Jedro

V postopku izdaje gradbenega dovoljenja, izdanega na podlagi pravnomočnega lokacijskega dovoljenja, ni mogoče upoštevati ugovorov, ki se nanašajo na pogoje za izdajo lokacijskega dovoljenja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Ur. l. RS, št. 50/97 in 70//00) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 10. 9. 2004. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Upravne enote Kranj z dne 20. 5. 2004, s katero je bilo v obnovljenem postopku odločeno, da se pusti v veljavi gradbeno dovoljenje z dne 19. 10. 2000, s katerim je bila investitorju J.J. dovoljena gradnja hleva in gospodarskega poslopja na zemljišču parc. št. 50 k.o. ...

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je odločitev tožene stranke pravilna. Po presoji sodišča je tožena stranka navedla pravilne razloge za zavrnitev pritožbe, s katerimi sodišče soglaša ter se skladno z določbo drugega odstavka 67. člena ZUS nanje v celoti sklicuje. Sodišče kot neupošteven zavrača tožbeni ugovor o nedopustnosti predvidenega posega. Po presoji sodišča na odločitev v tej zadevi tudi ne morejo vplivati zgolj pavšalne navedbe tožnice, da investitor ni pridobil vseh potrebnih soglasij, kot tudi ne njeno zatrjevanje, da iz projektne dokumentacije ni razvidno, kje bodo potekali električni in ostali komunalni priključki. Ne le, da je navedeni ugovor lokacijske narave, saj se v lokacijskem postopku pridobivajo soglasja in določajo pogoji za priklop objekta na infrastrukturna omrežja, za te navedbe tudi ni podlage v podatkih spisa.

3. Tožnica v pritožbi uveljavlja pritožbena ugovora zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Navaja, da se sodišče neutemeljeno sklicuje na to, da je bilo pred izdajo gradbenega dovoljenja izdano lokacijsko dovoljenje in ker je to pravnomočno, v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ni mogoče uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na postopek izdaje lokacijskega dovoljenja in vsebino lokacijskega dovoljenja. Tožnica je namreč v tožbi navajala, da ji v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja ni bila dana možnost sodelovanja, kar predstavlja bistveno kršitev določb ZUP in razlog za odpravo lokacijskega dovoljenja. Zato je tudi vložila predlog za obnovo postopka, končanega s pravnomočnim lokacijskim dovoljenjem, in ker je bil ta predlog zavržen, je sprožila upravni spor, ki še ni pravnomočno končan. Navaja še, da prvostopno sodišče ni odgovorilo na tožbeni ugovor in ni navedlo, katera soglasja so bila pridobljena. Glede tega sodba ni obrazložena. Vztraja pri tožbenih ugovorih ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremni tako, da tožbi ugodi.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. J.J. kot stranka z interesom v tem upravnem sporu v odgovoru na pritožbo navaja, da njegova parcela, št. 50 k.o. ... ne meji na pritožničino parcelo št. 13/2, kot v pritožbi zatrjuje pritožnica, ampak na parcelo št. 156/2, ki je v lasti Občine Š.

6. Revizija ni utemeljena.

7. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel revizijo. Po določbi drugega odstavka 107. člena ZUS-1 se zadeve, v katerih je bila pritožba vložena pred uveljavitvijo ZUS-1, še naprej obravnavajo kot pritožbe ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1 in v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba dovoljena na podlagi posebnega zakona. Ker je v obravnavanem primeru, predmet spora gradbeno dovoljenje izdano na podlagi 36. člena Zakona o graditvi objektov (Ur. l. SRS, št. 34/84 in 29/86 ter Ur. l. RS, št. 40/94, 69/94, 29/95, 59/96, 45/99 in 52/00, v nadaljevanju ZGO), ki v 7. členu določa, da se z gradnjo lahko začne na podlagi gradbenega dovoljenja, navedeni pogoji niso izpolnjeni. Zato je Vrhovno sodišče RS pritožbo obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo.

8. V obravnavani zadevi je bilo gradbeno dovoljenje izdano na podlagi lokacijskega dovoljenja. Lokacijsko dovoljenje se za objekte, ki se tako kot v tem primeru, nahajajo na območju, ki se ureja s prostorskimi ureditvenimi pogoji, izda v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija (drugi odstavek 54. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor - ZUN). Lokacijska dokumentacija se pripravi na podlagi določb o prostorskih ureditvenih pogojih in mora vsebovati vse podatke, določene v 55. členu ZUN, med drugim tudi podatke o komunalnih priključkih, in soglasja pristojnih organov. Glede na navedeno se ugovori tožnice glede dopustnosti gradnje, komunalnih priključkov in soglasij pristojnih organov nanašajo na pogoje za izdajo lokacijskega dovoljenja, ki je pravnomočno in jih zato v tem postopku ni mogoče upoštevati, kar je pravilno pojasnilo že prvostopno sodišče. Glede na to tudi niso upoštevni revizijski ugovori, da ji sodišče prve stopnje ni odgovorilo, katera soglasja so bila pridobljena, saj je to stvar lokacijskega postopka.

9. V tem postopku se presoja le, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da ima projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja vse sestavne dele po 19. členu ZGO in da je projekt izdelan v skladu s pogoji lokacijskega dovoljenja, kar niti ni sporno, saj tožnica tem ugotovitvam niti ne nasprotuje, je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. Prav te ugotovitve so namreč glede na določbo 41. člena ZGO bistvene za odločitev.

10. Na drugačno odločitev v tej zadevi ne morejo vplivati tožničina navajanja, da je v teku upravni spor v zvezi z njenim predlogom za obnovo postopka, končanega z lokacijskim dovoljenjem.

11. Ker glede na navedeno revizijski ugovori niso utemeljeni, je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo.