Jedro

Sodišče prve stopnje je s tem, ko je samo odločalo o strokovnem vprašanju in ni izvedlo (s strani tožene stranke predlaganega) dokaza z dodatnim zaslišanjem izvedenca, kršilo določbe pravdnega postopka.

Izrek

Pritožbama tožene in tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v tč. 1, v tč. 3 in 5 razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču v ponovno odločanje; v tč. 2 izreka sodbe se pritožbi tožene stranke delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v tem delu spremeni tako, da tečejo zakonske zamudne obresti od zneska 325,05 EUR – 77.901,00 SIT od 15.02.2001 dalje do 29.03.2002 dalje ter se zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 09.02.2001 pa do 15.02.2001 zavrne.

V preostalem delu pa se pritožbi zavrneta in se potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka, stroški pritožbenega postopka tožene stranke pa so nadaljnji stroški pravdnega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je pod tč. 1 sodbe naložilo toženi stranki da plača tožeči stranki 1.024,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 12.03.2001 dalje do plačila ter da je dolžna plačati zakonske zamudne obresti od zneska 325,05 EUR od 09.02.2001 do 29.03.2002 (tč. 2 sodbe), ter zakonske zamudne obresti od zneska 3.182,60 EUR od 12.03.2001 do 18.12.2001 (tč. 3 sodbe). Zavrnilo pa je zahtevek za plačilo zamudnih obresti od zneska 1.024,91 EUR od 16.02.2001 do 12.03.2001 in za plačilo zamudnih obresti od zneska 3.182,60 EUR od 16.02.2001 do 12.03.2001. Tožeči stranki je naložilo, da povrne toženi stranki pravdne stroške v višini 80,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izreka sodbe sodišča prave stopnje dalje do plačila.

Sodišče je v tem postopku odločalo o tožnikovem zahtevku za plačilo invalidnine in dnevne odškodnine na podlagi zavarovalne police o nezgodnem zavarovanju, ki jo je tožnik sklenil s toženo stranko, katere sestavni del so Splošni pogoji za nezgodno zavarovanje NE-88 s tabelo invalidnosti. Tožniku je tožena stranka priznala najprej 166 dni dnevne odškodnine in mu je izplačala 09.02.2001, razliko 34 dni pa mu je izplačala 12.02.2002. Zaradi poškodbe vratnega, križnega in ledvenega dela hrbtenice je dolžniku ostala omejena gibljivost, zaradi katere mu je tožena stranka po tč. 97 a tabele priznala 15 % invalidnost. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja izvedenca zaključilo, da je bila pri tožniku podana 20 % invalidnost in mu priznalo iz tega naslova še razliko 5 %, v tolarski protivrednosti takrat dogovorjenih nemških mark, v višini 2.250,00 kar znaša 245.610,00 SIT oz. 1.024,91 EUR. Sodišče je ta znesek priznalo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.03.2001 dalje do plačila, preostali obrestni zahtevek pa je zavrnilo (tč. 4 sodbe). Sodišče prve stopnje pa je tudi ugotovilo, da je tožena stranka tožniku izplačala dnevno odškodnino še za 34 dni z zamudo in se pri tem oprlo na določbo 14. čl. Splošnih pogojev ter zaključilo, da je prišla tožena stranka v zamudo 15.02.2001, zamudne obresti pa ji je priznalo od 09.02.2001 in sicer od takrat, ko jih je tožeča stranka zahtevala. Tožeči stranki pa je priznalo tudi zamudne obresti za znesek 15 % invalidnosti, ki ga je tožena stranka izplačala z zamudo in ne po preteku 14-dnevnega roka, ki teče od 26.02.2001, ko je imela vse podatke za izplačilo. Zato je pod tč. 3 sodbe toženi stranki naložilo tudi plačilo takšnih obresti. O stroških postopka pa je odločilo glede na uspeh v pravdi.

Obe pravdni stranki sta se zoper sodbo pravočasno pritožili.

Tožeča stranka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, sodišču pa očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka in meni, da sodba ni izvršljiva, ker mu je sodišče priznalo valuto EUR od 12.03.2001 dalje, pa čeprav je bil v tem času plačilno sredstvo slovenski tolar. Zato bi se moral izrek glasiti drugače in v pritožbi navaja kakšen naj bi bil izrek. V preostalem delu pa izpodbija stroškovno odločitev, sodišču očita, da mu ni priznalo vseh stroškov postopka. Meni tudi da je bil njegov uspeh večji in ne toliko kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Prav tako sodišče toženi stranki ne bi smelo priznati stroškov izvedenine v znesku 575,83 EUR niti 525 točk za vlogo z dne 14.03.2006. V nasprotju s sodno prakso pa je zavrnilo tudi njegov zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od dneva plačane izvedenine. Pri tem pa se sklicuje na sodno prakso in na številne odločbe. Predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi in da se sodba sodišča prve stopnje v tč. 1, 2 in 3 spremeni tako, da se toženi stranki naloži v plačilo glavnico 1.024,91 EUR z eursko protivrednostjo zakonskih zamudnih obresti od zneska 245.610,00 SIT od 12.03.2001 do 31.12.2006 in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.024,91 EUR od 01.01.2007 dalje do plačila in vse v roku 15 dni pod izvršbo in da se ji naloži plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 77.901,00 SIT od 09.02.2001 do 29.03.2002 in zakonske zamudne obresti v protivrednosti v EUR od zneska 762.682,00 SIT od 12.03.2001 do 18.12.2001, vse v roku 15 dni pod izvršbo in da se spremeni odločitev sodišča prve stopnje tudi v stroškovnem delu. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožena stranka uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Sodišču očita napačno uporabo materialnega prava v delu, ko se je oprlo na mnenje izvedenca, ki je določal stopnjo invalidnosti po podatkih, ki so bili pridobljeni približno 7 let po nastanku obravnavanega škodnega dogodka in ki jih skladno z določili Splošnih pogojev nezgodnega zavarovanja ne bi smel upoštevati. Sodišče je napačno uporabilo določbo II. odst. 14. čl. Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje NE-93 in NE-88 iz katere izhaja, da se stopnja invalidnosti določi po končanem zdravljenju, ko se posledice poškodb ustalijo. Če pa to stanje ne nastopi niti po treh letih po nezgodi se kot končno vzame stanje po poteku tega roka in po njem določi stopnja invalidnosti. Zato bi moral izvedenec pri invalidnosti ocenjevati le to glede na stanje, ko je bilo končano zdravljenje, oz. najkasneje tri leta po nezgodi, to je najkasneje na dan 19.02.2004. Zato je tudi predlagala, da profesor Antolič svoje mnenje dopolni in odgovori na te pripombe, vendar sodišče tega dokaza ni izvedlo, s tem pa je prekršilo določbe postopka. Zaradi tega je dejansko stanje ostalo nepravilno in nepopolno ugotovljeno. Razen tega pa se tudi ne strinja z zaključki sodišča o tem, kakšna stopnja invalidnosti je podana, meni, da je njihov izvedenec cenzur dr. M. B. le to pravilno ugotovil. Prav tako pa izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede prisoje obresti od zneska 34 dni dnevne odškodnine, saj je sodišče neutemeljeno priznalo obresti od 09.02.2001 do 29.03.2002. Že v odgovoru na tožbo je namreč navedla, da se je pooblaščenec tožeče stranke za izplačilo dnevne odškodnine za nadaljnjih 14 dni obrnil na njih šele z dopisom z dne 12.02.2002 in mu je nato 25.02.2002 poslala dopis s katerim ga je obvestila, da potrebuje še kopijo zdravstvenega kartona. Nadaljnjo dnevno odškodnino mu je izplačala takoj, ko je od tožnika prejela vso potrebno dokumentacijo, zato z izplačilom ni prišla v zamudo. Sodišče pa je tudi napačno odločilo, da gredo tožniku obresti od 09.02.2001 saj je navedlo, da je prišla v zamudo 15.02.2001. Obrazložitev sodišča, da je pri tem vezano na zahtevek tožeče stranke pa po mnenju pritožnika ni razumljiva. Neutemeljeno pa je tudi sklicevanje sodišča na vsebino zdravniškega spričevala v katerem naj bi bilo navedeno, da je zdravljenje trajalo od 19.02.2000 do 26.12.2000, saj je v tem spričevalu šlo zgolj za invalidsko oceno in ne za oceno trajanja zdravljenja. Sodišče pa je tudi napačno odločilo o zakonskih zamudnih obrestih od izplačane invalidnine 15 %, pri tem pa nekritično sledilo nedokazanim trditvam tožnika, da pregled ni bil opravljen, ker je cenzur ocenil, da se posledice niso ustalile. Že v odgovoru na tožbo je predložila vabili na zdravniški pregled z dne 12.02.2001 in 13.11.2001 na katerega pa tožnik ni prišel in bi zato sodišče moralo zaključiti, da je to zamudo povzročil tožnik sam. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba tožene stranke je v pretežnem delu utemeljena, zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari pa je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka, zato je sodišče s tem ugodilo tudi pritožbeni tožeče stranke.

Ad1) O pritožbi tožene stranke: Pravna podlaga za odločanje o zahtevku za invalidnost so zavarovalna pogodba, ki sta jo sklenili pravdni stranki, katere sestavni del so Splošni pogoji za nezgodno zavarovanje oseb (v nadaljevanju Splošni pogoji) in tabela invalidnosti, ki je sestavni del teh pogojev ter določbo Zakona o obligacijskih razmerjih, ki je še veljal v času nastanka škodnega dogodka. Pritožnica pravilno opozarja na to, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo in je zato dejansko stanje ostalo nepopolno in nepravilno ugotovljeno, to je določbo zavarovalnih pogojev za življenjsko zavarovanje z dodatnim nezgodnim zavarovanjem Z. T. in Splošnih pogojev NE-88, ki v 14. čl. v 2. tč. določajo, kdaj se določa stopnja invalidnosti in ta čas omejujejo na tri leta po nezgodi. Na to okoliščino je tožena stranka ves čas opozarjala in glede na to, da je izvedenec stopnjo invalidnosti ocenjeval v času izdelava mnenja, tudi pravočasno predlagala dodatno zaslišanje izvedenca. Sodišče prve stopnje je takšnim trditvam tožene stranke glede pravne podlage v razlogih sodbe sicer pritrdilo, vendar pa je samo zaključilo, da se takšno dejansko stanje ni moglo poslabšati in zato izvedenca ni dodatno zaslišalo. S takšnim ravnanjem pa je sodišče kršilo določbe ZPP, saj je o strokovnem znanju samo odločilo, kar pa je v nasprotju z 243. čl. ZPP. Zato je podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka (ZPP čl. 339/I), ki vpliva na pravilnost odločitve in je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje v tč. 1 razveljaviti in vrniti sodišču v ponovno odločanje. Sodišče prve stopnje bo moralo pri ponovnem odločanju pravilno uporabiti materialno pravo in ugotoviti stopnjo invalidnosti v skladu z 2. tč. 14. čl. Splošnih pogojev.

Delno pa je utemeljena pritožba tožene stranke v delu, ko je sodišče priznalo tožnici plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 325,05 EUR od 09.02.2001 dalje. Obrazložitev sodišča prve stopnje je v tem delu nenavadna, vendar pa ne gre za absolutno bistveno kršitev, ampak je sodišče nepravilno uporabilo določbe ZOR, ki urejajo zamudo in določbe Splošnih pogojev, ki določajo kdaj je zavarovalnica dolžna plačati zavarovalnino. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je bila tožena stranka z izplačilom tudi preostalega dela dnevne odškodnine v zamudi od 15.02.2001. V tem delu pritožba tožene stranke ni utemeljena, saj je sodišče prve stopnje svojo odločitev zadostno obrazložilo. Vendar pa je sodišče vezano na zahtevek le kadar zahteva tožeča stranka manj, ne pa, kadar zahteva več in sodišče ugotovi, da ta del ni utemeljen. Zato je bilo potrebno sodbo sodišča v tem delu v skladu z določbo 358. čl. ZPP spremeniti tako, da od zneska 77.901,00 SIT kar sedaj predstavlja 325,05 EUR tečejo zakonske zamudne obresti od 15.02.2001. Tako je bilo potrebno obrestni zahtevek od 09.02.2001 pa do 15.02.2001 zavrniti.

Pritožbi pa je bilo potrebno ugoditi tudi v delu, v katerem je sodišče odločalo, da je dolžna tožena stranka plačati zakonske zamudne obresti od priznane 15 % invalidnosti kar je zneslo 762.682,00 SIT od 12.03.2001 pa do plačila, to je 18.12.2001. V tem delu sodišče prve stopnje ni izvedlo nikakršnih dokazov in se je sklicevalo le na navedbe tožnika, pa čeprav je tožena stranka za svoje trditve o tem, da je bil tožnik povabljen na pregled za 26.02.2001 in da se vabilu ni odzval, ampak da je prišel na pregled šele 10.12.2001, predlagala tudi dokaze. Tožena stranke je namreč trdila, da je za zamudo odgovoren tožnik sam. Sodišče je sicer v razlogih sodbe obrazložilo zakaj šteje, da je bila tožena stranka v zamudi in zaključilo, da ni imela razlogov, da ne bi tožnika pregledala že 26.02.2001 ko je bilo zdravljenje končano, nato pa obrazlagala skrbnost, ki se zahteva od zavarovalnice, vendar pa pritožnica pravilno opozarja na to, da je za svoje trditve predlagala dokaze. Sodišče ni izvedlo prav nikakršnega dokaza, saj tožnika o trditvah o tem, da je prišel na pregled ni zaslišalo, sodišče pa tudi ni pregledalo listin, ki jih je predlagala tožena stranka. Zato je v tem delu dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno in je bilo potrebno v skladu z določbo 355. čl. ZPP sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljaviti in zadevo vrniti sodišču v ponovno odločanje. Sodišče prve stopnje bo pri ponovnem odločanju moralo izvesti dokaze in šele ko bo izvedlo te dokaze na podlagi pravilne uporabe materialnega prava zaključiti od kdaj je bila tožena stranka v zamudi glede izplačila zavarovalnine za 15 % invalidnost. Tožeča stranka v pritožbi sodišču neutemeljeno očita, da je izrek sodbe nepravilen in zato neizvršljiv. Izrek je jasen, saj so v izreku navedeni tako zneski v tolarjih kot v evrih, zato se lahko izračunajo obresti.

Ker je bilo potrebno v pretežnem delu razveljaviti odločitev o glavni stvari se je v skladu z določbo 165. čl. ZPP bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka. Zato v tem delu pritožbeno sodišče ni bilo dolžno posebej odločati o pritožbi tožeče stranke s katero izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Pritožbeno sodišče pa tožečo stranko opozarja le na spremenjeno sodno prakso, po kateri se priznavajo obresti od izvedenine enako kot obresti od vseh stroškov pravdnega postopka, pri tem pa pritožbeno sodišče opozarja na načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča sprejeto na Občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije 13. decembra 2006, ki določa, da je rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, ki ga določi sodišče na podlagi 313. čl. Zakona o pravdnem postopku ali II. odst. 21. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju hkrati tudi rok za izpolnitev obveznosti iz I. odst. 299. čl. Obligacijskega zakonika, zato zakonske zamudne obresti od stroškov postopka začnejo teči prvi dan po poteku tega roka. To načelno pravno mnenje velja tudi za odločitev sodišča v tč. 5, ko je sodišče odločilo o tem, da tečejo zakonske zamudne obresti od stroškov postopka od dneva izreka sodbe sodišča prve stopnje, kar pa je v nasprotju s tem mnenjem. Neutemeljena pa je tudi pritožba tožeče stranke v delu, da bi mu sodišče moralo priznati vse stroške za izvedenca ne glede na uspeh v pravdi, ker tudi v tem delu stroški delijo usodo uspeha.

Tožeča stranka je uspela s pritožbo le v minimalnem delu oz. je bilo potrebno stroškovno odločitev razveljaviti tako zaradi odločitve o glavni stvari, zato sama nosi stroške pritožbenega postopka. Stroški pritožbenega postopka tožene stranke pa so nadaljnji stroški tega postopka.