Jedro

Vložitev nasprotne tožbe ni obveznost, temveč pravica toženca, prav tako pa tudi ne obstaja dolžnost sodišča, da ju obravnava skupaj.

Čeprav je nasprotna tožba toženčevo obrambno sredstvo, ne gre za bistveno kršitev določb postopka, če je sodišče ne obravnava skupaj s tožbo. Če jo obravnava posebej, vložnik nasprotne tožbe v svojih pravicah zaradi tega ne more biti prizadet.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana odločba potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo naložilo toženi stranki plačilo zneska 88.970,00 EUR s pripadki ter zavrglo pobotni ugovor. Toženi stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke.

2. V pritožbi zoper sodbo je tožena stranka uveljavljala pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, napačne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagala je, da višje sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, sodišču prve stopnje pa naloži, da zadevo po tožbi in nasprotni tožbi združi v skupno obravnavanje.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglasila je stroške, ki jih je imela z vložitvijo odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je v tem sporu podana aktivna legitimacija tožeče stranke.

6. Po oceni višjega sodišča je za odločitev v zadevi ključnega pomena ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila na družbo K. d.o.o. cedirana terjatev upnika banke X do tožeče stranke, ki izhaja iz kreditne pogodbe št. 5, sklenjene med banko in tožečo stranko, in ne terjatev iz Pogodbe o prodaji nepremičnin (Pogodba, Priloga A5), sklenjene med tožečo in toženo stranko. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da pri Pogodbi o prodaji nepremičnin ni šlo za pogodbo v korist tretjega v smislu 126. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), ki bi dala tretjemu (banki) lastno in neposredno pravico nasproti toženi stranki. 4. člen Pogodbe, iz katerega izhaja, da mora tožena stranka kot kupec del kupnine plačati s plačilom na račun hipotekarnega upnika banke X tudi po oceni višjega sodišča ne pomeni, da je bila pogodba sklenjena v korist banke. Iz Pogodbe namreč ne izhaja, da bi se pravdni stranki dogovorili, da bo banka (tretji) upravičena zahtevati izpolnitev od tožene stranke, temveč sta pogodbeni stranki le (v skladu z 280. členom OZ) določili, komu (namesto tožeči stranki kot prodajalcu) naj tožena stranka (kot kupec) izpolni svojo obveznost. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da iz obvestila z dne 20. 9. 2010 (Priloga B2) izhaja le, da naj namesto banki sedaj denar tožena stranka (še vedno v korist in za račun tožeče stranke) nakaže družbi K. d.o.o. 7. Prav ima sodišče prve stopnje, da je bila Pogodba sklenjena v korist tožeče stranke kot prodajalca in njemu in za njegov račun je tožena stranka dolžna izpolniti svojo obveznost iz dvostranske pogodbe. Zato je tudi tožeča stranka aktivno legitimirana za zahtevek na plačilo preostanka kupnine, če tožena stranka svoje obveznosti ni izpolnila. Tožena stranka, ki nasprotuje plačilu tožeči stranki, sama drugega načina poravnave svoje obveznosti (plačilo K. d.o.o.) niti ni ponudila. S plačilom tretji osebi, ki sta jo pravdni stranki določili v pogodbi (oziroma je navedena v dopisih), bi obveznost tožene stranke prenehala, kar pa se ni zgodilo. Terjatev zato še vedno obstaja in jo je upravičena zahtevati tožeča stranka.

8. Pritožba opozarja, da je zaradi tega, ker sodišče prve stopnje ni ugodilo njenemu predlogu, da združi postopek po tožbi in nasprotni tožbi, prišlo do zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj je sodišče prve stopnje zaradi navedenega zgolj enostransko upoštevalo navedbe tožeče stranke ter je odločilna dejstva napačno ugotovilo oziroma jih sploh ni ugotovilo. S tem je storilo relativno bistveno kršitev postopka, saj bi združitev postopka lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

9. Sodišče prve stopnje je predlog tožene stranke za združitev postopkov po tožbi in nasprotni tožbi (VIII Pg 3511/2011) zavrnilo s sklepom z dne 7. 1. 2013 ter 12. 2. 2013. Ker je tožena stranka v tej pravdi nato uveljavljala pobotni ugovor, ki je enak zahtevku v prej navedeni nasprotni tožbi, je sodišče prve stopnje zavrglo pobotni ugovor zaradi litispendence.

10. Prvi odstavek 183. člena določa, da tožena stranka lahko vloži (pod v tem členu določenimi pogoji) nasprotno tožbo. Institut nasprotne tožbe je izraz načela ekonomičnosti in pravne varnosti, saj je koristno, če se sporna razmerja med strankami (glede katerih bo pogosto treba izvajati iste dokaze) rešijo v enem postopku. Vendar vložitev nasprotne tožbe ni obveznost, temveč pravica toženca, prav tako pa tudi ne obstaja dolžnost sodišča, da ju obravnava skupaj. Če sodišče nasprotno tožbo dovoli, je sicer pravilno, da se zahtevek iz tožbe in nasprotne tožbe obravnavata skupaj (tako kot v primeru kumulacije zahtevkov iz 182. člena ZPP). Čeprav je nasprotna tožba toženčevo obrambno sredstvo, pa ni bila storjena bistvena kršitev določb postopka (1. odstavek 339. člena ZPP), če je sodišče ni obravnavalo skupaj s tožbo. Sodišče samo presodi, ali bo nasprotno tožbo obravnavalo skupaj s tožbo ali ne. Če jo obravnava posebej, vložnik nasprotne tožbe zaradi tega v svojih pravicah zaradi tega ne more biti prizadet. 11. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Glede na navedeno zaključuje, da uveljavljeni pritožbeni razlogi tožene stranke niso podani. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (1. odstavek 350. člena ZPP). Višje sodišče je zato pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).