Jedro

Sodišče druge stopnje je po 1. odstavku 388. člena ZKP dolžno oceniti le bistvene navedbe pritožbe.

Sodišče je sicer kršilo določbe kazenskega postopka, ker ni odgovorilo na predlog v pritožbi, da naj se zaslišita še dve osebi, vendar ta kršitev v obravnavanem primeru ni vplivala na to, da ni bila izdana pravilna sodba.

Izrek

Zahteva zagovornice izreden preizkus pravnomočne sodbe se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo so bili trije obsojenci spoznani za krive kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po čl. 245/I KZ SFRJ. Obsojeni so bili: prvoobsojeni na 1 leto in 8 mesecev zapora, drugoobsojeni na 2 leti in 6 mesecev zapora, tretjeobsojeni pa na 10 mesecev zapora. V izrečeno kazen jim je bil vštet pripor in sicer prvemu od 13.4. do 12.5.1992, drugemu pa od 13.4.1992 dalje. Drugemu in tretjemu obsojencu je bil izrečen tudi 2 varnostni ukrep izgona tujca iz države, vsakemu za 5 let, zaseženih 6593 g hašiša je bilo odvzetih po čl. 69 KZ SFRJ, obsojencem pa je bilo naloženo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je vložila zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe le zagovornica prvega obsojenca, ki uveljavlja razloge po čl. 427 točka 1-3 ZKP ter predlaga spremembo napadene pravnomočne sodbe ter oprostitev tega obsojenca, podrejeno pa, da se napadena pravnomočna sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zahteva za izreden preizkus pravnomočne sodbe ni utemeljena.

Zahteva za izreden preizkus pravnomočne sodbe je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti le zaradi kršitev materialnega zakona in nekaterih kršitev procesnega zakona (čl. 427 ZKP), ne more pa se vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi neprimernosti izrečene kazni. Zato v tem postopku ni bilo mogoče obravnavati zagovorničinih navedb: - da je obs. ves čas postopka trdil, da za mamilo v avtomobilu ni vedel, soobsojenca pa sta njegov zagovor v celoti potrdila, zaradi česar ne gre za naklepno dejanje, - da je obsodba grajena na njegovem ravnanju v zvezi z dvema osebama, čeprav ni nobenega dokaza za to, da sta bile le-ti povezani z mamili in je na glavni obravnavi inšpektor policije izjavil, da jim nista bila sumljiva, - da je sodišče namesto z dokazi, operiralo z logiko, taka presoja pa dopušča veliko variant in gre le za domneve, ki ne morejo biti podlaga za obsodbo, - da ni pravično, da se navedbe in dokazi prvega obs. ne upoštevajo, ko pa je tretjega obs., ki je pri kaznivem dejanju nedvomno zavestno sodeloval, sodišče druge stopnje kazen še znižalo, saj se z njimi uveljavlja le, da dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno oziroma, da izrečena kazen ni primerna.

Zagovornica ima sicer prav, ko meni, da je sodišče druge stopnje kršilo določbe kazenskega postopka, ker ni odgovorilo na predlog zagovorničine pritožbe, da naj se zaslišita dve osebi, ki naj bi bili udeleženi pri kaznivem dejanju, vendar pa po mnenju senata Vrhovnega sodišča RS ta kršitev čl. 388/I ZKP ni vplivala na to, da ni bila izdana pravilna sodba. Obširni razlogi sodbe sodišča prve stopnje, zlasti na 7. in 8. strani, so namreč tako prepričljivi, da je iz celotnega ravnanja vseh treh obsojencev edino mogoč prav tak zaključek, kot ga je napravilo sodišče v napadeni pravnomočni sodbi, da je namreč tudi pri obs. zavestno in hote sodeloval pri storitvi kaznivega dejanja na način, opisan v izreku napadene sodbe. V tej zvezi je bilo dejansko stanje dovolj popolno ugotovljeno, tako da zaslišanje omenjenih dveh oseb ne bi moglo prispevati ničesar bistvenega, pa zato tudi ni podan razlog po čl. 427 točka 3 v zvezi s čl. 388/I ZKP, ker pritožbeno sodišče v svoji odločbi ni odgovorilo na predlog v zagovorničini pritožbi za njuno zaslišanje.

Pač pa senat Vrhovnega sodišča RS ne vidi nobene kršitve čl. 388/I ZKP in zato še manj določbe čl. 427 točka 3 ZKP v zvezi s tem, ker pritožbeno sodišče ni odgovorilo tudi na nadaljnji pritožbeni predlog, to je, da naj se zasliši še ena priča. Kršitev določbe čl. 388/I ZKP, to je, če pritožbeno sodišče opusti presojo navedb pritožbe, se namreč lahko nanaša ne na vsako, marveč le na bistvene pritožbene navedbe, kamor spadajo seveda tudi predlogi za izvedbo posameznih dokazov. Tak pa predlog za zaslišanje priče N.N. ni bil. Ta priča naj bi potrdila, da so se telefonsko pogovarjali, da bi šla z njima v Bosno, ker pa da je priča pozneje dobila možnost za zaposlitev, se ni želela vrniti v Bosno z M.M. Pritožba je namreč prezrla, da je ta priča že bila zaslišana v preiskavi (list. št. 43 in 44) in je bil zapisnik o njeni izpovedbi s soglasjem strank (list. št. 153) tudi prečitan na glavni obravnavi. V njenem zaslišanju pa ni prav nobene opore za omenjene pritožbene navedbe, pa zato tudi ne gre za predlog, na katerega bi pritožbeno sodišče moralo odgovoriti.

Po povedanem zagovorničina zahteva za izreden preizkus pravnomočne sodbe ni utemeljena in jo je bilo treba zavrniti (čl. 429 v zvezi s čl. 421 ZKP).

Zagovornica je tudi predlagala, naj se izvršitev pravnomočne sodbe odloži. Temu predlogu senat Vrhovnega sodišča RS ni ugodil, ker ni bilo utemeljenih razlogov, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da bo zahtevi ugodeno (čl. 428/V ZKP).

Predpisi prejšnje Jugoslavije so bili v tej odločbi uporabljeni v zvezi s čl. 4/I Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I).