Jedro

Tudi premoženje, ki je bilo formalno (na podlagi kupoprodajne pogodbe) pridobljeno pred sklenitvijo zakonske zveze s strani enega od zakoncev, predstavlja skupno premoženje v primeru, ko je bilo dejansko plačano z dohodki zakonca, ki jih je ta pridobival z delom v času po sklenitvi zakonske zveze (v konkretnem primeru je zakonec v času zakonske zveze odplačeval kredit, ki ga je vzel zaradi plačila pretežnega dela kupnine za stanovanje, kupljeno pred sklenitvijo zakonske zveze).

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (I., III. in V. točki izreka sodbe) razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu ugotovilo, da predstavlja nepremičnina parc.štev. 237/4, travnik v izmeri 564 m2, vpisana v vl.štev. 3919, k.o., v naravi stanovanjska hiša s pripadajočim zemljiščem na naslovu ..., skupno premoženje pravdnih strank, na katerem znaša delež vsake pravdne stranke polovico. Zavrnilo pa je nasprotni tožbeni zahtevek tožnice H.P. na ugotovitev, da znašata deleža na navedenem skupnem premoženju in sicer delež nasprotno tožeče stranke do 7/10 in delež nasprotno tožene stranke do 3/10 ter nadalje zavrnilo nasprotni tožbeni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere se bosta pravdni stranki vpisali kot solastnici po navedenih idealnih deležih na navedeni nepremičnini. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti nastale pravdne stroške v znesku 463.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od

9.7.2004 do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Zoper navedeno sodbo vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka.

Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da ugodi nasprotnemu tožbenemu zahtevku tožene stranke, podrejeno pa da pritožbi v celoti ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Poudarja, da obrazložitev izpodbijane sodbe ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, s čemer je podana absolutna bistvena kršitev določb ZPP. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da je stanovanje na 8 v Ljubljani kupila tožeča stranka še pred sklenitvijo zakonske zveze. Zmoten je zaključek prvostopnega sodišča, da je glede lastninske pravice na stanovanju na odločilno le dejstvo, da je bila kupoprodajna pogodba za stanovanje sklenjena pred sklenitvijo zakonske zveze.

Tožeča stranka pa je najela kredit za to stanovanje, ker je vedela, da ji bo tožena stranka pomagala odplačevati najeti kredit in ker sta s toženo stranko vedeli, da se bosta poročila. Tožeča stranka je imela lastnih sredstev 95.383,30 DIN, s krediti pa je bil poplačan preostanek kupnine v višini 692.358,70 DIN. Tožeča stranka sama ni bila sposobna odplačevati kredita, saj je bil obrok previsok glede na višino osebnega dohodka. Tožena stranka je izpovedala, da se tožeča stranka iz preostanka plače ni mogla preživljati, tako da sta se stranki dogovorili, da bo tožena stranka pomagala pri odplačevanju kredita s tem, da bo iz svojih prihodkov skrbela za gospodinjstvo in položnice. Tožena stranka je tudi najela kredit za nakup stanovanjske opreme. Krediti za nakup stanovanja so bili odplačani tudi s pomočjo prispevkov tožene stranke. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da stanovanje ni skupno premoženje. Glede na to, da je bila kupnina od stanovanja vložena v gradnjo hiše, je tožena stranka zahtevala ugotovitev, da je 1/2 kupnine pridobljene s prodajo stanovanja, delež tožene stranke, ki ga je ta vložila v hišo, ki je predmet postopka. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da na podlagi izvedenih dokazov ni mogoče sklepati, da je bila kupljena parcela št. 237/4 darilo matere tožene stranke H. P. dano le toženi stranki. Zaslišani priči T.P. in M.R. sta enotno izpovedali, da je pokojna H.P. kupila vsakemu od otrok zemljišče za gradnjo hiš.

Na kupoprodajni pogodbi sta sicer vpisani tožeča in tožena stranka vendar z namenom pridobivanja stanovanjskih posojil. Pokojna je imela namen pomagati le svojim otrokom, da zgradijo hiše. Zato se je sama pogovarjala s prodajalci zemljišča in plačala kupnino za zemljišče. Priča B.P. pa ni relevantna priča za ugotovljanje dejstva komu je pokojna H.P. kupila parceli, saj je bil v času nakupa parcele star le 3 leta. Sodišče tudi ni vprašalo priče, kaj misli pod pojmom družina.

Zmotno je ugotovljeno dejansko stanje, ker pri določanju deležev na skupnem premoženju ni upoštevalo posebnega premoženja tožene starnke, ki ga je ta vložila v skupno premoženje. Tudi ni upoštevano dejstvo, da je tožena stranka od leta 1991 do razveze leta 1998 sama skrbela za družino. Tožeča stranka je bil aktiven član skupine, ki podpira učenje S.B. in zadnjih sedem let skupnega življenja ni imel čas skrbeti za družino. Prvostopno sodišče se sklicuje na zakonske določbe, da pri pridobivanju skupnega premoženja niso pomembni le prihodki zakoncev ampak tudi drugi prispevki zakoncev, vendar v sodbi te zakonske določbe ni uporabilo in je s tem zmotno uporabilo materialno pravo.

Pritožba je utemeljena.

Po neizpodbijanih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožnik kupil stanovanje na 8 v Ljubljani na podlagi kupoprodajne pogodbe sklenjene dne 7.7.1980. Kupnino je plačal v manjšem delu iz lastnih privarčevanih sredstev, preostanek pa iz sredstev pridobljenih na podlagi kreditnih pogodb, sklenjenih prav tako pred sklenitvijo zakonske zveze, (ki je bila sklenjena dne 22.11.1980), vendar pa je anuitete odplačeval med trajanjem zakonske zveze. Dne

24.11.1988 je stanovanje prodal ter izkupiček iz kupnine, ki je znašala 148.000.000,00 DIN, vložil v izgradnjo predmetne stanovanjske hiše, ki je skupno premoženje pravdnih strank. Iz nanizanih dejanskih ugotovitev, na katere utemljeno opozarja pritožnica, tako izhaja, da je bilo navedeno stanovanje financirano v pretežnem delu iz sredstev kreditov, ki pa so bili vračani že po sklenitvi zakonske zveze pravdnih strank. Tudi krediti, ki jih in kolikor jih v času trajanja zakonske zveze sicer vrača iz osebnih dohodkov le eden od zakoncev, pa v primerih kakršen je tudi sporni - ko je vsak od zakoncev s svojim delom in sredstvi prispeval k ustvarjanju, povečevanju in ohranjanju skupnega premoženja - predstavljajo sredstva skupnega premoženja in s tem prispevek, ki ga je mogoče vrednotiti kot prispevek zakonca k ustvarjanju skupnega premoženja, ne pa kot njegov vložek iz njegovega posebnega premoženja. V tem primeru običajno zakonec, ki mesečno plačuje anuitete, manj prispeva k pokrivanju drugih potreb družine oziroma gospodinjstva in je drug zakonec sorazmerno bolj obremenjen pri financiranju teh potreb. Navedeno pomeni, da ima na ta način - sicer formalno že pred zakonsko zvezo pridobljeno premoženje enega od zakoncev - stvarnopravne učinke skupnega premoženja v primeru, ko je dejansko plačano z dohodki zakonca, ki jih je ta pridobival z delom v času po sklenitvi zakonske zveze, torej s sredstvi, ki se štejejo za skupno premoženje zakoncev (2. odstavek 51. člena ZZZDR, po katerem se šteje za skupno premoženje vse tisto premoženje, ki je pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze). Enako pravno usodo pa ima seveda tudi denarni izkupiček pridobljen pri prodaji takšnega skupnega premoženja, vložen v pridobitev novega premoženja zakoncev (realna subrogacija). Ker je sodišče prve stopnje zavzelo napačno materialnopravno stališče, namreč da naj bi omenjeno stanovanje predstavljalo posebno toženčevo premoženje, je pravno nepravilno štelo izkupiček iz kupnine v celoti zgolj v korist tožeče stranke - kot njegovo posebno premoženje, namesto v sorazmernem delu, kolikor so bili krediti poplačani v času trajanja zakonske zveze, v korist obeh pravdnih strank - kot skupno premoženje zakoncev. Zato pa je izostalo potrebno ugotavljanje okoliščin o tem, v kakšni meri so bili krediti poplačani v času trajanja zakonske zveze oziroma kakšen delež glede na vrednost kupljenega stanovanja so predstavljali v času trajanja zakonske zveze odplačani zneski anuitet. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je bilo torej dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je moralo sodišče druge stopnje ugoditi pritožbi tožene stranke, ki na nepravilnost pravnega stališča sodišča prve stopnje v tem delu utemeljeno opozarja, prvostopno sodbo pa glede odločitve - kolikor je sodišče prve stopnje ugotovilo deleže pravdnih strank kot enake, zavrnilo pa nasprotni tožbeni zahtevek na ugotovitev drugačnih deležev - 7/10 za toženko in 3/10 za tožnika, ter posledično tudi stroškovno odločitev, razveljaviti in vrniti zadevo v tem obsegu v ponovno sojenje (355.člen ZPP).

V novem postopku bo torej sodišče prve stopnje moralo ugotoviti zgoraj nanizane okoliščine in oceniti v zvezi s temi okoliščinami ponujene dokaze pravdnih strank ter upoštevajoč tudi pojasnjeno materialnopravno izhodišče glede izkupička iz prodaje stanovanja na 8 v Ljubljani ponovno oceniti prispevek ene in druge pravdne stranke pri ustvarjanju predmetnega skupnega premoženja, upoštevaje pri tem seveda tudi že vse druge do sedaj ugotovljene okoliščine v zvezi s prispevanjem ene in druge pravdne stranke pri nastanku predmetnega premoženja; pri tem pa pritožbeno sodišče glede ostalih dejanskih in pravnih zaključkov, ki jih napada pritožba nima pomislekov, natančneje pa na ostale pritožbene navedbe sicer pritožbeno sodišče ne odgovarja, ker je razveljavilo izpodbijano sodbo iz opisanega razloga.

Izrek o stroških pritožbenega postopka, nastalih v zvezi s pritožbo temelji na določbi člena 165/3 ZPP.