Jedro

Čeprav ZKP izrecno ne določa, da bi morala biti zahteva za varstvo zakonitosti obrazložena, pa je glede na strogo določene meje preizkusa zahteve za varstvo zakonitosti (1. odstavek 424. člena ZKP) jasno, da mora vložnik konkretno navesti, v čem naj bi bile kršitve zakona.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega D.H. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati kot strošek postopka, nastal s tem izrednim pravnim sredstvom, na 400.000 (štiristotisoč) SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljutomeru je obsojenega D.H. spoznalo za krivega kaznivega dejanja oškodovanja tujih pravic po 2. odstavku 229. člena KZ. Obsojencu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen treh mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po členu 95/1 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojencu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka in povprečnino odmerjeno na 100.000 SIT. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo; obsojencu pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka in sicer povprečnino v znesku 70.000 SIT.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčeva zagovornica dne 24.1.2005 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki pa jih ni konkretneje opredelila. V zahtevi navaja, da je temeljna predpostavka za storitev kaznivega dejanja oškodovanja tujih pravic, da je oseba, ki trdi, da je oškodovana, upnik in to upnik iz veljavnega pravnega razmerja z dolžnikom; da je pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje priložila sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani iz katere izhaja, da je sodišče ugotovilo, da so vse pogodbe med M.L. in obsojencem nične, zato L. iz ničnih pogodb ni mogel in ne more biti upnik, ki bi ga lahko kdorkoli v izvršilnem postopku oškodoval; da se je lahko višje sodišče s pregledom te sodbe prepričalo, da izvršilni postopek teče na temelju pravnih poslov, ki so bili že razglašeni za nične, iz ničnih pravnih poslov pa ne morejo nastati nobene posledice in da je pravno pomotno stališče Višjega sodišča v Mariboru, da je kaznivo dejanje podano v vsakem primeru, če je v teku izvršilni postopek uveden z odločbo sodišča. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi v celoti in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka ... iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije je v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP dne 15.3.2005, predlagala zavrnitev zahteve.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

I. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti sodišče uvodoma poudarja: - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva - tako materialno kot procesnopravno relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti; - da sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 4.3.2004, opr. št. P 2464/2001, ki jo je zagovornica priložila pritožbi in na katero se sklicuje tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti, ni pravnomočna, ker je bila s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 23.2.2005 razveljavljena ter se zadeva sedaj vodi na Okrožnem sodišču v Ljubljani pod opr. št. P 851/2005. II. Težišče navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti predstavlja nestrinjanje zagovornice z dokazno oceno, ki sta jo v zvezi z obsojencu očitanim kaznivim dejanjem oškodovanja tujih pravic po 2. odstavku 229. člena KZ sprejeli sodišči prve in druge stopnje, predvsem glede ugotovitve, da je obsojenec z namenom, da bi preprečil plačilo upnika M.L., med izvršilnim postopkom prodal svoj avtomobil in s tem upnika oškodoval. Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodbi presodilo, da so v ravnanju obsojenca, ki je v teku s sklepom Okrajnega sodišča v Ljutomeru (opr. št. I 77/95, I 2000/2003 in In 150/95) uvedenega izvršilnega postopka, v katerem je izvršitelj obsojencu dne 20.6.2003 zarubil vozilo M., katerega lastnik je obsojenec bil, dne 17.9.2003 to vozilo prodal, s tem pa dejansko preprečil izvršbo in upnika oškodoval, podani vsi znaki očitanega mu kaznivega dejanja oškodovanja tujih pravic po 2. odstavku 229. člena KZ. Po vsebini navedbe obsojenčeve zagovornice v zahtevi za varstvo zakonitosti predstavljajo izpodbijanje s pravnomočno sodbo ugotovljenega dejanskega stanja, saj s tem, ko zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti, sklicujoč se na (nepravnomočno) sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, navaja, da M.L. ni bil obsojenčev upnik, izpodbija s pravnomočno sodbo ugotovljeno dejansko stanje, ne pa, kot to navaja v zahtevi, zmotno uporabo materialnega prava. Zmotna ugotovitev dejanskega stanja pa ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

III. Zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka, pri tem pa ne navaja niti zakonskega razloga iz 1. odstavka 420. člena ZKP, niti določbe Zakona o kazenskem postopku, ki naj bi bila kršena. V nasprotju s pritožbenim postopkom, v katerem sodišče, ko odloča o pritožbi, po uradni dolžnosti pazi na nekatere kršitve zakona (1. odstavek 383. člena ZKP), se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi. Čeprav ZKP izrecno ne določa, da bi morala biti zahteva za varstvo zakonitosti obrazložena, pa je glede na strogo določene meje preizkusa zahteve za varstvo zakonitosti (1. odstavek 424. člena ZKP) jasno, da mora vložnik konkretno navesti, v čem naj bi bile kršitve zakona. Ker zagovornica teh kršitev postopka ni obrazložila, sodišče takšnih neobrazloženih navedb o kršitvah določb kazenskega postopka niti ni moglo preizkusiti.

IV. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je zahteva za varstvo zakonitosti uveljavljala, jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

V. Stroški postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti: Ker zagovornica z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspela, je obsojenec dolžan plačati povprečnino kot nastali strošek postopka v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom (člen 98.a v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP). Pri odmeri povprečnine je sodišče upoštevalo trajanje in težavnost postopka v zvezi s predmetno zahtevo za varstvo zakonitosti ter obsojenčeve premoženjske razmere, kot izhajajo iz podatkov kazenskega spisa.