Jedro

Če so izpolnjeni vsi trije pogoji (oseba nemške narodnosti, bivanje v tujini na dan 4.12.1948 in odsotnost dokazov o lojalnem ravnanju), se pravni prednik tožnika ne more šteti za jugoslovanskega državljana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče kot sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 24.5.2001. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Upravne enote M. z dne 26.6.2000. Z njo je prvostopni organ v ponovljenem postopku ugotovil, da se T.W. (oče tožnika) po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali od 28.8.1945 do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS), do njegove smrti ni štel za jugoslovanskega državljana.

Tožena stranka ugotavlja, da je prvostopni organ upravičeno uporabil novelo 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ, po tem, ko je ugotovil nemško narodnost imenovanega na podlagi njegovega članstva v Kulturbundu, kar kaže na njegovo opredelitev za nemško narodnost, poleg tega pa je bil skupaj z ženo I. vpisan v fondu Kulturbund od januarja 1941, v tujini pa je živel že pred 4.12.1948, čemur tožnik ne oporeka. Tožena stranka tudi ugotavlja, da je prvostopni organ ugotavljal državljanstvo na zahtevo organa, ki vodi postopek denacionalizacije v skladu z določbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-23/93 (Uradni list RS, št. 23/97), po kateri je določba 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) vzpostavila domnevo nelojalnosti, ki je izpodbojna, vendar ne izključuje dokazovanja nasprotnega, breme dokazovanja pa nosi tisti, ki se z domnevo ne strinja. Tožnik je bil pozvan, da v določenem roku predlaga in predloži dokaze, s katerimi bo dokazoval, da nelojalnost njegovega pravnega prednika ne obstoji. Vse do izdaje odločbe prve stopnje organ ni prejel nikakršnih dokazov, ki bi nasprotovali domnevi o nelojalnosti imenovanega. Zato je po oceni tožene stranke prvostopni organ glede na arhivsko gradivo, ki izkazuje članstvo v nacistični organizaciji Kulturbund in ob upoštevanju splošno znanih dejstev, ki jih potrjujejo zgodovinski viri o naravi in namenu te organizacije, ravnal pravilno, ko je vzel za podlago svoje odločitve domnevo nelojalnosti, ker se nelojalnost pri osebah, ki so bile člane nacističnih organizacij, katerih cilji so bili naperjeni proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ, domneva, stranka pa je lahko uspešna le, če navedbe in dokaze o ravnanju, ki izpričujejo lojalnost ali pa dokazujejo obstoj okoliščin, ki prepričljivo nasprotuje domnevi o nelojalnosti. Tožena stranka zaključuje, da je prvostopni organ pravilno ugotovil, da se pravni prednik tožnika po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve ZDrž po 28.8.1945 do njegove smrti ni štel za jugoslovanskega državljana na podlagi 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (ZDrž).

V razlogih izpodbijane sodbe upravno sodišče navaja, da je bil po podatkih predloženih spisov tožnik pred izdajo prvostopne odločbe pisno seznanjen z vsemi dejstvi in okoliščinami, pomembnimi za odločitev. Z dopisom prvostopnega organa z dne 23.2.2000 je bil pisno seznanjen, da je bil njegov oče po podatkih Arhiva Ministrstva za notranje zadeve RS, ki izhajajo iz dopisa z dne 11.10.1994, član nemške organizacije Kulturbund od januarja leta 1941. Prav tako je bilo v postopku ugotovljeno, da se je že pred 4.12.1948 nahajal v tujini. Tožnik je bil seznanjen, da se na podlagi ugotovitev o obstoju nemške narodnosti imenovanega in njegovem bivanju v tujini domneva, da je podana tudi tretja okoliščina, to je, da je bil nelojalen in da mu je kot stranki dovoljeno dokazovanje nelojalnosti ter mu je dana možnost, da z vsemi dokaznimi sredstvi, ki obstajajo, dokazuje lojalnost in ima tako možnost dokazovanja, da nelojalnost v primeru njegovega očeta ne obstoji, pri čemer se tožnik ne bo mogel opirati na morebitno odsotnost podatkov o nelojalnem ravnanju, temveč bo lahko uspešen le, če bo v danem roku ponudil navedbe in dokaze o ravnanju, ki izpričujejo lojalnost ali pa bo dokazal obstoj drugih okoliščin, ki prepričljivo nasprotujejo domnevi nelojalnosti ter bo do 23.5.2000 predložil prvostopnemu organu dokaze o ravnanju lojalnosti oziroma dokaze o obstoju drugih okoliščin, ki prepričljivo nasprotujejo domnevi o njegovi nelojalnosti ter dokaze o tem, da imenovani ni bil oseba nemške narodnosti. Hkrati je bil opozorjen, da bo pristojni organ odločil na podlagi podatkov, ki so bili zbrani v prvem postopku, če bo le uspešno potekel rok za preložitev nasprotnih dokazov. S takim obvestilom je bila tožniku dana učinkovita možnost zavarovanja njegovih pravic. Tožnik v danem roku ni predložil dokazov, ki bi nasprotovali zakonski domnevi o nelojalnosti in tudi ne nasprotnega dokaza o ugotovljeni nemški narodnosti. Zato je po presoji upravnega sodišča tožena stranka pravilno ugotovila vse pomembne okoliščine glede nemške narodnosti tožnikovega očeta in glede njegove odsotnosti na dan 4.12.1948. Pripadnost nemški narodnosti dokazuje arhivsko gradivo. Sodišče soglaša s toženo stranko, da je zgodovinsko splošno dejstvo, da so se v organizacijo Kulturbund lahko vključile le osebe nemške narodnosti in tiste, ki so se za nemško narodnost same opredelile. Upravno sodišče zavrača tožbeni ugovor o nepojasnjenem izvoru fonda Kulturbund. Seznam članov Kulturbunda je nastal kot sekundarno gradivo po vojni meseca decembra leta 1945 na podlagi originalnih članskih pristopnic in članskih seznamov tedanjih krajevnih zaupnikov Kulturbunda, kartoteke in matične knjige članstva za Pobrežje in Tezno ter po rokopisih članskih seznamih posameznih krajevnih poverjenikov Kulturbunda, kot izhaja iz uvodne beležke, priložene v preslikavi skupaj s preslikavama strani ... fonda Kulturbund ... z dopisom Arhiva Ministrstva za notranje zadeve z dne 11.10.1994 prvostopnega organa. Navedene fotokopije teh listin so bile izročene tudi tožniku 12.5.1995. Sodišče zavrača tožbeni ugovor zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pravilno so bili uporabljeni navedeni arhivski podatki in listine v zvezi s presojo članstva v organizaciji Kulturbund. Uporaba navedenega arhivskega gradiva kot enega izmed dokaznih sredstev je skladna z določbo 2. odstavka 159. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86). Tožnik nasprotnih dokazov ni predlagal niti ne predložil. Po presoji sodišča je pravilno stališče tožene stranke, da je osebna opredelitev za nemško narodnost oziroma za pripadnika nemškega naroda z včlanitvijo v organizacijo Kulturbund zadostna podlaga za zaključek o narodnosti in pripadnosti posameznika. Zavrača tudi ugovor glede uporabe določbe 2. odstavka 35. člena ZDrž zaradi njene povratne veljave in ugovor, da ni postala del veljavnega prava Republike Slovenije. Oba ugovora je zavrnilo že Ustavno sodišče Republike Slovenije v navedeni odločbi, na katero se pravilno sklicuje tožena stranka v svoji obrazložitvi izpodbijane odločbe skladno z določbo 3. odstavka 1. člena Zakona o ustavnem sodišču, po kateri so določbe ustavnega sodišča obvezne. Zato se sodišče na obe obrazložitvi navedenih odločb na tem mestu zgolj sklicuje in ju ne ponavlja (2. odstavek 67. člena ZUS). Postopek pred izdajo odločbe tožene stranke je bil zato pravilen, odločba tožene stranke pa pravilna in na zakonu utemeljena.

Tožnik v pritožbi uveljavlja napačno uporabo materialnega prava, absolutno bistveno kršitev določb postopka in zmotno ter nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Navaja, da je po rojstnem in krstnem listu ter po poročnem listu iz leta 1933 ime njegovega očeta V. in ne W. Kršene so bile določbe Zakona o osebnem imenu. Sodišče prve stopnje med razlogi sodbe ne navede niti enega stavka, zakaj je odločitev tožene stranke pravilna. Ponavlja ugovor o retroaktivni uporabi 2. odstavka 35. člena ZDrž. Ponavlja tudi ugovor o neverodostojnosti uporabljenega arhivskega gradiva. Pomembna je odsotnost na dan 28.8.1945 in ne na dan 4.12.1948. Vse do februarja 1947 pa je njegov oče bil na ozemlju nekdanje FLRJ. Sicer pa je dne 5.2.1933 sklenil zakonsko zvezo z B.I.A., osebo slovenske narodnosti. Zato bi moralo biti uporabljeno tolmačenje Odloka AVNOJ, objavljeno v Uradnem listu DFJ, št. 39/45, po katerem se ne vzamejo državljanske pravice in imovina tistim jugoslovanskim državljanom nemške narodnosti ali nemškega porekla, ki so kljub svoji narodnosti stopali v mešane zakone z osebami, katere od južno slovanskih narodnosti.

Jugoslovansko narodnost tožnikovega očeta izkazujejo tudi podatki iz zaplembne odločbe in začasne osebne izkaznice, ki jo je prejel po svojem prihodu v Republiko Avstrijo. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v nov postopek.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 39. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS) velja za državljane Republike Slovenije po tem zakonu, kdor je po sedanjih predpisih imel državljanstvo Republike Slovenije in Socialistične federativne republike Jugoslavije in je tako zagotovljena kontinuiteta s prejšnjimi pravnimi redi. To pomeni, da je potreba pri ugotavljanju državljanstva za konkretno osebo upoštevati predpise o državljanstvu, ki so veljali v času njenega rojstva, pa do smrti, oziroma do časa, ko se ugotavlja državljanstvo. Prej veljavni predpis v smislu 39. člena ZDRS je Zakon o državljanstvu DFJ, ki je začel veljati 28.8.1945 in je bil kasneje večkrat spremenjen in dopolnjen (Uradni list DFJ, št. 64/45, Uradni list FLRJ, št. 54/46 in 105/48 - ZDrž). Zakon o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 54/46) je v 1. odstavku 35. člena določal, da za državljane FLRJ veljajo vse osebe, ki so bile na dan 28.8.1945 po veljavnih predpisih državljani FLRJ. Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 105/48) je v novem 2. odstavku 35. člena določil, da se za državljane FLRJ iz prejšnjega odstavka ne štejejo osebe nemške narodnosti, ki živijo v tujini in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. Tako morajo biti izpolnjeni trije kumulativni pogoji pri ugotavljanju dejstev, da se oseba ne šteje za jugoslovanskega državljana.

Po presoji pritožbenega sodišča sta tožena stranka in sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločila in za svojo odločitev navedla pravilne razloge. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi, s katerimi sta tožena stranka in sodišče prve stopnje utemeljila svoje odločitve. Pritožbeno sodišče ne dvomi v presojo o tem, da so v konkretnem primeru izpolnjeni vsi kumulativni pogoji pri ugotavljanju dejstev, da se oseba ne šteje za jugoslovanskega državljana. Tožnikov oče je bil v tujini pred 4.12.1948, in to je relevanten datum. Tožena stranka in sodišče prve stopnje sta navedla, zakaj se kot dokaz nemške narodnosti lahko uporabijo listine, ki jih navajata odločba tožene stranke in izpodbijana sodba. Navedene listine so bile tudi po presoji pritožbenega sodišča lahko uporabljene kot dokaz. Gre za arhivsko gradivo. Pritožbeni ugovor, ki izpodbija verodostojnost navedenih listin, ni utemeljen. Iz podatkov spisa izhaja, da je bil tožnik pozvan, da predloži dodatne dokaze tako o narodnosti svojega očeta in o njegovem ravnanju, ki bi izpričevalo njegovo lojalnost. Pritožbeni ugovori na drugačno odločitev ne morejo vplivati. Že upravno sodišče je pravilno zavrnilo že v tožbi uveljavljena ugovora glede retroaktivne uporabe določbe 2. odstavka 35. člena ZDrž in ugovor o neverodostojnosti arhivskih podatkov. Napačno je stališče pritožbe, da je relevantna odsotnost na dan 28.8.1945. Zato pritožbena trditev v določbah navedenega zakona nima podlage. Tožnik se niti v upravnem postopku niti v tožbi, s katero je začel upravni spor, ni skliceval na avstrijsko osebno dokaznico in podatke zaplembne odločbe. Sicer pa navedeni listini - glede na razloge tožene stranke in sodišča prve stopnje - niti ne moreta pripeljati do drugačne odločitve. To velja tudi za pritožbeno trditev o napačni uporabi osebnega imena tožnikovega očeta. V postopku ugotavljanja državljanstva tožnik ne more uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na zatrjevano nepravilnost akta o podržavljenju.

Ni podlage za pritožbeni ugovor, da sodba sodišče prve stopnje nima razlogov.

Postopek v upravnem sporu ni bil kršen, dejansko stanje je bilo popolno in pravilno ugotovljeno in materialno pravo pravilno uporabljeno.

Glede na navedeno in ker tudi niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče, na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.