Jedro

Ni mogoča pravilna uporaba 15.č člena ZSSuk brez upoštevanja ostalih njegovih določb. Po 15.č členu ZSSuk je treba prekiniti pravdni postopek, če ima tožena stranka sedež ali stalno bivališče v Republiki Sloveniji, tožeča pa kjer koli, če je predmet spora terjatev, ki je nastala subjektu nekdanje federacije (10. člen ZSSuk), na tožečo stranko pa je prešla na podlagi pravnega posla ali pravnomočne sodne odločbe (prvi odstavek 15.č člena ZSSuk), tudi v situacijah, v katerih je tožbeni zahtevek neposredno ali posredno povezan s pravnimi razmerji do subjektov nekdanje federacije, ali s pravnimi razmerji iz naslova statusne odgovornosti do subjektov nekdanje federacije (15.d člen ZSSuk).

Podlaga za odločitev o prekinitvi postopka je mnenje Sklada Republike Slovenije za sukcesijo. Vendar sodišče ne prekine postopka samo na podlagi mnenja sklada, da je to treba storiti. Sklad mora sporočiti dejstva, na podlagi katerih bo sodišče presodilo ali so izpolnjene predpostavke za prekinitev postopka.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je pravdni postopek prekinilo na podlagi prvega odstavka 15.č člena Zakona o Skladu Republike Slovenije za sukcesijo (Ur. list RS štev. 10/93...40/97; v nadaljevanju: ZSSuk). Pritožbo tožeče stranke zoper sklep o prekinitvi postopka je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Sklepa obeh sodišč izpodbija vrhovni državni tožilec z zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka - šeste točke 212. člena ZPP, in zmotne uporabe materialnega prava - 15., 15.g in 10. člena ZSSuk. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijana sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena obema strankama spora, ki nanjo nista odgovorili.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Pravilno je stališče zahteve za varstvo zakonitosti, da ni mogoča pravilna uporaba 15.č člena ZSSuk brez upoštevanja ostalih njegovih določb. Neupoštevanje ostalih določb ZSSuk lahko namreč privede celo do popolnoma nesmiselne razlage prvega odstavka njegovega 15.č člena. Po omenjeni zakonski določbi, če se jo razlaga iztrgano iz ostalih določb ZSSuk, bi namreč bilo treba prekiniti prav vse pravdne postopke, ne glede na to, kje ima tožeča stranka svoj sedež (tudi v Republiki Sloveniji oziroma v kateri koli drugi državi), samo da ima tožena stranka sedež ali stalno bivališče v Republiki Sloveniji, tožeča pa je pridobila terjatev s pravnim poslom ali na podlagi pravnomočne sodne odločbe. To pa ni bil namen zakonodajalca.

ZSSuk ureja uveljavljanje terjatev in poravnavanje obveznosti v postopku delitve premoženja, pravic in obveznosti nekdanje federacije (1. člen ZSSuk) med Republiko Slovenijo ter pravnimi in fizičnimi osebami z območja Republike Slovenije (na eni strani) in subjekti nekdanje federacije (na drugi strani) (10. člen ZSSuk). Subjekti nekdanje federacije pa so samo nekdanja federacija, njeni organi in organizacije, Narodna banka Jugoslavije in druge pravne osebe javnopravnega značaja na ravni nekdanje federacije (10. člen ZSSuk).

Glede na zgoraj navedeno je treba po 15.č členu ZSSuk prekiniti pravdni postopek, če ima tožena stranka sedež ali stalno bivališče v Republiki Sloveniji, tožeča pa kjer koli, če je predmet spora terjatev, ki je nastala subjektu nekdanje federacije (10. člen ZSSuk), na tožečo stranko pa je prešla na podlagi pravnega posla ali pravnomočne sodne odločbe (prvi odstavek 15.č člena ZSSuk). Razen v omenjenih primerih je treba prekiniti postopek tudi v situacijah, v katerih je tožbeni zahtevek neposredno ali posredno povezan s pravnimi razmerji do subjektov nekdanje federacije, ali s pravnimi razmerji iz naslova statusne odgovornosti do subjektov nekdanje federacije (15.d člen ZSSuk). Tudi za te primere pa opredeljuje pojem subjekta nekdanje federacije 10. člen ZSSuk. V primerih izven zgoraj navedenih ni prekinitve postopka po 15.č členu ZSSuk.

Podlaga za odločitev o prekinitvi postopka je mnenje Sklada Republike Slovenije za sukcesijo, ki ga mora pridobiti sodišče po uradni dolžnosti (prvi odstavek 15.g člena ZSSuk). Te določbe pa ni mogoče razumeti tako, da sodišče postopek prekine, čim izrazi sklad mnenje, da je to treba storiti. Smisel omenjene zakonske določbe, ki se glasi: "Za ugotovitev dejstev iz 15.č, 15.d in 15.f člena...", je v tem, da sklad sporoči dejstva, na podlagi katerih bo sodišče presodilo, ali so izpolnjene predpostavke za prekinitev postopka in nato svojo odločitev obrazložilo z ugotovitvami, nanašajočimi se na konkreten primer.

Sodišči prve in druge stopnje zgoraj navedenih določb ZSSuk nista razlagali na obrazloženi način. Materialno pravo sta zato v zmotno uporabili. Postopek sta pravnomočno prekinili, svoji odločitvi pa obrazložili samo s povzemanjem zakonskega besedila, ne da bi ugotovili, ali obstojijo v konkretno obravnavanem primeru za prekinitev postopka relevantna dejstva. Zato je to sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo, izpodbijana sklepa razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. Vprašanje obstoja uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka za odločitev, glede na navedeno, za odločitev ni več pomembno.

V nadaljnjen postopku bo sodišče postopek prekinilo, če bo ugotovilo, da gre v obravnavanem primeru za spor, ki ga je treba po določbah ZSSuk prekiniti. Pri tem bo določbe omenjenega zakona uporabilo tako, kot je obrazloženo zgoraj. Obrazložiti bo moralo tudi, zakaj meni, da gre za obveznost, ki je nastala do 25.6.1991 (drugi odstavek 15.g člena ZSSuk). Tožeča stranka namreč temelji tožbeni zahtevek na računu, izdanem leta 1992. Šele potem, če bo sodišče ugotovilo, da so podane vse zakonske predpostavke za prekinitev postopka, bo to storilo, sicer pa bo o zadevi meritorno odločilo.

Izven zahteve za varstvo zakonitosti to sodišče še opozarja, da je treba po 15.č členu ZSSuk prekiniti samo postopke (če so za to izpolnjeni pogoji), v katerih je tožena stranka oseba, ki ima sedež ali stalno bivališče v Republiki Sloveniji, ne pa tudi tiste, v katerih oseba s sedežem ali stalnim bivališčem v Republiki Sloveniji toži (nasprotna tožba).