekovih pravic in svoboščin, in sicer prepoved diskriminacije in varstva premoženja. Izraža nezaupanje v delo sodišča in pojasnjuje, koliko stroškov in dela je imel z navedeno zadevo.

5. Toženka na pritožbo odgovora ni podala.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Prvostopenjsko sodišče je v zadostni meri in pravilno ugotovilo sporna pravno pomembna dejstva, pravilno uporabilo materialno pravo, odpravilo procesne kršitve, ki jih je storilo v prejšnjih postopkih, procesno hibo, ki je sedaj (vsaj na videz) storjena glede neupoštevanja izvedenskega mnenja, pa je pritožbeno sodišče saniralo sámo na seji senata po pooblastilu 458. čl. ZPP.

8. Da bi tožnik uspel s svojim odškodninskim zahtevkom, bi moral dokazati, da je toženka ravnala protipravno ter da mu je ravno v posledici tega nastala škoda. To dokazno breme je bilo na njem, kar je pomenilo, da je njega bremenila tudi založitev predujma za izvedbo primernega dokaza za trditev, da je bil hrup prekomeren. Ob tem je treba poudariti, da je predujem za prvo izvedensko mnenje založila toženka in ne tožnik. Da je sploh dobil možnost za dokazovanje z edinim primernim dokazom v tem primeru, je bila zanj odločilna („srečna“) okoliščina, da je dokaz z izvedencem predlagala toženka, on pa se je z njim strinjal. Skupnosti dokaznih predlogov naše procesno pravo namreč ne pozna, a v tem primeru, v prvem pritožbenem postopku, je bilo prav tožnikovo strinjanje z dokaznim predlogom toženke tisto, ki mu je (še) omogočilo dokazovanje njegovih trditev. Končna odločitev o stroških pa je vezana na uspeh v postopku; če bi tožnik uspel, bi dobil te stroške povrnjene. Toliko v odgovor na njegove očitke o „zaplembi premoženja“.

9. Tožniku tudi ni bilo onemogočeno dokazovanje trditev, prav nasprotno, imel je (tudi vsebinsko in de facto, ne le formalno) vse možnosti izjavljanja in dokazovanja, kar je v izdatni meri tudi izkoristil, vročene so mu bile vse vloge nasprotne stranke in vsa vabila na naroke, zato očitana kršitev načela kontradiktornosti po 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, posledično pa pravice do enakega varstva pravic (22. čl. Ustave RS) ni bila storjena. Tožnik je imel na voljo tudi učinkovita pravna sredstva, pritožbo zoper vsebinsko odločitev in zoper procesne sklepe, zoper katere je pritožba po zakonu predvidena. Če je bilo kakšno pravno sredstvo neutemeljeno (pritožba zoper prvo sodbo, izdano pred sodiščem prve stopnje, je bila delno utemeljena), to ne pomeni, da mu sploh ni bilo na voljo. Ob tem je imel tožnik na voljo tudi institut izločitve (konkretno tudi izvedenca), ki pa ga ni (pravočasno) izkoristil. Izločitev izvedenca Ž. je zahteval šele po tem, ko je ta že podal pisno izvedensko mnenje.(2)

10. Dokazovanje z izvedenci je bilo pred sodiščem prve stopnje res napačno oz. pomanjkljivo, a (sprva) ne na način, ki ga očita tožnik. Najprej mu kaže v odgovor ponoviti, kar je pritožbeno sodišče poudarilo že v prvi pritožbeni odločbi (II Cp 2501/2008), da so tožnikove analize, izračuni in prikazi (Elaborat, priložen tožbi), samo njegovi trditve, ne pa dokaz, čeprav je sam strokovnjak. Res je, kar pravi, da so tudi te znanstveno preverljive, prav zato pa je sodišč tudi angažiralo izvedenstvo. Prof. dr. M. Č., ki je bil sprva določen za izvedensko delo, je bil zaradi ugotovitve, da je bil tožnikov mentor, razrešen še preden je opravil kakršnokoli delo. Sodišče prve stopnje res ni izdalo sklepa o njegovi izločitvi, vendar tožnik niti v pritožbi ne zanika, da obstaja omenjena okoliščina, ki je taka, da lahko zbuja videz pristranskosti oz. neobjektivnosti pri delu izvedenca. Storjena relativna bistvena kršitev torej ni vplivala na pravilnost in zakonitost postopka.

11. Izvedensko delo je naposled opravil M. Ž.. Ker je imel tožnik na njegovo delo pripombe, za odgovor na katere je izvedenec zahteval doplačilo znatnega predujma, je sodišče prve stopnje določilo drugega izvedenca, A. F. Pritožbeno sodišče je že v drugem pritožbenem postopku povedalo, da je bilo takšno ravnanje napačno,(3) saj je treba dokazovanje s prvim izvedencem pravilno dokončati, zaradi česar je zadevo vrnilo v novo sojenje.

12. V tretjič ponovljenem sojenju pred sodiščem prve stopnje je to sodišče odpravilo storjeno napako in pridobilo strokovne, jasne, prepričljive in izčrpne odgovore izvedenca Ž. na vse tožnikove pripombe. Vendar je vmes dejansko svoje mnenje podal tudi izvedenec F., čeprav bi ga ne smel, kolikor bi bilo prvo sodišče prav ravnalo že od začetka. Drži pa, kar navaja tožnik, da je to mnenje bistveno drugačno od mnenja izvedenca Ž.

13. Sodišče prve stopnje je v svoji tretji, tokrat izpodbijani sodbi, res navedlo, da mnenja izvedenca F. ni upoštevalo, kar očita tožnik. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da ga de facto je upoštevalo, saj je vsebinsko bistveno podobno z elaboratom toženca in z vsemi njegovimi pripombami na mnenje Ž. Ex abundanti cautela pa je F. mnenje vpogledalo tudi pritožbeno sodišče sámo na seji senata, saj se sodba opira samo na listinske dokaze, o katerih sta se imeli stranki možnost izreči in sta bili z njimi seznanjeni. F. mnenje je našteto med dokazi, ki jih je (v tretjem sojenju) izvedlo sodišče prve stopnje.

14. Pritožbeno sodišče sprejema kot prepričljivo oz. zanesljivo ugotovljen dejanski zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal prekomernosti hrupa, ki ga trpi zaradi prometa ob svoji domači hiši. 15. Kot je pritožbeno sodišče navedlo že v prvem pritožbenem postopku (sklep tukajšnjega sodišča II Cp 2501/2008), je bilo treba kot eno izmed relevantnih pravnih podlag v tem sporu glede vprašanja prekomernosti hrupa upoštevati Uredbo o hrupu v naravnem in življenjskem okolju (Ur. l. RS št. 45/1995, s kasnejšimi spremembami, v nadaljevanju - uredba). Z namenom varstva naravnega in življenjskega okolja pred hrupom ta uredba določa: – mejne vrednosti ravni hrupa v naravnem in življenjskem okolju, – način določanja in vrednotenja ravni hrupa, – ukrepe za zmanjševanje in preprečevanje čezmernega hrupa (1. čl. uredbe).

16. V konkretnem primeru ni spora, da hrup, ki moti tožnika, povzroča cesta (vir hrupa iz 2. točke 3. čl. uredbe). Celotna obremenitev območja s hrupom se ugotavlja tako, da se na podlagi meritev ravni hrupa na kraju imisije kot posledice emisije vseh virov hrupa skupaj izračunata dnevna in nočna raven (1. odst. 8. čl. uredbe). Stopnje varstva pred hrupom so določene glede na občutljivost posameznega območja naravnega ali življenjskega okolja. V konkretnem primeru je sporno, ali je (bila) tožnikova hiša na območju II. ali III. stopnje varstva. Območje II. stopnje varstva je območje, kjer ni dopusten noben poseg v okolje, ki je moteč zaradi povzročanja hrupa, to je območje, ki je primarno namenjeno bivanju oziroma zgradbam z varovanimi prostori, čisto stanovanjsko območje, okolica objektov vzgojnovarstvenega in izobraževalnega programa ter programa osnovnega zdravstvenega varstva, območje igrišč ter javnih parkov, javnih zelenih in rekreacijskih površin. Območje III. stopnje varstva pred hrupom pa je območje, kjer je dopusten poseg v okolje, ki je manj moteč zaradi povzročanja hrupa, to je trgovsko-poslovno-stanovanjsko območje, ki je hkrati namenjeno bivanju oziroma zgradbam z varovanimi prostori in obrtnim ter podobnim proizvodnim dejavnostim (mešano območje), območje, namenjeno kmetijski dejavnosti ter javno središče, kjer se opravljajo upravne, trgovske, storitvene ali gostinske dejavnosti (4. čl. uredbe). Mejne količine ravni hrupa so določene za posamezna območja, in sicer je kritična količina za dnevni čas za III. območje 69 decibelov dBA, za nočni 59, za II. območje pa za dnevni čas 63, in za nočni 53 (2. tabela v 5. čl. uredbe).

17. Po izračunih izvedenca Ž. je pri tožniku izmerjena dnevna raven hrupa, posledica prometa, 65 dBA, nočna pa 57 dBA, in njegovo mnenje je, da hrup tudi ne presega krajevno običajnih mej. F. je, drugače, izračunal 74 dBA dnevne obremenitve tožnikove hiše s hrupom in 63 dBA nočne, podobno kot je to izračunal tožnik. Poleg tega je izvedenec Ž. ocenil, da gre za območje III. stopnje varstva, F. pa je menil, da gre za območje II. stopnje.

18. Po presoji pritožbenega sodišče je mnenje izvedenca Ž. bolj prepričljivo in verodostojnejše oz. celovitejše.(4) Izvedenec Ž. se je pri svoji oceni oprl na uradno sporočeni podatek Občine P.; očitek, da je pri tem manipuliral, je nekorekten, saj je originalni dopis priloga dopolnitve njegovega mnenja. Tožnik sicer dokazuje, da so se stopnje varstva z občinskim odlokom določile šele leta 2005, ko je nesporno njegova hiša sodila v III. varstveno območje, kar pa torej ne dokazuje II. varstvenega območja pred tem letom. Kaj bi se leto kasneje tako spremenilo, da bi konkretno varstveno območje degradiralo, tožnik ne navede, zato je treba kot relevanten upoštevati podatek, ki velja za območje s stopnjo III tudi za sporno obravnavano obdobje.

19. Kot je že navedlo sodišče prve stopnje, je izvedenec Ž. logično in prepričljivo ter dovolj natančno odgovoril na vse očitke tožnika, zato je njegovo mnenje utemeljeno vzelo kot podlago za svojo odločitev. Izvedenec Ž. je jasno in nazorno upošteval vse dejavnike, ki lahko vplivajo na raven hrupa in natančno ter izčrpno odgovoril na očitke v zvezi s podanim osnovnim mnenjem, in sicer glede (obsega) prometa na splošno (v dopolnitvi njegovega mnenje pod (a)), glede delitve vozil na lahka in težka (b), glede nagiba vozišča (c), glede vpliva semaforiziranega križišča ali združitve cest (d), popravka glede obrabe plasti vozišča (e), glede oddaljenosti od vira hrupa (g) in glede drugih vplivov (i). Čeravno tudi izvedenec Ž. pojasnjuje, da mnenja F. ni upošteval oz. se do njega opredeljeval, ga je upošteval implicite, preko tožnikovih očitkov, pa tudi explicite, in sicer glede najpomembnejše razlike v njunih ocenah, namreč glede obsega prometa. Ž. je pojasnil, da je izhajal iz uradnih podatkov, pridobljenih iz avtomatskega števca prometa, obrazložil pa je tudi, zakaj se mu zdijo ti podatki zanesljivi, kakovostni. Zaradi očitkov, da je ta promet večji, pa ga v delu števec ne zazna, je opravil tudi ogled, ki teh očitkov po njegovem mnenju ni potrdil. Je pa kljub temu izvedel korekcijo izračuna hrupa upoštevajoč F. o večji količini prometa (ki pa jo je slednji le ocenil in ne izračunal) in je tudi ta izračun pokazal vrednosti hrupa izpod kritičnih. Drugi vplivi, glede katerih je Ž. svoje prvotno mnenje nekoliko korigiral (delavnica, vrtec ...), a tudi ne bistveno, niti niso rezultat dejavnosti, ki bi kakorkoli zadevali toženko, zato jih sodišče ne more posebej upoštevati.

20. Kot je razvidno iz že do sedaj obrazloženega, se je spor med strankama sicer (iz)ostril okoli dejstev, ali je bil hrup večji od dovoljenega z uredbo ali ne. Treba pa je poudariti, da uredba v IV. poglavju, ki ureja ukrepe za zmanjševanje in preprečevanje čezmernega hrupa v določbah členov od 12 do 20, nikjer izrecno ne določa obveznosti povračila stroškov izolacije oken, če je raven hrupa prekoračena zaradi povečanja prometa na obstoječi prometni infrastrukturi. Odškodninsko obveznost za zatrjevano protipravno opustitev toženke bi bilo zato treba utemeljiti še po splošnih predpisih, ki prepovedujejo vse vrste imisij, med njimi tudi hrup, ki je večji od dovoljenega ali ki ni krajevno običajen.

21. V poštev bi torej prišlo varstvo po obligacijskopravnem institutu imisij, v skladu s katerim je mogoče zahtevati povrnitev škode, nastale zaradi splošno koristne in dovoljene dejavnosti, kolikor škoda presega običajne meje (3. odst. 133. čl. Obligacijskega zakonika). V sodni praksi in teoriji velja, da ta odškodninski zahtevek sicer ni odvisen od krivde.(5)

22. Pritožbeno sodišče pa se strinja s pomisleki prof. M., da utegne biti avtomatičen prenos načela (objektivne) odgovornosti povzročitelja za čezmerne imisije, ki se je razvilo v odškodninskih razmerjih med zasebnopravnimi subjekti, na državo, ki je »dopustila« uporabo določene infrastrukture, pretiran.(6) M. pravi, da bi se kazalo vprašati, ali je imela država pri svojih odločitvah o poteku prometa po teh cestah na voljo ustrezne alternative, pa se je odločila narobe. Prebivalci, ki živijo ob prometni cesti, so na svoj način res žrtve izvajanja splošno koristne dejavnosti. A tudi sodna praksa ESČP glede obveznosti države na področju varstva okolja, praviloma na podlagi 8. čl. EKČP (pravica do zasebnega in družinskega življenja), ne daje opore za stališče, da mora država vsem zagotavljati pravico do mirnega in čistega okolja. Poudarja se, da je treba vsakič najti pravično ravnovesje med nasprotujočimi si interesi posameznika in širše skupnosti.(7) Kajti sodobno življenje je obdano z nevšečnostmi.(8) V tem kontekstu, in opirajoč se tudi na mnenje izvedenca Ž., je pritožbeno sodišče prepričano, da prometni hrup ob tožnikovi hiši ne presega krajevno običajnega. Vsekakor je moteč, kolikor ga je, vendar to sodi k temu, da tožnikova hiša stoji ob cesti. Da bi bila posebej prekomerno, nadobičajno obremenjena glede na tip, vrsto oz. razred ceste, ni prepričljivo utemeljeno.(9)

23. Zato po presoji pritožbenega sodišča tožniku tudi ni bila kršena niti nobena od ustavno zajamčenih pravic, na katere se sklicuje, niti nobena pravica, ki jo zagotavljajo mednarodne konvencije, ki zavezujejo Republiko Slovenijo.

24. Neutemeljen je končno tudi očitek o previsoki odmeri toženkinih pravdnih stroškov, konkretno (le) glede dveh postavk „dodatne vloge“ 50 točk in „obvestilo stranki“ 20 točk. Očitati, da so bile dodatne vloge nepotrebne, je presplošno, pavšalno in zato na to ni mogoče konkretno odgovoriti. Tudi država, Republika Slovenija, pa je stranka v pravdnem postopku in jo Državno pravobranilstvo, ki jo po zakonu zastopa, preko pristojnih organov obvešča o teku le-tega.

25. Pritožbeni očitki se torej izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350 čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo relevantnih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

26. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP; pritožnik mora sam kriti stroške svoje neuspele pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP).

Op. št. (1): Sedaj Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano, Center za okolje in zdravje.

Op. št. (2): Sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev z dne 30. 3. 2010. Op. št. (3): V 7. tč. sklepa II Cp 3500/2012: “Skladno s 1. odst. 245. čl. ZPP sodišče praviloma postavi enega izvedenca. Če je njegovo mnenje nepopolno ali nejasno, je dolžnost sodišča poskrbeti, da se te nejasnosti in nepopolnosti odpravijo, in sicer bodisi s pisno dopolnitvijo mnenja, praviloma pa z zaslišanjem izvedenca. Šele če tak postopek ne prinese celovitih in prepričljivih strokovnih odgovorov, so dani pogoji za to, da se ugodi predlogu za postavitev novega, drugega izvedenca iste stroke. Pritožnica ima prav, da zgolj nestrinjanje ene stranke z mnenjem izvedenca še ni razlog za postavitev drugega (2. in 3. odst. 254. čl. ZPP). Tudi „nerazumne stroškovne zahteve“ ne morejo biti razlog za to, da se delo z izvedencem ne dokonča tako, kot to predvideva ZPP. Sodišče je tisto, ki skrbi, da se plača predujem za izvedbo dokaza, skrbi pa tudi za to, da se stroški in nagrada izvedencu priznajo v skladu z veljavnim pravilnikom in ustrezno tarifo.“ Op. št. (4): Predlog toženke za izločitev A. F. kot izvedenca je bil zavrnjen (ker naj bi bil prepozen, čeprav je bil podan preden se je izvedenec lotil dela). Zoper ta sklep ni posebne pritožbe, kar pomeni, da se graja njegovega dela lahko uveljavlja v pritožbi zoper glavno stvar. Kljub temu, da pritožbeno sodišče v drugem pritožbenem postopku (kot se je pritožila toženka in izpostavila tudi očitek o pristranskosti izvedenca F.) na to ni posebej opozorilo, pa je treba povedati, da tožnik trditev, s katerimi je toženka utemeljevala svoj predlog, namreč da sta s F. sodelavca v društvu in soavtorja nekega članka, ni obrazloženo zavrnil. Op. št. (5): Juhart M., Zahtevki zaradi opravljanja splošno koristne dejavnosti, Podjetje in delo 2009, št. 6-7. Op. št. (6): Možina D., Odškodninska odgovornost države, Pravni letopis 2013, Ljubljana, str. 155. Op. št. (7): „[...] fair balance that has to be struck between the competing interests of the individual and of the community as a whole.“ Npr. v primeru Hatton in ostali proti Združenemu kraljestvu - (30622/97), sodba z dne 2. oktober 2001, tč. 96. (Dostopno v spletni bazi odločb ESČP HUDOC.) Op. št. (8): „Modern life is beset with inconveniences.“ Lord Brian Kerr v ločenem mnenju, prav tam.

Op. št. (9): V tem pogledu je zadeva neprimerljiva npr. z zadevo, ki jo je Vrhovno sodišče RS obravnavalo pod II Ips 148/2007 in drugimi, kjer je šlo za ugotovitev da je [tožena stranka] spalno naselje v mestu [...] spremenila v severno magistralno cesto, po kateri poleg mestnega in lokalnega prometa poteka še ves mednarodni tranzitni promet v Vzhodno Evropo. Vibracije, hrup in izpust plinov so tam s tem presegli krajevno običajno mero.