Jedro

Tožeča stranka niti ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena, da je verjetno izkazano konkretno ravnanje dolžnika (tožene stranke), ki se nanaša na razpolaganje z njegovim premoženjem, v posledici katerega bi bil lahko upnik (tožeča stranka) izigran. Zatrjevanje preteklih dolžnikovih ravnanj ne zadošča za izkaz obstoja subjektivne nevarnosti.

Tožeča stranka bi morala izkazati aktivno ravnanje dolžnika (tožene stranke), ki bi že bilo usmerjeno v onemogočanje uveljavitve upnikove terjatve (tožeče stranke). Za takšno ravnanje so po ustaljeni sodni praksi potrebna dolžnikova konkretna ravnanja v smeri skrivanja, odtujevanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s svojim premoženjem. Smiselno tožeča stranka tudi v pritožbi navaja, da zakon ne zahteva, da bi bilo premoženje osebno lastno dolžniku, vendar pa mora biti premoženje pod razpolagalno sposobnostjo dolžnika, saj ta sicer sploh ne bi mogel ravnati na način, da bi premoženje skrival pred upniki. Ravno to aktivno ravnanje dolžnika pa je za izkazan obstoj nevarnosti določeno v drugem odstavku 270. člena ZIZ. Mora iti namreč za razpolaganje z dolžnikovim premoženjem, kar je v pravnem pomenu to, da ima lahko on razpolagalno sposobnost tega odtujiti ali skrivati. Bistveno je, da mora zaradi aktivnih dolžnikovih ravnanj, usmerjenih v odtujevanje in skrivanje premoženja, obstajati možnost, da bo izterjava terjatve tožeče stranke v prihodnosti slabša od možnosti, v trenutku, ko je bil vložen predlog za izdajo začasne odredbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške in je dolžna toženi stranki v 8 dneh plačati 1.042,36 EUR pritožbenih stroškov.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka** _Sklep o izdani začasni odredbi_

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 27. 12. 2022 (red. št. 9) ugodilo predlogu tožeče stranke za izdajo začasne odredbe v zavarovanje vtoževane denarne terjatve in je toženi stranki prepovedalo obremenitev ali odsvojitev njenega solastniškega deleža do 1/2 pri nepremičninah: ID znak: parcela X 001/1 in ID znak: parcela X 002/2 (I. točka izreka). Prepoved obremenitve in odsvojitve solastniškega deleža, navedenega v prejšnji točki tega sklepa je vpisalo v zemljiški knjigi pristojnega okrajnega sodišča, pri celotnem solastniškem deležu tožene stranke, kot solastnika nepremičnin, ID znak: parcela X 001/1 in ID znak: parcela X 002/2 (II. točka izreka). Ta začasna odredba velja še 30 dni od pravnomočnosti sodne odločbe, izdane v tej zadevi (III. točka izreka). Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema tega sklepa povrniti stroške postopka zavarovanja v znesku 800,75 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje (IV. točka izreka).

2. Sodišče je presojalo, ali sta hkrati izpolnjena oba pogoja po 270. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), in sicer: (1.) upnik (tožeča stranka) je moral izkazati za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek 270. člena ZIZ) in (2) upnik (tožeča stranka) je moral verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Tožeča stranka je predlagala, da bo dosežen namen zavarovanja s tem, da se dolžniku (toženi stranki) prepove, da ne sme odtujiti ali obremeniti svoje nepremičnine, ki so v njeno korist vknjižene na nepremičnine, z vknjižbo te prepovedi v zemljiški knjigi. Sodišče je ugotovilo, da obstoji verjetnost obstoja terjatve na plačilo denarnega zneska 155.361,45 EUR s pripadki, na podlagi zatrjevane kršitve 263. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1). Tožeča stranka je toženi stranki očitala, da je kot izvršni direktor in s tem zakoniti zastopnik tožeče stranke povzročila škodo iz naslova neporavnanih pravdnih stroškov iz naslova prenosa 100% lastniškega deleža v družbi A. d. o. o., matična številka: ..., na družbo B. d. o. o., matična številka: ..., škodo zaradi sklenitve prodajne pogodbe s pobotom kupnine, po prodajni pogodbi za nepremičnino, sklenjeno med tožečo stranko in družbo C. d. o. o. in škodo zaradi sklenitve ničnih kompenzacij št. 32018 in 22019 med tožečo stranko in družbo B. d. o. o. Prav tako je ugotovilo, da je tožeča stranka z verjetnostjo izkazala obstoj nevarnosti, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev njene terjatve onemogočena ali precej otežena. Preteklo in aktivno ravnanje tožene stranke kot njenega izvršnega direktorja, pri podpisu poslovnih listin, cesij in pogodb, ki so bili nični, je bilo usmerjeno v razpolaganje s premoženjem tožeče stranke v njeno škodo in v korist tretjih pravnih oseb z namenom, da se odtuji premoženje tožeče stranke, da ne bi bilo vnovčeno za plačilo njenih upnikov. Ravno iz tega ravnanja tožene stranke naj bi izhajala velika verjetnost, da bo tudi z lastnim premoženjem postopal oziroma razpolagal na enak način, to je, da ga bo skušal prenesti na tretje osebe ali ga obremeniti. S tem bo ogrožena uveljavitev vtoževane terjatve tožeče stranke.

_Sklep o ugovoru dolžnika (tožene stranke) zoper sklep o izdani začasni odredbi_

3. Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje ugovoru tožene stranke zoper sklep o zavarovanju z začasno odredbo z dne 27. 12. 2022 ugodilo in navedeni sklep razveljavilo ter predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna v roku 8 dni od prejema tega sklepa toženi stranki povrniti 1.075,30 EUR stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje (II. točka izreka). V bistvenih razlogih je navedlo, da tožeča stranka obstoj subjektivne nevarnosti za uveljavitev svoje terjatve utemeljuje z očitki o določenih preteklih ravnanjih tožene stranke v funkciji njenega izvršnega direktorja oziroma zakonitega zastopnika v zvezi z njenim premoženjem. Razpolaganja, ki jih zatrjuje se torej nanašajo na premoženje drugega pravnega subjekta in izključno na preteklo obdobje. Obstoj subjektivne nevarnosti bi bilo mogoče utemeljiti le s konkretnimi očitki glede sedanjega ravnanja tožene stranke z njenim premoženjem, ne pa z očitki glede preteklih ravnanj iz katerih naj bi vtoževane terjatve sploh izhajale. Za presojo pogoja subjektivne nevarnosti bi lahko bilo torej relevantno le sedanje ravnanje tožene stranke z njenim lastnim premoženjem.

4. V skladu z ustaljeno sodno prakso mora upnik za verjeten obstoj nevarnosti po drugem odstavku 270. člena ZIZ izkazati aktivno ravnanje dolžnika, ki je že usmerjeno v onemogočanje uveljavitve upnikove terjatve, za takšno ravnanje pa so potrebna dolžnikova konkretna dejanja v smeri odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s svojim (dolžnikovim) premoženjem. Obenem pa mora upnik tudi izkazati, da je ravno to aktivno ravnanje dolžnika razlog za onemogočeno ali precej oteženo uveljavitev terjatve. Nevarnost mora biti subjektivna in konkretna.1

5. Sodišče je zato zaključilo, da tožeča stranka ni zadostila svojemu trditvenemu bremenu glede verjetnosti obstoja zatrjevane nevarnosti kot predpostavke iz drugega odstavka 270. člena ZIZ. Tožeča stranka je uveljavljala tudi, da upnik v skladu s tretjim odstavkom 270. člena ZIZ ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo. Vendar pa za navedeno predpostavko tožeča stranka ni navajala nobenih trditev. Neznatna škoda je pravni standard, ki je odvisen od okoliščin konkretnega primera. Prepoved obremenitve in odtujitve nepremičnin predstavlja poseg v lastninsko pravico, konkretno v pravico do razpolaganja, ki je ena izmed bistvenih upravičenj imetnika lastninske pravice. Zato gre praviloma vedno za škodo, ki presega neznatno. Tožeča stranka pa ni podala trditev, ki bi izkazovale nasprotno. Tožeča stranka se je sklicevala tudi na nastanek nenadomestljive (prav težko nadomestljive) škode, ki je ena od predpostavk iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, ki jo ta predpisuje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve. Tožeča stranka je predlagala izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve, za katero velja, da škoda, ki jo je mogoče izraziti v obliki denarnega zneska, ni težko nadomestljiva. Sodišče je zato sklepalo, da nista kumulativno izpolnjena pogoja za izdajo začasne odredbe iz drugega odstavka 270. člena ZIZ, ker tožeča stranka ni z verjetnostjo izkazala obstoja subjektivnega pogoja nevarnosti, da bo z dolžnikovim ravnanjem uveljavitev njene terjatve onemogočena ali precej otežena.

6. Tožeča stranka se je zoper sklep pravočasno pritožila, smiselno iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom in 239. členom ZIZ. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter potrdi sklep o izdani začasni odredbi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške tožeče stranke, v zvezi s postopkom za izdajo predloga za izdajo začasne odredbe. Zahtevala je povrnitev pritožbenih stroškov.

7. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in je višjemu sodišču predlagala, da neutemeljeno pritožbo zavrne in izpodbijani sklep potrdi. Zahtevala je povrnitev stroškov postopka z odgovorom na pritožbo.

**Odločitev in razlogi višjega sodišča**

8. Pritožba ni utemeljena.

9. Tožeča stranka v pritožbi ponavlja svoje trditve v zvezi s krivdnim ravnanjem tožene stranke kot izvršnega direktorja, ki je ravnal v škodo premoženja tožeče stranke s tem, da bi zagotovil protipravno korist tretjim osebam. S tem naj bi tožena stranka kršila 263. člen ZGD-1, ker ni ravnala v dobro tožeče stranke. Tožeča stranka v pritožbi ponovno povzema vsa ravnanja tožene stranke, ki so bila ugotovljena kot nična na podlagi pravnomočnih sodb Okrožnega sodišča v Ljubljani2 (XI Pg 546/2021, 10. 9. 2021, XI Pg 545/2021, 2. 9. 2021 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 698/2021, 17. 11. 2022). S tem je zatrjevala, da je tožena stranka kot zakoniti zastopnik tožeče stranke oškodovala premoženje tožeče stranke. Glavnina pritožbenih razlogov se nanaša na prvega izmed kumulativno izpolnjenih pogojev, ki morata biti podana za uspeh tožeče stranke z izdajo začasne odredbe, to je glede verjetnosti obstoja terjatve tožeče stranke. Kar se tiče verjetnosti terjatve tožeče stranke, sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni spremenilo stališča, ki ga je oblikovalo v prvem sklepu, s katerim je ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe tožeče stranke.

10. Glede drugega pogoja, to je konkretne subjektivne nevarnosti, ki bi morala biti izkazana za zavrnitev ugovora, pa tožeča stranka prepleta verjetnost terjatve z očitkom, da bo tožena stranka v primeru, da bo ogroženo njeno lastno premoženje, zato ker je zoper njo uveljavljen denarni zahtevek za plačilo škode, ki bo namenjen za plačilo upnikov tožeče stranke, skušala preprečiti uveljavitev denarne terjatve tožeče stranke. Tožeča stranka uveljavlja, da če je bila tožena stranka pripravljena tako ravnati v korist tretjih oseb s tujim premoženjem, bo enako ravnala s svojim lastnim premoženjem.

11. Višje sodišče pritrjuje jasnim in pravilnim razlogom v izpodbijanem sklepu, da bi morala tožeča stranka izkazati aktivno ravnanje dolžnika (tožene stranke), ki bi že bilo usmerjeno v onemogočanje uveljavitve upnikove terjatve (tožeče stranke). Za takšno ravnanje so po ustaljeni sodni praksi potrebna dolžnikova konkretna ravnanja v smeri skrivanja, odtujevanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s svojim premoženjem. Smiselno tožeča stranka tudi v pritožbi navaja, da zakon ne zahteva, da bi bilo premoženje osebno lastno dolžniku, vendar pa mora biti premoženje pod razpolagalno sposobnostjo dolžnika, saj ta sicer sploh ne bi mogel ravnati na način, da bi premoženje skrival pred upniki. Ravno to aktivno ravnanje dolžnika pa je za izkazan obstoj nevarnosti določeno v drugem odstavku 270. člena ZIZ. Mora iti namreč za razpolaganje z dolžnikovim premoženjem, kar je v pravnem pomenu to, da ima lahko on razpolagalno sposobnost tega odtujiti ali skrivati. Bistveno je, da mora zaradi aktivnih dolžnikovih ravnanj, usmerjenih v odtujevanje in skrivanje premoženja, obstajati možnost, da bo izterjava terjatve tožeče stranke v prihodnosti slabša od možnosti, v trenutku, ko je bil vložen predlog za izdajo začasne odredbe.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožeča stranka niti ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena, da je verjetno izkazano konkretno ravnanje dolžnika (tožene stranke), ki se nanaša na razpolaganje z njegovim premoženjem v posledici katerega bi bil lahko upnik (tožeča stranka) izigran. Dolžnikovo ravnanje mora biti torej aktivno v opisani smeri.3 Zatrjevanje preteklih dolžnikovih ravnanj ne zadošča za izkaz obstoja subjektivne nevarnosti. Položaj tožeče stranke je v zvezi z izkazovanjem nevarnosti ravnanja tožene stranke povzelo tudi sodišče.4 Sodišče prve stopnje je še kot dodatne razloge (obiter dictum) pojasnilo, da je v skladu z določbo 267. člena ZIZ upniku omogočeno, da spremlja razpolaganje dolžnika in tako v primeru izpolnjenih pogojev iz 270. člena ZIZ ponovno vloži predlog za izdajo začasne odredbe.5 Zato tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da tožeči stranki izdana začasna odredba ne bo koristila, če bodo pogoji za izdajo sklepa o začasni odredbi izpolnjeni šele tedaj, ko bo tožena stranka svoje premoženje že odtujila, skrila ali z njim drugače razpolagala na škodo tožeče stranke.

13. Višje sodišče je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena, 366. člen ZPP v zvezi s 15. členom in 239. členom ZIZ). Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Višje sodišče pa tudi po uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa ugotavlja, da ni podana nobena absolutna bistvena postopkovna kršitev (drugi odstavek 350. člena, 366. člen ZPP v zvezi s 15. členom in 239. členom ZIZ). Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom in 239. členom ZIZ).

14. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena, prvem odstavku 154. člena in 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom in 239. členom ZIZ. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi pritožbene stroške. Toženi stranki je višje sodišče priznalo stroške za sestavo odgovora na pritožbo po tar. št. 31/7 Odvetniške tarife (OT) 1400 točk, 2 odstotka materialnih stroškov po 11. členu OT do 1000 točk (20 točk), nad 1000 točk 1 odstotek (4 točke), skupaj 24 točk in 22 odstotni DDV 313,28 točk, skupaj 1.737,28 točk. Ob upoštevanju vrednosti točke (0,60 EUR) pripada toženi stranki 1.042,36 EUR pravdnih stroškov.

1 Glej: VSL sklep, I Cpg 84/2017, 15. 2. 2017; VSL sklep II Cp 1338/2016, 18. 5. 2016 in drugi. 2 Okrožno sodišče v Ljubljani, sodba XI Pg 101/2021, 10. 9. 2021, še ni pravnomočna. 3 VSL Sklep I Cp 424/2010, 10. 2. 2010 in drugi. 4 Glej še VSL sklep I Cp 614/2020, 10. 4. 2020. 5 267. člen ZIZ določa, da je začasno odredbo mogoče izdati pred uvedbo sodnega postopka, med postopkom, kot tudi po koncu postopka, vse dokler niso podani pogoji za izvršbo.