Jedro

Presoja, ali zavrnitev dokaznega predloga pomeni kršitev pravice obrambe (2. odstavek 371. člena ZKP).

Izrek

Zahteva obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati kot strošek postopka, nastal s tem izrednim pravnim sredstvom, na 80.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Mariboru je obs. D.B. spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 133. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo mu je pogojno obsodbo in v njej določilo kazen štirih mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. V plačilo mu je naložilo stroške kazenskega postopka, od tega 40.000,00 SIT povprečnine. Višje sodišče v Mariboru je zavrnilo zagovornikovo pritožbo, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu naloži-lo v plačilo 50.000,00 SIT povprečnine.

Obsojenčev zagovornik je 14.5.2002 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej izpodbija sodbi sodišča prve in druge stopnje zaradi kršitve kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na njihovo zakonitost, torej iz razloga po 3. točki prvega odstavka istega člena. Predlaga, da Vrhovno sodišče "spremeni napadeni odločitvi in mu prizna v postopku terjane stroške z zakoniti-mi zamudnimi obrestmi od dne posamezne odločitve do plačila".

Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 423. člena ZKP) meni, da je ta neutemeljena. Iz vsebine zahteve izhaja, da se nanaša pretežno na zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ko vložnik zatrjuje, da dejanje obdolžencu ni dokazano in v zvezi s tem opozarja na določene izpovedbe. Te naj bi kazale, da se je dejanje zgodilo drugače. Prav tako ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka. Sodišče je ravnalo pravilno, ko ni zaslišalo treh prič in policista, s-odba sodišča prve stopnje pa ima o tem razloge.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki je vsebinsko povzeta iz pritožbe, navaja:

1. da se ne strinja z razlogi, iz katerih je sodišče (očitno prve stopnje) zavrnilo zaslišanje prič, ki jih je predlagal obsojenec. Po njegovem mnenju je bila s tem storjena kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP;

2. da ni jasno, na podlagi katerih dokazov sta obe sodišči menili, da je obsojenec trdil, da se je oškodovanec sam poškodoval, saj ni zanikal dejstva, da je med njima prišlo do fizičnega kontakta; v nadaljevanju pa analizira vsebino obsojenčevih in zlasti oškodovančevih izpovedb ter opozarja na spremembe v njegovi izpovedi. Poleg tega poudarja, da je obsojenec zaradi oškodovančeve nasilnosti že pred kritičnim dogodkom zahteval premestitev v drugo sobo. Če bi se sodišči ukvarjali s to okoliščino, bi s tem -dobili verjetni odgovor na vprašanje, kdo je zanetil prepir, kar bi odločilno vplivalo na morebitno uporabo tretjega odstavka 11. člena KZ. Z zaslišanjem nekdanjega sostanovalca obeh vpletenih (obsojenca in oškodovanca) in upravnika bi postalo jasno, da je obsojenec zaradi napada oškodovanca začutil močno prestrašenost za svoje zdravje;

3. da ni namen izvedenskega mnenja odgovoriti med drugim na vprašanje, kdo je začel pretep; iz obsojenčeve zdravniške dokumentacije je tudi jasno razvidno, da je precej bolj verjetno, da je obdolženi najprej dobil močan udarec v predel čela in je nato začel obrambo.

K tč. 1 V skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, pri čemer je treba pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče torej sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso pomembni za pravilno odločitev (drugi odstavek 329. člena ZKP), -bodisi da niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, bodisi da ni verjetno, da bodo izključili ali potrdili obstoj pravnopomembnih dejstev. V nasprotnem primeru je kršena pravica do obrambe, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP in ne iz 11. točke prvega odstavka istega člena.

V tej zadevi je zagovornik - obsojenec se je med postopkom na prvi stopnji skliceval na silobran - predlagal najprej zaslišanje prič (v zahtevi za varstvo zakonitosti poimensko niso navedene) A.K. in M.B.M., ki bi lahko povedala o incidentih pred kritičnim dogodkom, ki jih je povzročil oškodovanec, in o obsojenčevi prošnji za premestitev v drugo sobo (l. št. 40), nato pa še (l. št. 49) zaslišanje policista, prisotnega na kraju dogodka, in N.B., s katerim naj bi obsoje-nec popival (pred obravnavanim dogodkom). Teh dveh dokaznih predlogov zagovornik ni obrazložil. Sodišče prve stopnje je te dokazne predloge zavrnilo in v sodbi navedlo (l. št. 56), da predlagane priče in policist ne morejo povedati ničesar o kritičnem dogodku, saj sta bila obsojenec in oškodovanec sama v sobi. Njihova izpovedba ne bi v ničemer pripomogla k ugotavljanju dejanskega stanja, izvedba teh dokazov pa bi zavlekla in podražila kazenski postopek. Izvedeni dokazi dajejo dovolj podlage za razsojo v tej kazenski zadevi. V pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo zagovornik zavrnitve dokaznih predlogov ni izrecno izpodbijal, le v zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja je navedel, da bi z zaslišanjem upravnika in nekdanjega sostanovalca postalo jasno, da je obsojenec zaradi napada oškodovanca začutil močno prestrašenost za svoje zdravje. Pritožbeno sodišče je v zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem, ki mu je pritrdilo, tudi navedlo, da se je obdolženčev zagovor glede odločilnih dejstev izkazal za neverodo-stojnega, medtem ko je okoliščina, kdo je prej prosil za premestitev iz skupne sobe in podobno, nebistvena (l. št. 65).

Vrhovno sodišče ugotavlja, da se na prvi stopnji predlagani dokazi nanašajo na odnose med obsojencem in oškodovanecm v času pred obravnavanim dogodkom (da se nista razumela in da je to prispevalo h kritičnemu dogodku, je ugotovilo že sodišče prve stopnje), ne pa na sam dogodek oziroma na zatrjevano dejstvo, da se je obsojenec zgolj branil pred oškodovančevim napadom. Tudi če bi bilo ugotovljeno, da je bil oškodovanec kdaj nasilen do obsojenca, to ne potrjuje, da ga je v obravnavani situaciji tudi napadel-. Glede na to zagovornik pravne relevantnosti predlaganih dokazov, to je, da bi povzročili dvom v ugotovitev, da (prekoračenega) silobrana ni bilo, ni izkazal s potrebno stopnjo verjetnosti. Z zavrnitvijo dokaznega predloga pravica obrambe iz 3. alineje 29. člena URS in tretjega odstavka 16. člena ZKP ni bila kršena.

K tč. 2 Obsojenec je zaslišan v fazi preiskovalnih dejanj povedal, da je oškodovanec dobil poškodbo, ko je padel in z glavo zadel v radiator (l. št. 21), enako pa tudi v zagovoru na glavni obravnavi 19.6.2001 (l. št. 45). Povsem jasno je, da taka navedba pomeni, da oškodovanca ni poškodoval on, ampak se je ta poškodoval ob padcu. Gre za del zagovora, ki ga dokazni postopek ni potrdil, nestrinjanje s tem pa pomeni nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem. Enako velja za vse ostale navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, s katerimi zagovornik obrazlaga svojo presojo dokazov: od tega, da opis poškodb ustreza udarcem ob nastavljeno ponev ter ob železni radiator, vzroka, zakaj je oškodovanec zaklenil vrata sobe, o obdolženčevem popivanju pred dogodkom, o spreminjanju oškodovančeve izpovedbe, o oškodovančevi siceršnji nasilnosti, zaradi katere je obdolženec že pred tem zahteval premestitev v drugo sobo, a se sodišče s tem sploh ni ukvarjalo in ni zaslišalo dveh prič. Ob tem zagovornik postavi trditev, da vrednot-enje sodišča kaže na napačno razumevanje načela materialne resnice, kar še dodatno potrjuje, da gre za izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, ki ni razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva (drugi odstavek 420. člena ZKP).

K tč. 3 Zagovornik ima sicer prav, ko opozarja na vprašanja, na katera izvedensko mnenje ne more odgovoriti, konkretnih očitkov v zvezi z njegovo uporabo v izpodbijanih sodbah pa zahteva za varstvo zakonitosti ne vsebuje. Pri tem zagovornik ravna prav nasprotno od svojih navedb, ko v nadaljevanju trdi, da je na podlagi obsojenčeve zdravniške dokumentacije jasno razvidno, da je precej bolj verjetno, da je obdolženi najprej dobil močan udarec v predel čela in je nato začel obrambo. Kaj takega iz poškodbenega lista -(priloga B3) ne izhaja, ampak zgolj to, katere poškodbe je dobil. Ker je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Obsojenec ni uspel z zahtevo za varstvo zakonitosti, zato je dolžan plačati stroške postopka, ki so nastali s tem izrednim pravnim sredstvom (prvi odstavek 95. člena v zvezi z 98. a členom ZKP). Pri odmeri povprečnine je sodišče v skladu s tretjim odstavkom 92. člena ZKP upoštevalo, da postopek ni bil zamotan in njegove premoženjske razmere, ugotovljene v postopku na prvi stopnji (solastnik hiše, mesečna plača v višini 70.000,00 SIT).